Kakor hitro smo prišli malo bliže, smo že vedeli, da sta mrtvi. Staničeva Anica, ki je ležala vznak, je sicer še nekaj blodno mrmrala in poskušala seči z roko do čela, ki je bilo odprto tik pod lasiščem, medtem ko je Šeremetova Zinka povsem mirno ležala na obrazu, s temno rano na tilniku, ki je požrla svinčenko in pomodrela, ne da bi potekla iz nje vsaj kaplja krvi. Tokrat nisem nič čakal: ne na zelenojamske ljudi, ki so se prikazali iz najbližjih hiš, ne na nemške vojake, ki so se začeli zbirati za šolskimi okni, tudi sami prepadeni.