dvoje (601-700)

Milost!	Dvoje	rdečih plamenov, dvoje ognjenih rok se je vzdignilo	A
Milost! Dvoje rdečih plamenov,	dvoje	ognjenih rok se je vzdignilo, v silnem loku	A
silnem loku pada valpet iz visočine, kroži roke,	dvoje	onemoglih peroti, izgine v dimu; za njim zafrfotajo	A
stran 72 . / Njen obraz je bil ves nemiren,	dvoje	kapelj krvi je bilo stopilo v lica, noge so	A
vzbočil v prostorno dvorano. Ob vhodu je slonelo	dvoje	vojščakov. Globoko na prsi sta povešala glavo	A
čepico z dolgim peresom. Ob prestolu je slonelo	dvoje	oprodov; gologlava sta bila in rdeče oblečena	A
izginila za kostanji bela obleka in je izginilo	dvoje	velikih, mokrih, nedolžnih oči...Kaj mislite,	A
oči globoke in pogled blaziran, ob ustnicah	dvoje	ostrih, dolgih gub, ki so dajale obrazu nekaj	A
zadaj. Nikolaj se je ozrl; videl je ob cesti	dvoje	temnih postav, spojenih v eno. ”Vozite kakor	A
so bila bleda, in ob ustnicah se je prikazalo	dvoje	gub, ki jih prej ni bilo. Rekar je pogledal	A
padal na Helenin obraz, in Nikolaj je zapazil	dvoje	globokih, od solza izkopanih brazd pod njenimi	A
tresle in počasi se je iztisnilo iz njenih oči	dvoje	velikih, svetlih solz ter zdrknilo po licih	A
okrogel obrazek in vesele oči, ki gledajo kakor	dvoje	golobic iz golobnjaka.Njene oči pa so poševne	A
čudne spake. Narisal je človeka, ki je imel	dvoje	grb, kar se vidi zelo redkokrat.Tudi človeka	A
ki je imel zelo dolg nos, na koncu preklan na	dvoje.	In še druge stvari, ki se jih ne da povedati	A
nedovršeno božično drevesce, prižganih je bilo šele	dvoje	ali troje svečic.Ostala sta za trenotek z Ano	A
genila nikamor. V vsaki voz je bilo vpreženih po	dvoje	težkih konj, ki so kopali sneg in blato z ogromnimi	A
sem v spominu obadva, kakor sta bila nekoč:	dvoje	čistih, veselih duš, dvoje src brez laži in	A
kakor sta bila nekoč: dvoje čistih, veselih duš,	dvoje	src brez laži in hinavščine.V teh poslednjih	A
ter je prinesel na široki dlani troje jajc;	dvoje	je bilo načetih. ”Zdaj povej po vesti in	A
težave!“ Ko sem šel mimo vrta, sem še razločil	dvoje	trdih in rezkih glasov. ”Trda!	A
...“	Dvoje	čistih src, dvoje veselih duš ...Kam bežiš, mladost	A
...“ Dvoje čistih src,	dvoje	veselih duš ...Kam bežiš, mladost?	A
stvari nemalo. Nazadnje pa mu je ostalo še	dvoje	bankovcev, dvoje rdeče in modro pisanih bankovcev	A
Nazadnje pa mu je ostalo še dvoje bankovcev,	dvoje	rdeče in modro pisanih bankovcev.Truden je bil	A
prijetnih stvari nemalo. Nazadnje pa mi je ostalo še	dvoje	bankovcev, dvoje rdeče in modro pisanih bankovcev	A
Nazadnje pa mi je ostalo še dvoje bankovcev,	dvoje	rdeče in modro pisanih bankovcev. Očitno je	A
korakom zmerom dalje in zmerom višje. Zdaj imam	dvoje	bankovcev; če ravnam s tema dvema po bistrem	A
120 . / Tedaj pa se je prikazalo pod oknom	dvoje	črnih tatov, pogledala sta v izbo ter sta ročno	A
slovenski umetnik novo suknjo, srebrno uro,	dvoje	bankovcev in še drugih prijetnih in potrebnih	A
ni bilo več sledu brezskrbja in prešernosti;	dvoje	dolgih brazd ob ustnah je razodevalo zgodnjega	A
neusmiljena teorija, da mi jih drugi sosed odcedi	dvoje;	in tistemu drugemu sosedu jih troje odcedi tretji	A
... O, ustanovljeno je od vekomaj na vekomaj:	dvoje	rdečih kapelj za eno, troje za dve!... Noč je	A
Če nama je bilo dovolj, sva se razšla, kakor	dvoje	znancev, ki se jima je pričelo zehati - adijo	A
drugače ... Tako je bilo: srečalo se je v soncu	dvoje	ljudi, ki jima je bilo edinole namenjeno, da	A
in podpisan je bil račun: pravica za pravico,	dvoje	solz za eno, troje za dve; drugemu srcu izžemaj	A
široko in globoko rano, presekano je bilo kar na	dvoje	in je kazalo očitno vse hrame črnih bolečin	A
to spoznanje, da živi v dolini šentflorjanski	dvoje	grešnih ljudi.Kakor pa je dolina rodovitna in	A
lahko srce poskakuje od veselja, da jih je samo	dvoje,	ki sta odprla svoje duri pohujšanju!“ ”Kdo	A
da se je osramočen potuhnil. ”Če jih je samo	dvoje	in če se skrivata kakor tatova - čemu bi vohali	A
govoricah in sumnjah. Res je bilo grešnikov samo	dvoje,	po modri županovi besedi; ampak ker nista stopila	A
gledali motno, skozi gosto meglo, in so videli	dvoje,	troje zelo visokih ljudi, ki so stopili v izbo	A
oči so se svetlikale iz globokih jam, kakor	dvoje	črnih bucik.Krog mrtvaško voščenih prstov se	A
v pokriti cajni pa je nesla s seboj rjuho in	dvoje	vzglavnic. Edino, kar je občutil - tišina	A
sloneli ogromni naočniki. Iznad njih je mežikalo	dvoje	skopih oči. ”Kako se vam je zares mudilo	A
Star je in čisto sam. Živela bova kakor	dvoje	zvestih prijateljev.Če mu olajšam eno samo večerno	A
peči se je čulo nahodno, piskajoče smrčanje, in	dvoje	bosih nog je viselo ob zeleni lončevini.Na mizi	A
vrati dolgega, začrnelega poslopja je gorelo	dvoje	svetilk.Uradniki v službenih oblekah in s temnimi	A
ali to, ali pa križ čez prihodnost - samo to	dvoje	je bilo.“ In tako mi je pripovedoval, meni	A
in sladko mu je seglo v srce. Zdaj je bilo	dvoje	grenkih zarez ob njenih ustnicah in njene oči	A
holma so grmeli možnarji, pred cerkvijo je stalo	dvoje	visokih mlajev, preko ceste so se na vsakih	A
svoji fari. Voz se je zibal, ker je bil za	dvoje	sežnjev visoko nametan, župnik pa je jahal na	A
oblakov in v isti smeri se je plazilo po polju	dvoje	dolgih senc.Sonce se je skrilo za kratek hip	A
izgrgrati. Tedaj sta se naslonila name s komolci -	dvoje	zveri je gledaloname z režečimi ustmi; tiščala	A
kratko krilo. Za roko sva se držala, kakor	dvoje	otrok in govorila nisva nič, ker naju je bilo	A
učiteljice? Na pogrnjeni mizi pred krčmo leži	dvoje	našarjenih slamnikov.Slama ni posebno dragocena	A
izvršiti drugače. Približa se mu, morda samo za	dvoje	korakov; še oprezno ne bo treba hoditi: kaj	A
temnih stopnicah in so prišli v veliko izbo.	Dvoje	svetilk je stalo na dolgi mizi; koncu mize je	A
rokami, kakor bi nečesa nestrpno pričakoval.	Dvoje	globokih črt se je vilo izpod udrtih, brezbarvnih	A
- - - - Človeška natura je razcepljena v	dvoje	velikih nagnjenj, ki si nasprotujeta neprestano	A
sva. ”Pred tremi leti sem se oženil in imam	dvoje	lepih fantov, krepkih razbojnikov!Tako imenitno	A
se mi je še zazdelo, da vidim tik pred seboj	dvoje	zamolklih rumenih sonc; nato ni bilo ničesar	A
temè je zlobno in zasmehljivo pogledalo name	dvoje	rumenih luči. ”Sovir je butal ob lino!“ je	A
se je glasilo tako razločno, tako krepko na	dvoje	je bila presekala tišino, kakor da bi kdo žagal	A
drugačnih oči. Kadar se spomnim nanje, mi gre	dvoje	sinjih, jeklenih nožev skozi srce, da se prikaže	A
Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob ustnicah	dvoje	dolgih gub. Gorjanec je stal ob mizi	A
iz papirja so bila, ali iz cunj. Še te oči,	dvoje	črnih mišk, zaklenjenih v dvoje mrzlih kajbic	A
Še te oči, dvoje črnih mišk, zaklenjenih v	dvoje	mrzlih kajbic, so bile kakor dvoje napisanih	A
zaklenjenih v dvoje mrzlih kajbic, so bile kakor	dvoje	napisanih kletvic, nagnusnih kletvic, ki jih	A
smešno ljubezen starca? Moja služba ni slaba,	dvoje	ljudi bi ob nji prijetno živelo, tudi troje	A
nastežaj in se je visoko pred njim zasvetilo	dvoje	rdečih oči, je ugledal tisto, kar je bilo v	A
svetlobe je padal na platno, kjer se je svetilo	dvoje	belih nežnih rok izpod čipkastih rokavov.Gledalo	A
rok izpod čipkastih rokavov. Gledalo je nanj	dvoje	smehljajočih, izprašujočih oči, polskritih pod	A
Poleg mene govoré ljudjé, prikaže se za trenotek	dvoje	ljubkih očesc, zadene se óbme suh filister s	A
da sem ji pokril roké in obraz in vse teló.	Dvoje	cvetov se je zamotalo v njene zlate laske.	A
pripoveduj svojo zgodbo!“ Ksenofon je popil	dvoje	kozarcev, pa je omahnil na divan. ”Hej, tovariš	A
bile napol odprte, gledale so tiho in globoko,	dvoje	sinjih jezer; tvoje ustnice so bile napol odprte	A
penzionist je sedel na klopi ter bral svoj časopis,	dvoje	pestrn se je smejalo tam nekje za drevjem, in	A
očetov cilinder in v usta njegovo pipo. To	dvoje,	cilinder in pipa, je njegova dediščina po očetu	A
Lotil se ga je spanec in vrnila sta se v mesto;	dvoje	dolgih senc se je plazilo za njima po tlaku	A
prišel igrat komedijo. Pisarna ni bila velika;	dvoje	ljudi je sedelo v prednji sobi; v skrbno in	A
v sobo, kjer je sedela za mizo njegova žena;	dvoje	otrok je spalo na postelji v ozadju. ”Sedi	A
imel, čeprav je bil popil na vsej poti samo	dvoje	kozarcev piva. ”Kaj si doživel v Ljubljani	A
smešnih sanj ...“ In kadar bi se ozrl: med vratmi	dvoje	kodrastih glav z velikimi radovednimi očmi in	A
izpreletelo. Gledalo je nanj živo in svetlo	dvoje	nenavadno velikih, temnih oči iz drobnega, prozorno	A
ne boj: kadar boš pri meni, bo vse drugače!	Dvoje	lepih, prijaznih sob, - kako lepi bosta in prijazni	A
živahnimi, časih nekoliko lokavimi očmi. In	dvoje	postarnih žensk je bilo poleg; obe šivilji,	A
Oženil sem se z lepo, dobro žensko; doma imam	dvoje	svetlih sob in prostoren ateljé.Tudi njena družina	A
Moje stanovanje, moja družina in - jaz, to je	dvoje	...“ ”Ej, ti si pa veliko upal, globoko si	A
v kosce skico za skico. Na steni je viselo	dvoje	mask, ki jih je bil napravil še na akademiji	A
biti imena. Moje oči so strmele naravnost v	dvoje	drugih, široko odprtih oči.Te niso trenile,	A
vesoljne tišine, iz krajev, kjer so matere.	Dvoje	sovičev smo bili ugrabili iz gnezda.Koj prvo	A
najin večer!“ Steklenica črnega vina, poleg nje	dvoje	kelihov, na krožniku gnjat, v košarici kruh	A
se nisem že prej domislil? K zibki pojdem;	dvoje	milih plamenov, neugasljivih, se tiho in mirno	A
Abführen!“ ”Kdor se upa!“ je vzkliknil Mate in	dvoje	jih je ležalo na tleh.Od desne, od leve so ga	A
raztrgane, lase odvezane in razkuštrane.	Dvoje	belcev je bilo vpreženih v prvi voz; na glavah	A
prahu in vročine suhih grl. V vozu je sedelo	dvoje	silno debelih ljudi, mož in žena; dvoje debelih	A
sedelo dvoje silno debelih ljudi, mož in žena;	dvoje	debelih, potnih, zaničevanja in pekovskega ponosa	A
tam, ženske ni bilo; rumen obraz na vzglavju,	dvoje	temnih oči v njem, črni lasje ob licih - telesa	A
najino življenje preselilo iz src v zapisnik.	Dvoje	mirnih sodnikov sva bila, dvoje hladnih duhovnikov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani