do (2.301-2.400)

človek je kakor sveča: z enakim plamenom gori	do	zadnje ure - in ugasne.« »To je pa tudi	A
/ orel.84 . / 84 CIRIL KOSMAČ . / . \/ . /	do	hrama, ki je bil pod izbo, in odvezala kozo	A
poiskala vrzel v trhlem plotu ter se stegnila	do	zelnate glave. Barbara se je zagledala v mršavo	A
in ne pride v nič. Toda ko je prinesla lonček	do	ust, se ji je zdelo, da je znotraj vsa votla	A
njenih prsi; saj je bila vsak večer utrujena	do	smrti.Stopila je k postelji in se stoje pokrižala	A
harmonike plava v noč, topotanje nog se sliši	do	srede vasi, kakor bi se z oddaljenega skednja	A
Prikraju plešejo, da je grdo,« gre novica od hiše	do	hiše. »Ali je naš tudi tam?« vprašuje	A
nihče ne pomisli, da bodo Prikrajarju popili vse	do	zadnje kaplje in da bodo ženi uničili vso kavo	A
glavo ter gre z vprašujočim pogledom od obraza	do	obraza. »Ni hudič!	A
prinaša štefan za štefanom bistrega vipavca. »	Do	pekla ti jo bomo potisnili!« pribije Travnikarjev	A
preklemano kost, da bomo videli, če res sežeš	do	duše.« Usadarjev Albin se samozavestno	A
novo svetlo šolo, ki danes stoji tam, kjer so	do	osvoboditve stali mrki zidovi te srednjeveške	A
zaboji in košarami. Naposled sta me le privlekla	do	strmih stopnic in me spravila v ozko kabino	A
zelo dolga in popolnoma prazna. Prišli smo	do	velikanskih vrat in stopili čez visok kamniti	A
po celici, a je le hitro, prehitro priromal	do	stene in ugasnil.In spet se je zmračilo, prišla	A
Potem sem se ozrl. Dolina je bila	do	vrha zalita s tiho, prosojno zelenino, nad njo	A
srebrnozelenim obokom košatih vrb sem počasi šel	do	izvira Skopičnika.Tam sem sedel na skalo nad	A
Italiji in mimo prve ljubezni, daleč nazaj, tja	do	otroških let, do pašnikov, do piščali, do ljudske	A
ljubezni, daleč nazaj, tja do otroških let,	do	pašnikov, do piščali, do ljudske šole, do samih	A
daleč nazaj, tja do otroških let, do pašnikov,	do	piščali, do ljudske šole, do samih svetlih oljčnih	A
tja do otroških let, do pašnikov, do piščali,	do	ljudske šole, do samih svetlih oljčnih nedelj	A
let, do pašnikov, do piščali, do ljudske šole,	do	samih svetlih oljčnih nedelj.Tudi tisto noč	A
Volče na Čiginjsko polje in od tam skozi Ušnik	do	Soče. Pod Avčami se je zagledal v Sočo, ki se	A
je pognala za Velikonoč. Od Dolge njive pa	do	Solkana, se je Vladimir spet potopil v svojo	A
Že otroci so trdi v teh krajih. Ni jim	do	očeta in matere.Primitivni so, barbarski narod	A
Vstopila sta dva stražnika. Nadzornik se je obrnil	do	Vladimirja in dejal: - Pojdite zdaj	A
je zavedel. Prestopil je s težavo, dotipal	do	stene.Stena je bila mrzla, mokra, sluznata.	A
debele, kraj v podzemlju. Noben glas ne prodre	do	njega.In če zavpije, kdo ga bo čul?	A
precej zrahljano, njegovo čisto srce pa je bilo	do	vrha napolnjeno s strahom, obupom in sramoto	A
Pridno je razmišljal in se vestno potapljal	do	vseh pretresljivih globin, ki jih je dosegla	A
dostojno, če odštejemo njegovo pregorečo ljubezen	do	Rozine, njegov izpad proti svaku, in če je kratka	A
ciljev. Graparjevega Petra je govor ganil	do	solz.Venček je bil miren in tih, Šmonov Izidor	A
ki ga preživijo fantje od šolske odpustnice	do	nabora, je zanje večkrat bridkosti polna neskončnost	A
za ped. Samo nos se mu je zdebelil in od dne	do	dne bolj vihal navzgor. Ko je Fratnik prvič	A
naskakovali od vseh strani, sta Peter in Izidor prišla	do	gostilne Mojega Jezusa.Iz hiše se je razlegal	A
pogum v roke in stopil za njim. Ko sta prišla	do	odprtih kuhinjskih vrat, sta se ustavila na	A
zatekel k njej in prav v kratkem času prišel	do	sina, ki je bil nedvomno samo njegov: sive drobne	A
vozil s svojimi konji, in se sporekli, toda	do	pretepa le ni prišlo, ker se je Pologarjev dal	A
gospodar prvič opazi, premeri ga od golih korenin	do	bornih cvetočih mladik, začudeno zmaje z glavo	A
stopila k sosedi in tarnala, da je pob od dne	do	dne boljčuden; čez dan se potepa, ponoči se	A
vendar že fant, sta rekla, in da ima pravico	do	življenja; Venc se je vdal.Obisk je prav dobro	A
vedela vsa vas za njeno blagoslovljeno stanje.	Do	takrat so se vsi smejali Vencu Poviškaju in	A
stopnicah, si je Venc nekoliko oddahnil. Vsaj	do	jutra bo živel v miru.Šel je v kuhinjo in v	A
Dvakrat je zmajal z glavo in se odločno vrnil	do	mostu, naposled se je pa le opogumil in vstopil	A
so sedli h kartam in metali »marjaš« skoraj	do	dne.Zjutraj je Izidor včasih vzel Venca s sabo	A
brezskrbno življenje Venca Poviškaja vleklo	do	pozne jeseni.Nihče se ni zanimal zanj, pa tudi	A
neko začudenje nad neznanim občutkom, ki ga	do	takrat še ni poznal. V hiši se je dvignil	A
precej zrahljano, njegovo čisto srce pa je bilo	do	vrha napolnjeno s strahom, obupom in sramoto	A
Pridno je razmišljal in se vestno potapljal	do	vseh pretresljivih globin, ki jih je lahko dosegla	A
je v duhu gledal sliko, ki jo bo nosil v sebi	do	smrti, kajti vtisnila se mu je bila še v čisto	A
po svetu dve besedi: država in domovina; tudi	do	njega sta našli pot - ampak bili sta tako tuji	A
čutil, da mu po žilah teče kri, je hodil od vrat	do	okna in brskal po svojih spominih.Nekdaj, za	A
letu svojega življenja in to življenje ni imelo	do	tiste ure še prav nič nasilnega in upornega	A
usedlina vseh teh občutkov ga ni težila vse	do	tistih dni, ko so njegove oči obtičale na napetih	A
in Bernarda niso zapodili. Delal je vse leto	do	pozne jeseni, pod jesen pa se je spravil k Marjeti	A
šlo tako hitro in Marjeta mu je morala skoraj	do	pičice razložiti, kako in kaj.Vaške žene so	A
tisti dan, ne dan kasneje. Oblasti so prišle	do	presenetljivega odkritja; čudno: kdo je bil	A
Vstal je in zakorakal po celici - tri korake	do	okna.Zgrabil je za železne križe.	A
ga je bilo celo sram, da je tako pozno prišel	do	spoznanja. Ko so drugi omahovali, je on odkrito	A
tiste črno oblečene sodnike in vprašanje, ki mu	do	tiste ure ni prišlo nikdar na misel, se je zdaj	A
in delavci. Mar mislite, da bi sami prišli	do	teh uporniških dejanj?Nikdar.	A
mislite, da navadno delovno ljudstvo pride samo	do	spoznanja?To so sami zapeljani nesrečneži.	A
okornimi, toda trdnimi rokami pomiri kravo, jo žene	do	Hlipovega hleva, se tam okrene in spet nazaj	A
\/ . / Žuželjč pa je mirno prignal kravo	do	Usadarjeve hiše in se tam spet okrenil	A
kuštravih glav kakor kapusa iz oprtnika, utrl pot	do	peči. „Vzemi čukča in poglej ga.	A
plamen pred svojo sapo. Po prstih se je prizibal	do	peči, stopil na klop in pogledal v kup cunj	A
veke, dolge kakor mecesnove igle, so mu ležale	do	srede bledih lic; skozi priprta usta se je v	A
se je še enkrat pokrižal, se naglo skoračil	do	omare in odprl vratca: keliha sta se zasvetila	A
bo Krist rodil za vse, gori od Čičarije ven	do	morja.Pozdrav nocoj njemu, ki je naš veliki	A
oglodane od verig in okovov, so razpete od Snežnika	do	Furlanije.Telo je vse razmesarjeno, srce zdrobljeno	A
nekje, pa je prag. In kadar se bomo povzpeli	do	tja, bomo stopili čezenj. Ded je hodil	A
se in stopimo na pot, na borbe pot, ki pelje	do	praga in čez prag v nov dan.Kdo dandanes še	A
kam bo segla, kaj bo dosegla, povsod seže,	do	srca, meni pa je do srca segala globoko.Globoko	A
bo dosegla, povsod seže, do srca, meni pa je	do	srca segala globoko.Globoko spodaj se pomika	A
zadrhtijo ustnice, kmalu se trese vse telo. Od časa	do	časa Františku vendarle uspe ponesti skodelico	A
Františku vendarle uspe ponesti skodelico prav	do	usten, ki pohlepno srebajo vročo tekočino, da	A
golaži za pijance, vedri Bosanci v kanalih,	do	pasu goli, lepi, močni, ogoreli, dentisti z	A
- V sobi, z vso svojo silno ljubeznijo	do	odrešenika, moli, gotovo moli, zatopljen je	A
patra, vse njegovo življenje od zgodnjih juter	do	poznih nočnih ur je bilo zabeleženo v teh možganih	A
Nevaren. Rokave ima zavihane	do	komolcev.Nekaj brklja med posodo, umiva ali	A
nakane, vznemirljivo tujost, ki je um ne more	do	kraja zaobseči in je dojeti v vseh njenih nenavadnih	A
suho, postelja pred očmi. Prisopihala sta	do	bajte in bitje srca je bilo tako silno, kakor	A
segala nekoliko čez in je bila točno na sredini,	do	milimetra natančno na sredini presekana z ostro	A
ga je postajalo. Noge so se mu ponekod skoraj	do	kolen pogrezale v lepljivo blato, drugod je	A
nogami zmuznila dalje, še naprej, čisto dol, tja	do	umnega starca, ki bo nenadoma začutil čudno	A
ostane glava nič prazno, črn suknjič čez rit,	do	pet, dopetač. Bogo Verhovšek, gizdalin, živo	A
izpitu zajebavali! Pramene sonca imajo skoraj že	do	bokov.Kako daleč je že seglo.	A
Pri tistih zelenih hribih se začne, pa tja	do	Baltika, moj Bog.Ta ulica, sončna na levi, velike	A
Vsi so enako oblečeni.	Do	komolcev imajo črne narokavnike, čez komolce	A
mehko živalco. Potem sliši rahel drget, ki gre	do	zadnjega vlakna v telesu, to je dokaz. (Za	A
skodelico, huje so se ji roke tresle zavoljo velike,	do	neba segajoče groze, ki jo je nosila v prsih	A
iznad temne, prastare gmote nad mestom. Ura	do	važnega opravka, pogovorov na uredništvu, s	A
zobmi, nič drugega ne napravi volja ih veselje	do	govorjenja, nič drugega kot tisto goltno zadevo	A
režejo jo kakor gosto tekočino, kot vodo, ki sega	do	kolen.Ob tej uri, tej nesrečni uri tik pod poldnevom	A
sebe zanetijo visoko bleščečo grmado, steber	do	neba.Zdaj se ni mogoče več izogniti težkemu	A
Vztrajnost je neskončna, volja silna in mogočna,	do	zadnjih, krčevito napetih, vseh belih in prozornih	A
napetih, vseh belih in prozornih členkov segajoča,	do	dneva in noči, začetka in konca. Zdržati na	A
niti za trenutek odnehati, niti hiš, priti	do	cilja, niti živali, nikogar.To je ta opoldanski	A
bi ves izmučen s poslednjimi očmi prisopihal	do	kočure v bregu, da bi se napil vode, da bi potlej	A
a naj ostane, treba je vztrajati na tej poti	do	cilja, zmagati tujo in sovražno in neznano deželo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani