dvoje (401-500)

ne na gospoda, ne na cerkovnika, ali videl je	dvoje	strašnihobrazov, ki sta gledala nanj kakor bele	A
pragu, objokana, plaha, osramočena; poleg žene	dvoje	drobnih dekletc, od mraza trepetajočih; vse	A
kmalu so prihajali gostje. Najprvo je prišlo	dvoje	žensk.Obé sta bili že precej starikavi.	A
zunaj; plašni so bili in žalostni. Prišlo je	dvoje	novih gostov: majhen, plešast, brkát človek	A
vsako čašo tretjino špirita. Maren je izpil	dvoje	čaš in izginil je gnus, ki ga je bil začutil	A
nagne sonce za hrib. Le časih se je prikazalo	dvoje	tihih senc, tesno objetih; zaspanec bi pogledal	A
in poln življenja; in iznad gobca je gledalo	dvoje	pametnih, velikih, rumenkasto rjavih oči, ki	A
sami; kadar sta se sklenili, sta bili kakor	dvoje	tihih, ljubeznivih otrok v objemu.Ta ženska	A
cerkve v predmestju, začutim nenadoma, da me je	dvoje	nevidnih ledenih rok potisnilo ob zid; mraz	A
radovoljno končala življenje; kajti odprte oči,	dvoje	svetlih opalov, niso razodevale prav nič strahu	A
je bilo tiho in mirno; iz kota se je bleščalo	dvoje	rumenih luči. Drugi dan smo postavili lisjaku	A
»St!« Tako je trepetalo ob ograji	dvoje	majhnih plašnih src, komaj se je upala roka	A
ustnice in so vztrepetale, glava se je sklonila in	dvoje	krepkih, vročih rok se je oklenilo njenega pasu	A
prav v tistem hipu se je oglasilo nad menoj	dvoje	senic, tenko in razločno.”Bojim se kragulja	A
/ stran 270 . / gledal obraz in je gledalo	dvoje	čuda tenkih, skoraj prozornih rok. Kadar	A
naročje. Ko je stopila Marta na prag, je videla	dvoje	svetlih otroških oči, ki so strmele nanjo, dokler	A
ženska izpod jerbasa, ”mu jih nalože takoj po	dvoje.	Ni se treba ponujati; skrb pride sama, še prehitro	A
cvetele rože, v vrsti so stale steklenice, samo	dvoje	kozarcev je bilo. ”Pij!“	A
kakor v gosto meglo in je videl tam, v oblaku,	dvoje	žarečih obrazov. ”Da vas bo zasnubil, Alma	A
pogledal nanja in oči so se mu zatemnile. ”Glej,	dvoje	ljudí se je napotilo navzdol!“ ”Kaj?“ je	A
blazine sem, iz temè, je gledalo izza trepalnic	dvoje	napol že sanjajočih, radovednih, otroških oči	A
so k njim vesele ženske. Jakob je bil popil	dvoje	ali troje kozarcev slabega piva, ki mu jetakoj	A
vsakdanji kruh. Vse pa je družilo in vezalo	dvoje	mogočnih strasti: zavist in ljubezen. Prikrivali	A
naslanjač, tako da je videl njene oči samo kakor	dvoje	temnobleščečih črnih špranj. ”Kakor sem?	A
meni, da vstanem blagoslovljen!“ Tako je gledal	dvoje	obrazov, dvoje podob, dvoje lepot. Obadva	A
blagoslovljen!“ Tako je gledal dvoje obrazov,	dvoje	podob, dvoje lepot. Obadva obraza sta bila	A
Tako je gledal dvoje obrazov, dvoje podob,	dvoje	lepot. Obadva obraza sta bila v njem zmerom	A
brezzvezdna noč; spodaj na ulici je hripavo prepevalo	dvoje	pijancev. Prižgal je svetilko, ogrnil si	A
nenadoma: ”Ali verjameš, da je mogoče ljubiti	dvoje	žensk hkrati, obedve odkritosrčno in z enako	A
vedel svet, kaj bi mi mogel očitati? Človek ima	dvoje	oči, dvoje ušes ... dvoje src in dvoje duš. Kdor	A
bi mi mogel očitati? Človek ima dvoje oči,	dvoje	ušes ... dvoje src in dvoje duš. Kdor pravi, da	A
očitati? Človek ima dvoje oči, dvoje ušes ...	dvoje	src in dvoje duš. Kdor pravi, da čuti le tako	A
Človek ima dvoje oči, dvoje ušes ... dvoje src in	dvoje	duš. Kdor pravi, da čuti le tako in ne tudi	A
je hotel ponepotrebnem izpovedavati, je imel	dvoje	domov, zdaj nima nobenega.Kamor stopi in kamor	A
je bil droben in bled in iz njega je gledalo	dvoje	velikih, mirnih oči.Glava je bila zmerom nekoliko	A
resno sredi hrupa drugih otrok. Šola je bila	dvoje	ali troje ulic od našega stanovanja; otroci	A
nato so postale njene oči svetle in mokre, in	dvoje	kapelj krvi ji je stopilo v lica.To je bilo	A
Po kosilu sem prišel domov ter sem prinesel	dvoje	kart za opero. ”Danes je tvoj god, Mimi,	A
sanj in zdelo se ji je, da vidi tik pred seboj	dvoje	trdih, svetlih, široko odprtih oči ter da išče	A
da se slači!“ Tedaj jima je prišlo naproti	dvoje	gospodov.Tisti, ki je imel črne brke, je pomežiknil	A
mehke lase je imela po dekliško spletene v	dvoje	kit, ki sta se v dvojnem težkem kolobarju vili	A
nikamor. Na steni je visela podoba, ki je kazala	dvoje	mladih, napol razgaljenih ljudi, kako se poljubujeta	A
tako poljubiti; oči so brez greha, čiste kakor	dvoje	svetih angelov z zlatimi kadilnicami v rokah	A
katere je gledal zgoraj pšeničen čop, spodaj pa	dvoje	črnih nog; oba sta strmela nepremično, s svetlimi	A
navadnih puncah iz cunj, ki so bolj poceni;	dvoje	živordečih peg na licih, ozke, napol odprte	A
enim samim mahom presekalo njeno življenje na	dvoje.	In vse to se je bilo zgodilo nanagloma, skoraj	A
nebeške zvezde same komaj razumele. Sveti se	dvoje	belih obrazov, od večne luči obžarjenih; jaz	A
tvoja! Ko sem se vrnil v krčmo, je sedelo tam	dvoje	kmetov s prstenimi obrazi in črnimi pestmi.	A
in kazalcem obeh rok, da bi ga pretrgala na	dvoje.	Nato je pogledala skozi okno, premislila se je	A
ali kos jezera, ob jezeru bela steza, na stezi	dvoje	zaljubljencev, v ozadju romantičen grad; ali	A
postavila na mizico pred otomano steklenico vina in	dvoje	kozarcev. ”Veliko je bilo resnice v tvojih	A
namreč je: če si moj, si ves moj! Imej samo	dvoje	oči, dvoje oči zame ... ne še par drugih, skritih	A
če si moj, si ves moj! Imej samo dvoje oči,	dvoje	oči zame ... ne še par drugih, skritih, ki gledajo	A
svetil bel obraz in iz obraza se je svetilo	dvoje	oči; tudi v njih je bilo dolgo življenje, skrbi	A
izba, skoraj brez pohištva, je stopila iz teme.	Dvoje	postelj z zakrpanimi rjuhami in odejami, miza	A
je bil in odet je bil v duhovniški plašč in	dvoje	majhnih ministrantov v rdečih ovratnikih je	A
vesele oči. Dolgo romanje je imel za seboj,	dvoje	trdih ur; lic in obleke se je še držala rezka	A
je takoj utonil. Prikazala se je vas ob poti,	dvoje,	troje hiš; Kačurju so se zdele nenavadno bele	A
Kačur je videl, kakor v hipnem snu, bel obraz in	dvoje	črnih, velikih oči.Od starinskega grada se je	A
ni videl, sedel je za mizo in na mizi je bilo	dvoje	kozarcev poleg steklenice vina.Sedel je in se	A
in le čudno je, da ji ni položila okoli vratu	dvoje	ali troje inženirjev in še par drugih ljudi	A
v begu pomignil s prstom. V štacuni je stalo	dvoje	kmetov; pila sta žganje in kupovala tobak.	A
in ga je peljal v izbo; spet je stalo na mizi	dvoje	kozarcev poleg steklenice. ”Nečem pred ljudmi	A
zibal voz skozi Laze. Pred sodnijo je stalo	dvoje	mladih uradnikov; gledala sta začudeno za visoko	A
pritisnil...?“ Iz postelje ob zidu je gledalo nanj	dvoje	velikih, vodenih oči. ”Ata!“	A
iz postelje. Kačur se je zdrznil; ugledal je	dvoje	velikih, motnih, čisto belih oči.Hitel je k	A
malodušnost! Bog je bil natočil vsakemu človeku	dvoje	kelihov; jaz sem bil pomotoma zgrabil najprej	A
neznatnem češkem mestecu na vislice, ker je umoril	dvoje	krščanskih deklet. Pravda je trajala skoro dve	A
NOČ Mežnar nam je bil prinesel iz zvonika	dvoje	mladih sov. Čisto negodni, zelo nebogljeni sta	A
pa je bil človeški. Zdelo se mi je, da gledam	dvoje	zelo resnih otrok; dvoje otrok, ki sta komaj	A
se mi je, da gledam dvoje zelo resnih otrok;	dvoje	otrok, ki sta komaj shodila, pa sta že do kraja	A
ganil; klonila je lepo glavo globoko do njegove;	dvoje	mirnih, od angelove roke izklesanih obrazov	A
mlada služabnica je prinesla steklenico vina in	dvoje	kozarcev. ”Pij ter povej brez hinavščine	A
ono, ki jo nosiš s seboj - smehljaje se objame	dvoje	lepih sestra.Minula in zdanja bridkost je v	A
obraz gospoda notarja. In iz obraza je gledalo	dvoje	majhnih, živih očesc, - gledalo naravnostname	A
Tam so kovčégi, poglejte sami!“	Dvoje,	troje kovčegov je ležalo v kotu; njegovega ni	A
vzdignile se še višje. Nenadoma so se razmeknile,	dvoje	silnih peroti je udarilo ob veje, sova je kriknila	A
so na moje zdravje in izpraznil sem na dušek	dvoje	kozarcev.Takoj se mi je srce razradostilo in	A
ne pozabim tistega trenotka, ko sem ugledal	dvoje	objokanih inprestrašenih oči.Mirne so bile ustnice	A
pred nami se je zasvetila prijazna bela hiša;	dvoje	oken je bilo razsvetljenih -- ozrlo se je na	A
je bilo razsvetljenih -- ozrlo se je na nas	dvoje	gostoljubnih oči.In ko sem čutil na obrazu pogled	A
zdrznil. Poleg vhoda, pod kostanjem, je stalo	dvoje	lepih žensk in svetloba, ki je lila iz okna	A
in svetloba, ki je lila iz okna, je obsevala	dvoje	dovršenih profilov.Gledali sta si naravnost	A
tistem trenotku, ko je sijala bela svetloba na	dvoje	dovršenih profilov in ko so se zasvetile solze	A
zaprte. In zasijalo je tedaj v moje srce tudi	dvoje	sladkostrogih, prešerno očitajočih oči. ”Domovina	A
pogled preko lic, iz jasnega mraka je švignilo	dvoje	plamenov; v velikem kolobarju se je zavrtila	A
dotaknil stekla s čelom, sem opazil na peronu	dvoje	oči, naravnost vame strmečih.In nikdar v dolgi	A
polnočne groze kakor v trenotku, ko sem videl	dvoje	mrtvih oči, naravnost vame strmečih.Pač ugasne	A
tolstim, rdečim obrazom, iz katerega je gledalo	dvoje	drobnih, lenih oči.Razen nas je sedel v kupeju	A
plašča, gledala so prsa, bleščeča in trda, kakor	dvoje	igračic iz porcelana. Zmerom novo radost sem	A
Polprazne so klopi. Tam sedi	dvoje	brezposelnih delavcev; top obraz, tope oči.	A
Tako so prišli mimo. Sredi gruče	dvoje	krepkih, čokatih ljudi, obadva gologlava, goloroka	A
Nič se ni upiral, ko ga je držalo za lakti	dvoje	krepkih rok.Gledal je nemirno z drobnimi, mežikajoči	A
se je mešala kri s prahom. V roki je držal	dvoje	zelo velikih, čisto novih škornjev; bingljala	A
visel pozlačen lestenec. Ob vratih je stalo	dvoje	natakarjev v ohlapnih frakih in s servieto na	A
ornamenti na tapetah. Zagrnili so okna in od	dvoje	visokih svetilk je prihajala sanjava svetlomodra	A
Kadar si je popravljal nanosnik, prikazalo se je	dvoje	motnih, kakor z meglo zastrtih oči.Zdaj pa zdaj	A
ugledal svoj obraz; krog usten se je prikazalo	dvoje	novih globokih gub. Oblekel se je in sèl za	A
temno, zatohlo izbo, se je prikazalo izza odeje	dvoje	tenkih, belih rok in ustnice, že vse blede,	A
kladivi in sekirami na železna vrata družbe, v	dvoje	vrst: plemensko in suženjsko.Plemenska vrsta	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani