do (2.201-2.300)

so stopili na cesto ter začeli hoditi od hiše	do	hiše.Premaknil se je tudi Matic.	A
koščena, trepetajoča roka jo je počasi nesla	do	Matičevih ust. Plamenček ni ugasnil in tišina	A
kdaj ne kako je svoje razmišljanje pripeljal	do	sem. »Mati!«	A
darovala bi, a prosila - nikdar ... Spremila me je	do	šole.Tam sva obstala.	A
ponavljal svojo povest o materi. Ko je prišel	do	tukaj, se je stresel.Govoril je:	A
maši kakor otroka - in Matija je ostal otrok	do	njene smrti. Takrat mu je bilo že štiridese	A
odbrenkali svoje filozofske študije in tako	do	dna spoznali pozemsko in duhovno življenje,	A
križpotjih duhovnega življenja, ki ga je poznal	do	dna.Mahal je z rokami, skakal okrog katedra	A
poslala nekaj denarja. Strežek je šel od hiše	do	hiše in bi ga rad vsakomur posebej pokazal.	A
Bila je Sreča. Zazeblo me je	do	dna srca, zlecnil sem se ter se umaknil.Tedaj	A
se bil rad predstavil. Toda poštar mu ni dal	do	besede.Sunkovito je trznil in se zravnal, kolikor	A
Poosebljena neugnanost. Veselje	do	življenja puhti od njegovega močnega telesa	A
Pohitimo!	Do	prihodnjega vlaka je samo dobre pol ure.«	A
vije bela cesta. Pod cesto je pusta strmina	do	reke Bače, ki glasno teče po dnu globeli.Nad	A
ravno dvorišče, obzidano s suhim zidom, sega	do	klanca, ki je dober meter niže.Onstran klanca	A
Na drugem koncu korita si karabinjer, gol	do	pasu, z brisačo otira obraz. Angelca	A
»Ta je pa res vaš. Obrekarjev od peta	do	temena.« Nančika se nasmehne.	A
In pojutrišnjem tudi! ...	Do	kraja!« Vsi, razen Okrogličarja in Mojega	A
potegne s prstom po železniški progi od Jesenic	do	Trsta ter trdo, vojaško reče: »Die Eisenba	A
in vedro. »Zdaj pa kar stopi, da vse obletiš	do	večera.« Tildica se oddahne, obesi cepec	A
rokami in glasno pozdravljati. Sova se prerine	do	Staneta, ki je že stopil iz avtomobila, se zravna	A
počasi okrene k Sovi in zaskrbljeno zajeclja: »	Do	katerega leta?« »Vsak, kdor lahko puško	A
poslal četnikom za god.« Boris se naglo prerine	do	Sove. »Stric!	A
vprašujoče pogleda komandanta: »Jih bomo zadržali	do	večera?« »Bomo!« pritrdi komandant.	A
Komandant in Stane se prihuljeno vlečeta od borca	do	borca, mimo Giusta, mimo Malega, ki se je naravnost	A
Stane se pomakne naprej. Stane se privleče	do	Petra in se sunkovito vrže v sneg.Oba se še	A
Sovi se jasni obraz. Spusti še zadnji rafal	do	konca, nato se lagodno nasloni na strojnico	A
oddaljuje in ponehava. Stane izstreli rafal	do	kraja, nato pogleda po čistini in se zadovoljno	A
le globoko zajemi, le globoko! Prazen sem	do	dna!« Lokar se zvito hahlja in mu nalije	A
Sova se hrabro preriva skozi vrvež. Prerine se	do	Tildice in Nančike, zgrabi brzostrelko in se	A
mleka. »Vsak razbojnik se boji, pa naj si bo	do	zob oborožen,« se oglasi očka Orel in stopi	A
navkreber, in mu planeta naproti. Boris prihiti	do	Sove, se ustavi in se zagleda vanj.Tako strahotno	A
kosilnicam in obstanejo. Še preden se grmenje	do	kraja poleže, se prikotali po senožeti nekaj	A
»Dva kolodvora sta že naša. Boš videl:	do	večera bo vsa grapa naša.Vse jim bomo raztreskali	A
oddahnejo. Zavoglarjev putrih roma od partizana	do	partizana; priroma do Toneta, ki ga mojstrsko	A
putrih roma od partizana do partizana; priroma	do	Toneta, ki ga mojstrsko nagne in se temeljito	A
se ustavlja. Dobro povelje gre od partizana	do	partizana kakor uspavanka in se kakor uspavanka	A
polegala spat. »... počitka ...« primrmra povelje	do	Tildice, ki stoji v snegu in niha od utrujenosti	A
Nato doda precej odločno: »In	do	takrat mora biti vsega konec!Takrat morava biti	A
resno prikima Stane. »Na Primorskem bo trda	do	kraja ... « »Kakor zmeraj!« mračno zagodrnj	A
počasi odkima. »Vsak naj bo na svojem mestu	do	konca ...In tam vam bom samo v napoto ...«	A
usoda prikovala k temu deblu, kjer se bo boril	do	zadnjega naboja, do smrti.Nenadoma pa preplašeno	A
deblu, kjer se bo boril do zadnjega naboja,	do	smrti.Nenadoma pa preplašeno trzne in se sunkovito	A
ali točneje rečeno, borba za Primorsko, trda	do	kraja.Danes je stvar na dlani: vrana vrani ne	A
vrani ne izkljuje oči, reakcija podpira reakcijo	do	kraja.Imperializem ne bi rad spustil iz krempljev	A
streljajo navkreber. Tone se plazi od borca	do	borca, ustavi se pri Malem, ki utrjuje težko	A
Bitka na nož. Napadi z bombami od skale	do	skale, od grma do grma. Tik pod vrhom	A
Napadi z bombami od skale do skale, od grma	do	grma. Tik pod vrhom dva četnika streljata	A
pasu gladke ceste. Bila je svetla in prazna vse	do	pokopališkega vhoda, tam pa se je posrebreni	A
je vzpenjal ob suhem zidu. Kmalu sem prišel	do	kraljestva starega Berta, ki ima svojo hišico	A
popolnoma trezen in je tudi moral ostati trezen	do	slovesne maše, zato mu še na misel ni prišlo	A
Zvonce greva kupit!« Še preden sta se prerinila	do	Lokovčena, ki je prodajal kravje zvonce, sta	A
»Ti si nor!« je zagrmel vanj Luka, ki ga je	do	zdaj samo grdo gledal. »Pha!	A
tako je strgal in gladil, dokler je ni ostrgal	do	stržena.Palica, ki je bila zdaj komaj še šiba	A
sam ni imel otrok, toda vzgojil ga je komaj	do	pastirja, zakaj bolj ko je odraščal, bolj se	A
da bi ušel otročajem. Naposled so le prišli	do	cerkve in otročaji so jo hitro pobrisali skozi	A
tvoja ura. Vsi moramo trpeti, preden pridemo	do	jame!«Tako je rekel in se obrnil proti župnišču	A
župnišču. »Vsi moramo trpeti, preden pridemo	do	jame!« so slovesno vzdihnili tuji župniki, nato	A
ki si med koreninami in kamni utira svojo pot	do	blagega studenca. Naposled se je le	A
odbije tvoja ura. Vsak mora trpeti, preden pride	do	jame!« »Kje si pa to slišal?« se je	A
»In kako rad bi trpel, da bi lahko prišel	do	jame!« »Ah, ti srečna duša nesrečna	A
enkrat in še enkrat, in potem je igral in pel	do	same noči. Ljudje pa so pili, se smejali in	A
In kako je bil oster! Rezal je	do	kosti.Nesrečniki so se stisnili v lopo pokopališke	A
potem so rekli, vsak mora trpeti, preden pride	do	jame.« »Trpeti?« je vprašal Luka.	A
»Toda zakaj je treba trpeti, če hočeš priti	do	jame?« se je Luka spet razburil.»Zakaj pa je	A
se približali župnišču, po prstih so stopili	do	okna in pogledali skozi reže priprtih temnic	A
zagrmel Luka. »Ali ni rekel, da je treba priti	do	jame?« »Tantadruj, tako je rekel,« se	A
ostro in črne ciprese so se priklanjale skoraj	do	tal.Tantadruju pa je bilo čudno toplo pri srcu	A
roke s kozarci so okamenele na pol poti od mize	do	ust, oči so debelo zazijale, ušesa z grozo prisluhnila	A
kakor bi se bližali nevarni zveri. Ko so prišli	do	mrtvašnice, je bila pesem pri kraju.Samo polni	A
stražmojster zvišal glas. »Tantadruj, prišel sem	do	jame in sem umrl!« je trmasto vztrajal norček	A
kaj pa je zdaj to?« »Tantadruj, prišel sem	do	jame in sem umrl!« je odgovoril norček.»Saj	A
veter je že zdavnaj umrl, popolnoma umrl, umrl	do	zadnjega diha.Na mrtvem nebu je poševno ležal	A
najlepših letih mati, ki ji na videz ni več	do	norčij, čeprav se ji v prvih rahlih gubicah	A
sleherni dan že dolgo vrsto let. Potem je stekla	do	kurnika, dala mimogrede Paziju, ki se je smukal	A
spravili vse v slabo voljo, če že ne pride	do	pretepa.Toda rodoljubni bratje se niso dali	A
narobek, da bi Nančin trebuh ne prišel tako	do	veljave.Pavla, ki je bila sicer pohlevno dekle	A
kjer so prhali, kihali, se usekovali, se prali	do	popka in štrbunkali umazano vodo kar skozi okno	A
naj tudi pride takale ženska v obleki skoraj	do	tal, v tesnih čevljih, ki jo nazarensko tiščijo	A
Glej jo no, drži se, kakor bi ne znala šteti	do	pet.« »Take se vse tako držijo,« je	A
Ludvik jo je, da bi dokazoval svojo ravnodušnost	do	Nance, večkrat sledil in zmerjal skoraj do njenega	A
ravnodušnost do Nance, večkrat sledil in zmerjal skoraj	do	njenega doma, čeprav je stanovala v drugi grapi	A
\ .. . / TISTEGA LEPEGA DNE 69 . / . \/ . /	do	moje (ga ) drage(ga ), o pozdravljanju čez hribe	A
pomočjo svojih izdajalskih bratov se je prerinil	do	državnega cestarja in je nemara prav zaradi	A
est!«. Pevci so zategnili »Deo gratias« skoraj	do	nezavesti, zvončki so zacingljali, župnik je	A
kuharske umetnosti. Kobilčer še zmeraj ni prišel	do	sape in ker je usoda nanesla, da je sedel poleg	A
Katarinica nekega lepega dne ni prehladila, legla in	do	grla sita vseh sladkosti in bridkosti zakonskega	A
oster rob ovratnika, da se mu je koža odrgnila	do	krvi.Nagibal se je k Ruparju, drobnemu možiclju	A
prepeli vso pesmarico od »Domovine, mili kraj« pa	do	»V petju oglasimo zdaj se složni mi«.Mešele	A
Adrijansko«, ker je pri tej pesmi njegov bas prišel	do	polne veljave.In res so zapeli.	A
I . / Zgodilo se je, čeprav	do	kraja niso marali verjeti - in zgodilo se je	A
telo. S svilenim robčkom, ki ga drži v zaliti,	do	ramena goli roki, si hladi razgreti obraz ter	A
onstran tlakovane poti, ki se vleče od zvonika	do	stopnišča in reže na dvoje obzidani prostor	A
razmišljali, pa ne morejo nobene misli spresti	do	konca, kakor bi se jim v možganih potrgale vse	A
cigareto in strmijo v nebo. Čeljusti stiskajo	do	bolečin, grizejo se do solza, ker čutijo v sebi	A
Čeljusti stiskajo do bolečin, grizejo se	do	solza, ker čutijo v sebi ponos, mladost in moč	A
so takrat rekli možje, »lepota se je izrodila	do	kraja.In zdaj je tudi konec Trohovega rodu.	A
ramena na rame, si lomi roke in tuli od hiše	do	hiše: »Joj, ljudje božji, pomagajte	A
in še kriči vanj, kakor bi čutila, da mu mora	do	kraja iztisniti žolč: »Zakaj ti ne pocrkaj	A
ter jo po rahlo padajočem pobočju odvlečejo	do	brega, kjer sta Zavoglar in Čargo že izkopala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani