Počasi je zlezel s peči, pa se je čuval, da bi ne stopil na plahto. Nato se je natanko razgledal po izbi; na polici si je bil pripravil pošten kos kruha in dvoje lepih klobas za nedeljsko južino - zdaj ni bilo tam ne klobas ne kruha; še sinoči je bil v kotu vrč, poln jabolčnika - zdaj ni bilo ne jabolčnika, ne vrča; na zapečku je bilo življenje svetnikov, mošnja tobaka in pipa - mošnje in pipe ni bilo več, življenje svetnikov pa je ležalo na tleh.
Aleš je sklenil roke, in je stal sredi izbe ves zamišljen.