Bil je to dogodek, izreden za njo prav tako ko meni sedaj, ko plačem ob svojem mrtvem detetu in zdelo se ji je, da je človeško življenje vse kaj drugega, kakor je mislila do sedaj. Čudovito je bilo čitati v knjigi razodetja, z nekako grozo je pomislila Anica, da je živela toliko let, in ni vedela tega in ni mislila, kako ozka gaz je med dobrim in slabim.
»Saj bomo vsi pogubljeni,« je mislila, v naslednjem hipu je zopet vedel, da ni bolečine ne bridkosti, ki bi ne bila kažipot na poslednji dan, dan sodbe, ko bo tehtana in preizkušana slednja stvar in ga ne bo madeža, ki bi se ne izvedelo zanj...