nova beseda iz Slovenije
tem in takrat se je zdelo, kakor da se sveti | dvoje | svojeglavnih, upornih oči. Izpustile | A |
Bližalo se je s težkimi, omahujočimi koraki, | dvoje | oči se je zasvetilo. »Kje imaš šnops?« | A |
strahom sive stene mrtvašnice, je strmelo vanj | dvoje | velikih oči, polnih groze in trpljenja... | A |
kapajo solze in neprestano, že so bile izdolble | dvoje | strug na licih... Daleč je bilo to, ni bil več | A |
vrne. Dolgo je že bilo, minilo je že leto, | dvoje | let je minilo; zdrznila in je poslušala in je | A |
zableščalo se ji je. Tedaj se je zasvetilo | dvoje | belih perotnic sredi sobe, vzdignila se je roka | A |
sencih večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla, | dvoje | belih zavojev v rokah, k ubogemu, bolnemu otroku | A |
obraz, kozja brada, okrogle svetle očí, kakor | dvoje | zelenih steklenih kroglic; frak in bele rokavice | A |
starec, pred njim se je na belem pesku igralo | dvoje | malih otrok.Starec se je smehljal, otroka sta | A |
sta otroka v sonce, kakor da bi bilo odfrčalo | dvoje | splašenih belih metuljev. Starec je pomežikaval | A |
/ . / stran 203 . / kjer ji ga niso dolžni. | Dvoje | ali troje smo jih bili malo prehudó pobožali | A |
cesarja samega. Tudi k nam so prišli, kar | dvoje | biričev je prišlo póme; oblastno in mrko sta | A |
se opral, pa še tista voda se mi je gnusila. | Dvoje | postelj je bilo v izbi.Na drugi je ležal zelo | A |
je stal moj mali cmeravec, do nagega slečen. | Dvoje | tovarišev ga je krepko držalo za obedve roki | A |
brez očeta in matere; šolnički stojé spodaj, | dvoje | plahih grlic, v kajbico zaklenjenih ... Anka, | A |
in ki bi spotoma vriskal. Konja pa sta bila | dvoje | imenitnih gosposkih živali; obadva krepka, zalita | A |
Vzdignil je roké iz žepov ter ju položil na mizo, | dvoje | brezobličnih kép temnordečega mesá.Gledal naju | A |
natakar, na kositrnem pladniku steklenico in | dvoje | kozarcev.Držal se je nekam skisano, kakor da | A |
belo hišo, pred katero je bilo postavljenih | dvoje | mlajev, s smrečjem ovitih in s pisanimi trakovi | A |
ženska, lici sta ji viseli navzdol, imela je | dvoje | težkih podbradkov; očesa sta bila majhna in | A |
neprestano ter se svetlíkala z obraza, kakor | dvoje | živih, majhnih živalic.Anka se je zeló bala | A |
in natakar je prišel ravnokar iz hiše, v roki | dvoje | čaš penastega piva.Tudi Anka je sedla za mizo | A |
piščalko, za mater čipkasto ruto, za sestri | dvoje | lepo obrobljenih predpasnikov.Gledala je nemirno | A |
ustna so mu kipela in na licih se je prikazalo | dvoje | širokih rdečih peg ...Ali hipoma je utihnil, pogladil | A |
širne naše domovine, zapazi v vsaki vasi po | dvoje, | v večjih trgih po troje posebno skrbno pobeljenih | A |
razpela v kotu. Sredi sobe velika miza in za mizo | dvoje | težkih stolov.V rumeno pobarvani omari ob zidu | A |
Zasvetilo se je časih izza vejevja, zasvetilo se je | dvoje | obrazov in zasmejalo ...Za deblom se je nekaj | A |
... Tako se je zgodilo, da se je izprehajalo | dvoje | senc po večernem parku.Trudni in tihi so bili | A |
prihajali póme, kakor da bi gledalo tam iz temè | dvoje | sovražnih oči.Greh je nad nama.“ | A |
telesce in za tenke noge. V tej glavi je bilo | dvoje | globokih, črnih, poželjivih oči in nad temi | A |
globoko na čelo, skoro do obrvi, zapognjenih v | dvoje | mojstrskih volutah. Kar se tiče obraza, -- molčimo | A |
oj Pera!“ ”Lejla, Bog je dal človeku samó | dvoje | rok in z obema sem ti sul bogastva pred noge | A |
On stopa poleg mene, kadar hodim po sobi, in | dvoje | senc trepeče na stenah in se dviga in sega dostropa | A |
je že pozno in samo tu pa tam se je zgenilo | dvoje | zaljubljencev.Potrkal sem na vrata ter vstopil | A |
njene oči so pogledale v noč. Iz njenih oči sije | dvoje | zelenih žarkov; ovila sta me okrog in okrog | A |
svetile zvezde na nebu, ko je sijalo nad mano | dvoje | tihih oči...A ta trenotek sem ji gledal z obrazom | A |
Prehitel sem visoko natovorjen voz, ki ga je vleklo | dvoje | sestradanih kljuset; pijan voznik je spal na | A |
ni obolela... Vidim jo pri oknu vsako noč in | dvoje | zelenih žarkov iz njenih oči se ovija okrog | A |
zasenčen, je razodeval, da si ga je bilo ustvarilo | dvoje | srečnih in zaljubljenih ljudi. On me je vodil | A |
njega in nad ustni se je zarisalo še jasneje | dvoje | tenkih gubic ... ”Oh ti dete ... ti veliko dete | A |
Danijel je videl samó neokreten, rdeč nos in | dvoje | košatih brk. ”Torej pojdiva! | A |
Pred prvo krčmo v vasi je stopilo iz voza | dvoje | prazniško oblečenih kmetic, obloženih s culami | A |
droban, bledikast obraz in iz obraza je strmelo | dvoje | svetlih oči. ”Kaj pa ti?“ je vprašal voznik | A |
starega pa so z debelim zidom predelili na | dvoje: | na eni strani je bila keha, na drugi ubožna | A |
je nesel občinski pisar Jureta nebogljenca. | Dvoje | izb je bilo v hiši.V eni je sedel gluhi Martin | A |
gluhi Martin ter žvečil tobak, v drugi je bilo | dvoje | starih, nadložnih žensk,ki sta molili in vzdihovali | A |
omreženim oknom sključeni in zgrbljeni, kakor | dvoje | zlovoljnih sodnikov. Mračno je bilo v izbi | A |
Ko je bil kup visok in lep, sta napravila | dvoje | butar; Jure ni rekel nič in si je naložil večjo | A |
se začudil človek, če bi pogledal od daleč: ” | Dvoje | butar se ziblje na klancu, človeka pa ni pod | A |
Šviligoj, plešasti sodni adjunkt, ki je veliko pil, | dvoje | kmetskih fantov, ki se nista zmenila za nikogar | A |
da rečem: naj gre; ker itak pojde! Zakaj | dvoje | vrst ljudi je na svetu, dvoje natanko ločenihsort | A |
pojde! Zakaj dvoje vrst ljudi je na svetu, | dvoje | natanko ločenihsort: na eni strani stojimo rodoljubi | A |
praga. Jaz in ti, poljubujta se, ali se davita - | dvoje | svetov; ubijeta se lahko, razbijeta na črepinje | A |
mogla biti drugačna! Ampak ... zdaj si mi pokazal | dvoje | lepih ljudi, življenja vrednih; pa zamahneš | A |
ljudi, življenja vrednih; pa zamahneš dvakrat, | dvoje | naključij pozoveš in obadva se zgrudita v črno | A |
od kraja do kraja ter jo presekala kakor na | dvoje | ... * Faro osojniško je bil Bog obsul | A |
Skozi okno sem gledal, pa sem videl tam v dolini | dvoje | ljudi. Vsaki izmed obeh je nosil težko butaro | A |
”Kaj bi rad?“ Cigan je stopal | dvoje | korakov za njim, kakor da bi ga bilo palice | A |
svetlejše, v svoji podstrešni izbi pa je prižgal | dvoje | sveč ter je legeloblečen na posteljo; odel se | A |
žival, počila je odkrhnjena, trhla vejica - | dvoje | okroglih, drobnih ročic je razgrnilo gosto razraslo | A |
zmršenimi, sredi čela spojenimi obrvmi je dremalo | dvoje | medlih, mrtvih očes; mali nos se je izgubljal | A |
globoko pod cesto. Tik pod stropom je bilo | dvoje | omreženih oken in če sem se ozrl kvišku, sem | A |
njene oči, poševno zarezane, podolgaste, kakor | dvoje | mandeljnov, so gledale živo iz temè.Šla sva | A |
okviru je podoba. Slika tihe, otožne pokrajine; | dvoje | brez, v mraku samujočih.Tudi njemu, ki je bil | A |
”Teorija, drugega nič! ... | Dvoje | resnic razločujemo, gospod: javno in domačo | A |
Resnica je, da imamo, kolikor jih jaz poznam, vsaj | dvoje | kiparjev, ki sta umetnika: Berneker in Peruzzi | A |
samotnih Prešernovih ulicah je stopalo počasi | dvoje | gospodov proti Marijinemu trgu.Tisti, ki je | A |
duševno lepoto ne nadleguje človeka; narobe; | dvoje | lastnosti je jasno in prepričevalno izraženih | A |
si upala daleč od doma; poznala je šele komaj | dvoje, | troje ulic in jih najbrž ni razločevala, ker | A |
pa Bog s tabo!“ Vstal je in mu je ponudil | dvoje | prstov v slovo.Nato se je pridružil črni gruči | A |
kako spretni!“ Gospod Valentin je izpraznil že | dvoje | kozarcev; lica so mu rdela in oči so se mu svetile | A |
in hrabri vitez iz Manche, stojita v sedlih, | dvoje | silnih mečev se bliska v soncu -- le sekunda | A |
žalost, obup, junaštvo, sreča, ”in tam se igra | dvoje | rdečeličnih vnukov in mati, s solzami radosti | A |
bilo, pa me je utrudilo kakor pol življenja. | Dvoje | sem se bil namenil, pa oboje mi je izpodletelo | A |
njegove roké so bile rdeče in svetle, kakor | dvoje | kosov sveže govedine. V večernih urah stopi | A |
trepetajočih udov. Kralj je videl bel obrazek in | dvoje | globokih, zamišljenih, temnosivih očí. ”Čigava | A |
in izza temnega listja v samotnem parku gleda | dvoje | globokih, temnosivih očí; nasmehljal se je bel | A |
bi se začuli tihi koraki, zastor bi odgrnilo | dvoje | belih rok in v sneženi halji, s svojim otroškim | A |
čisto prav. Povej mu, da ga je prišlo posetit | dvoje | ljudí, ki ju bo pozdravil z veseljem.“ ”Kjé | A |
jasna svetloba se je razlila po hodniku. Na | dvoje | visokih kandelabrih so gorele sveče; v predsobi | A |
je, da je napravil graščak iz velike dvorane | dvoje | ali morda troje sob.Strop je bil obokan; ob | A |
231 . / ”Pripravi gospodi večerjo in prinesi | dvoje | čaš.“ Nató se je njegov obraz hipoma zresnil | A |
prve hiše velik papir. Čitala sta na papirju | dvoje | kraljevih zapovedi; zapoved o prepovedani ljubezni | A |
je mimo skrivnostne hiše, na kateri je viselo | dvoje | dolgih črnih zastav.Izobesili so jih bili, ko | A |
je bila prav pod zvonikom in v kotu je viselo | dvoje | začrnelih vrví, mastnih in gladkih od potú. | A |
okoli vratu je imel zavezano pisano ruto in | dvoje | koncev mu je viselo nad zapeto pretesno suknjo | A |
gladko obrit in siv, ob ustnicah je bilo zarezano | dvoje | dolgih, ohlapno visečih gub, kakor jih imajo | A |
prav nad hribom, v silni daljavi, je rdelo | dvoje | tankih, dolgih oblakov, skoro potopljenih v | A |
Kmalu nato je prišla debela, težko sopeča dama, | dvoje | gospodičen za njo.Obe sta bili oblečeni enako | A |
so še drugo in tretjo pesem, dodali so jih še | dvoje | in navdušeno ploskanje je grmelo iz ozadja dvorane | A |
sedela za malo mizico v kotu ob stopnicah. | Dvoje | vrst belo pogrnjenih miz je bilo postavljenih | A |
zasopel je bil, premeril je z enim korakom po | dvoje | stopnic, šel je hitro mimo, naravnost po mostovžu | A |
pri srcu, Mate; tudi meni bi bilo! Zaigral si | dvoje | kart hkrati -- ni šala!Ampak stavi na drugo | A |
koraki. Zasvetilo se je časih izza oblakov in | dvoje | senc je hušknilo pred njima. Postal je nenadoma | A |
drevje; tam daleč, v somraku, se je premikalo | dvoje | senc. ”Ali se poslavljata tudi onadva, ali | A |
umazanim perilom. Ozrl se je na mizo in je ugledal | dvoje | pisem.Prvo je bilo veliko in zapečateno, naslov | A |
Mate ga je odprl; v papir je bilo varno zavito | dvoje | posvaljkanih bankovcev.Pogledal je na to, na | A |
sem prinesel samovar na mizo, postavil zraven | dvoje | skodelic ter prisedel k svojemu gostu.Točil | A |
rjavim, širokim obrazom, ki je gledalo iz njega | dvoje | majhnih, zlobnih očí.Dremal je skoro neprestano | A |
ne cerkovnika ne gospoda, ali vendar je videl | dvoje | debelih, jeznih, neusmiljenih obrazov.Tresel | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |