do (2.101-2.200)

k sebi, da mu ne bo treba majati od številke	do	številke.« »Saj bo ...,«	A
vrnil kot star potepuh, da bo hodil od hiše	do	hiše. Največ je trpela Pajntarjeva Jera	A
Se mu vsaj ne bo treba potepati od številke	do	številke.To ti je hudič, si je mislil Cestar	A
Potem se je vlegel. Zakopal se je v listje	do	vratu, kakor je to delal v svojih mladih letih	A
svojih sanj. Čudoviti ljudje živijo na zemlji:	do	kolen tičijo v blatu, težka bremena nosijo na	A
In to svojo vrnitev je odlašal od spomladi	do	jeseni, kajti denarja ni bilo nikdar prida.	A
pokazal na gmajno nad gozdom. » Ko pride sonce	do	Grivčeve hiše, priženite domov, saj mislim,	A
Kakor hlapec, kakor pastir. Ko pride sonce	do	Grivčeve, naj grem domov.Čemu?	A
začeli zardevati oblaki, bili so od trenutka	do	trenutka svetlejši, dokler se ni na vrhovih	A
začelo vzpenjati po prisojni strani. Ko je prišlo	do	Grivčeve hiše, se je Martin zganil, vstal, da	A
in pasli, dokler ne bo slane. Ko pride sonce	do	Grivčeve hiše, priženete domov, da boste potem	A
sreča, da se mu ni treba potepati od številke	do	številke, temveč da živi pri hiši, ki bo skrbela	A
ki so bila od prvega jesenskega deževja pa	do	Velike noči zmerom zaprta. Zibel je	A
in povedal, da ne kani ostati na vasi; samo	do	pomladi,potem se vrne Ernest in pride ponj.	A
minilo je precej časa, preden je Martin prišel	do	sape. »Vse vedo, vse vedo,«	A
stara leta domov. Hoditi morajo od številke	do	številke, ti pa lepo živiš pri družini, ki skrbi	A
ker mi je dolgčas, da bi ves dan postopal.	Do	pomladi bom že še pretolkel, potem se pa itak	A
skozi vas brez vsakega cilja. Ko sta prišla	do	zadnje hiše, se je Ernest ustavil in vprašal	A
učili italijanski risorgimento. Ko so prišli	do	Garibaldija in je profesor rekel, da se je na	A
razpustili delavske organizacije in je prišel fašizem	do	popolne oblasti, se je Ernest znašel na cesti	A
preiskavi. Ječa ga je sicer podžgala v sovraštvu	do	fašizma, toda ubila je njegovovero.Ko se je	A
nedeljo sešla na semnju v Tolminu. Tiste tri dni	do	nedelje je Martin preživel v veliki nestrpnosti	A
skalah, ki so razmetane po ravnini. Prišla sta	do	studenca pod ovinkom, Martin je zavzdihnil,	A
Ernest ni odgovoril. Ležala sta	do	trde noči in ko je vzšla luna, sta šla dalje	A
pridušil in šel. Njegovi koraki so bili drzni samo	do	vrzeli blizu Jerine bajte.Tam se je pa nenadoma	A
se je in pogledala po vaških strehah. Šla je	do	ovinka, se pripognila in nekaj pobrala.Martin	A
cigarete vseeno ni mogel prižgati. Jera je prišla	do	njega, ga pogledala in stopila naprej.	A
pri svojem in trdila, da ima samo Bog pravico	do	maščevanja. »Dobro,«	A
Kasneje, čisto na koncu? - In ste	do	takrat samo gostovali v njej?« »Seveda	A
da ne spi na rjuhah; zakopal se je v listje	do	vratu in ni bilo dolgo, ko so mu zrasle peroti	A
balkon. Ona je privezala vrv in potem sem zlezel	do	nje, ali pa je ona zlezla k meni.Spodaj je naju	A
stisnila Martinu roko. Martin še zmerom ni prišel	do	besede. »Tukaj ni slabo,«	A
Martinovih lažeh. Pologar jo je premeril od nog	do	glave in glasno dejal, da ne bi jecljal:	A
ponovil Martin. Premišljevala sta dolgo, skoraj	do	dne: nič drugega jima ne preostaja, kakor da	A
osemdeset lir na mesec pa se bosta že kako pretolkla	do	pomladi.Mlin je bil sicer slab, treba ga bo	A
poznega oktobra. Mraz je pri priči segel pobu	do	kosti.Vzdrgetal je, potegnil glavo med ramena	A
navpična, gore najmanj trikrat višje; segale so	do	samega neba, ki je bilo tudi neznansko visoko	A
dolino samo težka tišina, ki je bila napeta	do	skrajnih meja. V dolini je bilo vse	A
se je visoko dvigal in se razlival od pobočja	do	pobočja, toda bil je tako prozoren in prazen	A
njimi in se jezno penila, dokler ni prodrla	do	globine pod visečim mostom; tam se je oddahnila	A
Blagor ji! ... Molče sta prišla	do	mosta in se molče odzibala čezenj, molče sta	A
rod izumrl. Ko je oče prišel s svojo povestjo	do	konca, to se pravi, ko je pokopal zadnjega Samotežnika	A
naprej. Pob se je spomnil, da od Samotežnika	do	prihodnje vasi ni nobene hiše.In to mu ni bilo	A
bilo to pred štiridesetimi leti, okrog 1880.	Do	takrat v tej dolini še živa duša ni bila videla	A
kriv Zavoglar. In tistega greha si ni odpustil	do	smrti. ‘Če ne bi bil rekel!	A
ki mu tudi v stoletjih nobena bolezen ne more	do	živega.Vse je torej šlo po zlu.	A
dolgimi drogovi šli ob obeh bregovih Idrijce	do	Soče in nato še ob Soči do Podseli, kjer se	A
bregovih Idrijce do Soče in nato še ob Soči	do	Podseli, kjer se neha tolminski svet.Našli je	A
potreben največje skrbi. Garala je od zore	do	mraka in še ponoči.In kakor hitro so otroci	A
svojo žensko pamet in pripraviti Ravničarja	do	tega, da jo bo pripeljal pred oltar.Ubogi Zamorki	A
naravnost k Idrijci, se slekel, zabredel v vodo	do	pasu in se začel umivati.Bilo je v aprilu in	A
pobere svoje cape in svoje pankrte ter naj se	do	večera spravi iz hiše...In spravili so se.	A
čez Vrata napotili proti Grgarju. Ko so prišli	do	vrha senožeti, kjer se pot izgubi v gozd, so	A
strani ozrl vanj in umolknil. Molče sta prišla	do	Bače in molče sta se po zgornji poti začela	A
Pob ni več tehtal svojega srca. Prišel je bil	do	žalostnega zaključka, da ne ve, kakšen je.Zmignil	A
dvigala po Krnu. Dvigala se je, se vzdignila	do	vrha in nato izginila; pob je prišel do kozolca	A
vzdignila do vrha in nato izginila; pob je prišel	do	kozolca in stopil mimo - Krn pa je stal pred	A
stenah skalnatega Krna, dviga se više in više,	do	vrha, do samega neba. Oče se je ustavil	A
skalnatega Krna, dviga se više in više, do vrha,	do	samega neba. Oče se je ustavil pri kapelici	A
In tudi otepal sem se ga. Pasel sem skoraj	do	svojega dvajsetega leta.Takrat smo imeli v naših	A
Vidiš, tako sem bil lahko pod Vranjekom od zore	do	mraka, večkrat pa tudi vse noči.Polegaval sem	A
tako slepo prepuščal svoji usodi. Prišla sta	do	studenca, ki izvira pod cesto, komaj nekaj metrov	A
Oče se je zamislil. Molče sta prišla	do	razpotja, kjer se cesta odcepi v Poljubinj,	A
bil nanj ... Z odločnim korakom je šel z njim	do	šole.In ko mu je oče na stopnišču še enkrat	A
je šumotalo vse njegovo življenje, od začetka	do	danes. Navsezadnje pa se je v vinu zazibala	A
Sam pa s težkimi koraki merim sobo od stene	do	stene, mrko molčim in premetavam svoje papirje	A
na kratko in vendar brezkončno pot od stene	do	stene.Toda zdaj ne razmišljam in ne snujem,	A
moram neslišno priti smrti za hrbet, se pognati	do	prve veje in se potegniti na drevo.Zajamem sapo	A
spomnim pravljice o bobu, ki je pognal steblo	do	neba, in mladega junaka, ki je plezal po njem	A
mladega junaka, ki je plezal po njem in priplezal	do	vrha.Ukažem si, da moram naprej in naprej, dokler	A
vsem povodnjim še dolga štiri leta. Od pomladi	do	jeseni ga je skrivalo zeleno listje vrbinih	A
bila nizka in počasna, a vendar ga je zanesla	do	brzice.Tam pa se je zavrtel, kakor bi oživel	A
švignila mimo mene. »Ta govor ti gre pa res	do	živega,« so se mi nasmehnili prijatelji.	A
začutile so, da je Hotejčeva jeza privrela	do	vrhunca, zato so Modrijanu odprle pot.	A
slišno zašepetal Hotejec. Modrijan se je odsukal	do	vrat, toda tam se je le obrnil in se še enkrat	A
zakričala mati, ki je v veži pinjila mleko. »Samo	do	češnje!« so obljubili otroci.Pognali so se po	A
Temnikarica vrgla roke kvišku. »Zdaj lahko kar	do	dna pokusiš.Saj si vse posvinjal!«	A
Včasih se je ta velikanska glava dvignila celo	do	samih belih oblakov. Matic se je namreč večkrat	A
je spuščala po pobočju v dolino. Prišla je	do	Matica in ga pregrnila, pregrnila je hišo, pregrnila	A
rodil se je z nejasno pametjo in je ostal otrok	do	svoje smrti. Matic v resnici ni bil	A
tudi govoriti. Lužnica ga je vlačila od hiše	do	hiše ter mu dopovedovala, kako se po domače	A
odrasel, po pameti pa otrok. Sam je hodil od hiše	do	hiše, toda zdaj to ni bilo tako lahko.Dokler	A
ni imel, ker je že leta in leta hodil od hiše	do	hiše.Vaščani so sklenili, naj Matic živi, kakor	A
sirote, to se pravi, naj hodi od hišne številke	do	hišne številke.Toda ker Matic hišnih številk	A
obzidjih ter strgal palico, hodil je od hiše	do	hiše, jedel, rasel - in zrasel v velikana.Ustavljal	A
Matica resnično bala. Vse dni se je od zore	do	mraka zibala z dvema košarama po kolnikih in	A
košarama po kolnikih in stezah od samotne kmetije	do	samotne kmetije, kjer je nakupovala jajca, maslo	A
ni preveč ni!« je užaljeno ugovarjala Katra. »	Do	kosti se ga tresem se! ...In tudi ti bi se ga	A
bilo treba pognati strah v kosti, preden pride	do	nesreče. Hotejec se je sicer smehljal in jih	A
podučil. Toda preden ga je podučil, je prišlo	do	nesreče, ki sicer ni bila nesreča, a je dala	A
bil torej miren in srečen. Hodil je od hiše	do	hiše, posedal po skalah in cestnih ovinkih,	A
Hotejčev Matic živel še dolgih dvajset let,	do	samega dneva svoje smrti.	A
nobenega oblaka, tu doli nikjer nobene skrbi	do	samega večernega mraka, ki pa je bil še za devetimi	A
travniku. Matic je prebredel reko, prišel je	do	senčne črte in se napotil po njej.Hodil je pravzapra	A
nogami je oral po rosni travi, ki mu je segala	do	kolen in je bila tako gosta, da se je nagibal	A
samo prikažejo na travniku. Matic je preoral	do	Tihe mlake, ko je nenadoma zaslišal brnenje	A
in mu tako divje vdrla v srce ter ga napela	do	takih meja, da mu je začelo preplašeno butati	A
švigali iz njega. Ko je ostrgal prvo palico	do	stržena, jo je vrgel v stran, stopil h grmu	A
prsi ter se začel otipavati. Ko se je otipal	do	trebuha, je začutil mokroto - in še isti hip	A
zaslišal Tilčkin glas. Po kolenih se je pomaknil	do	sončnice, jo pobral in jo zataknil za srajco	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani