Jurij (101-200)

prijatelja, kvečjemu še sovražnika ali zavistnika.	Jurij	Oražem se mu ni podal.Dosti je imel ž njim opraviti	A
39 . / Mnogokrat sta se srečala v hiši, pa	Jurij	Oražem je vselej imel pri rokah dober izgovor	A
In Vojvoda Pero je to čutil.	Jurij	Oražem ni hodil vedno z odličniki v človeški	A
prodala kos za kosom od svojega posestva, češ,	Jurij	ne bo potreboval zemlje, ker bo gospod, in jaz	A
stara leta. To je bilo takrat, ko je stopil	Jurij,	ki se je že naveličal gimnazijskih klopi, v	A
vojaški obleki, je že rekel materi, da ni več	Jurij,	ampak Žorž, in si je prepovedal to kmetiško	A
niti poskusila ni privaditi se tega imena.	Jurij	Oražem je bil natura, ki je po mnogih smešnih	A
puhtele iz srca k mogočnemu gospodu vojnih trum.	Jurij	Oražem ni imel tako trdega srca, da bi bil zameril	A
vsak bal, da ne bi zadel ob občutljivo struno.	Jurij	Oražem je imel majhno pa lično stanovanje; pohištvo	A
Pripetilo se je, da je ravno takrat stopil	Jurij	Oražem skozi velika vrata v hišo.Videč, da je	A
dotikate stvari, ki jim ne veste cene?« »Odpusti,	Jurij!	« je prosila mati vsa prestrašena. »Kako pravite	A
zadi na hodniku vse videl in slišal. Ko je bil	Jurij	Oražem izprevidel položaj, je v duši preklel	A
Glejte, povsod se odpirajo okna.«	Jurij	Oražem se je plaho ozrl po oknih.O strah, v	A
»Prosim, prosim, gospod polkovnik.« In	Jurij	Oražem se je lahno naklonil. Pa je Peter Petrović	A
meni na posete in sem se ga zelo obveselil.«	Jurij	Oražem je izbuljil oči, pa se je korenitemu	A
Pridite za nama v gostilno, ako vam drago!«	Jurij	Oražem se je zopet lahno priklonil in salutiral	A
nevarna in kočljiva!« Nekaj tednov pozneje je	Jurij	Oražem vložil prošnjo za premestitev v tuje	A
namreč tudi slednje vprašanje med »generalia«.	Jurij	Ažmah, 30 let star, pristojen v Šmartno, se	A
paznika kot pričo, kake posebne talente da ima on,	Jurij	Ažmah: kdo mu je kos pod našim cesarjem!On,	A
Ažmah: kdo mu je kos pod našim cesarjem! On,	Jurij	Ažmah, požira namreč kamne; prave, resnične	A
goljufija, ampak umetnost! ‒ Tako se je pobahal	Jurij	Ažmah in se hkrati izrekel pripravljenega, za	A
služil in kaj ga je prineslo semkaj. Zgovorni	Jurij	Ažmah je drage volje povedal, da je bil nazadnje	A
toda le od daleč ... Zabeležil sem v zapisnik:	Jurij	Ažmah priznava, da se je brez dela in opravka	A
Sram te bodi!«	Jurij	Ažmah je ostrmel.»Kaj, zakaj in kako?« je rekel	A
pametnejših dovolj. ‒ Na polje, pa motiko v roke,	Jurij	Ažmah, drugače ... ! Adijo!« Godrnjajočega, da	A
Sodnik mi je rekel, naj zapišem v sodbo, da se je	Jurij	Ažmah zaradi očitne slaboumnosti oprostil od	A
Ciber mi osupel da uro v tresočo roko. Sv.	Jurij	na konju s sulico in z zmajem! Odprem pokrov	A
Ali je mogoče! St. 55.916 ... Sv.	Jurij	na konju s sulico in z zmajem ...Res je!	A
glasu obdolženca Jurija Fištra, je odgovoril, da	Jurij	Fišter imovinskih razmer nima nobenih, njegov	A
Saj sama veš. Sveti	Jurij	se bliža!« »Ali si čuden, ljubi moj!	A
bi mu šel odpirat svinjak. Zato si je sosed	Jurij	kar sam odprl vrata do pujskov in jih ogledoval	A
silo še čitljiva. Naslov sem prebral: Jurčič,	Jurij	Kozjak.Celo svoj ročni podpis sem še izčrkoval	A
vzdihnil ovčar. . / . / stran 30 . / »Sveti	Jurij,	moj patron, ki si zmaju bil kos, pomagaj!To	A
ta ni čarovnik, je pa sam peklenšček.« Sveti	Jurij,	ovčarjev patron, ga je slišal in uslišal.Ovčarju	A
preprosto hišico ‒ leseno bajto v bregu nad vasjo.	Jurij,	ki je sedel ob njem, pa je bil vaščan, ki je	A
kar grede do kmeta Jurija s posebno besedo. »	Jurij,	ti imaš vrh Plaznine tri drevesa; dva gabra	A
drevesa; dva gabra in kar lepo bukev.« Kmet	Jurij	mu odkritosrčno odgovori: »Težko boš verjel	A
Kaj, ko bi mi tista tri drevesa prodal?«	Jurij	se mu je nasmejal in vnovič povedal, da še nikoli	A
Za denar je trda pri meni.«	Jurij	je takoj naročil še polič vina, da sta se s	A
kdaj bi se vrnili do planine. Odločil je zopet	Jurij:	»Fanta, vesta kaj.Poderita še tistile gaber	A
stekla sta po stezi skozi ruševje in izginila.	Jurij	je z Joštom še posedel na toplem soncu, mu ponudil	A
omahnil na pastirjev pograd in v hipu zaspal.	Jurij	si je odtesal debelo zagozdo rženega kruha,	A
je prevzel lepo domačijo sin dedovega imena	Jurij,	že tretji gospodar, se je zglasil pri Tevževi	A
da je ta ozki jezik sveta naša last.« Toda	Jurij	se je uprl in trdil svoje: »Do hiše je svet	A
torej je toliko zemlje od nekdaj moje. Sosed	Jurij	se je uprl in takoj naperil tožbo zoper bajtarja	A
pred vrati naše koče res naša last. Gospodar	Jurij	jo je surovo zapodil in ji oponesel, češ da	A
hočejo kar celo njivo. Žena je solzna odšla,	Jurij	je pa zares tožil pri sodniji. Sodnik seveda	A
Saj jo imate vi še na pretek.«	Jurij	se je raztogotil in vložil novo tožbo in najel	A
postaviti . / . / stran 77 . / bajto.« Te razsodbe	Jurij	ni priznal in vložil novo tožbo na višje sodišče	A
usta, da je do sodnega dne ne boš pojedel.«	Jurij	je tožil še njega za razžaljenje časti in vnovič	A
jezika pred svojo kočo. Iz jeze se je posestnik	Jurij	lotil pijače.Vse je trdilo, da je vso njivo	A
privoščila vsa vas stroške za dolgo pravdo, ki jo je	Jurij	začel in vodil iz zgolj samogoltne jeze. Po	A
pobarvano hišo, na kateri se je blestèl napis: ”	Jurij	Vihtelič - prodajalec mešanega blagá.“ ”Preseneč	A
in pridrsí po grapi doli naš tovariš, bogati	Jurij,	skopuh, da nikoli takega.Še cigarete ti ni privoščil	A
postirala dvorska čitalnica. Na čelu je stal krojač	Jurij	z zastavo.- Predsednik čitalnice ga je parkrat	A
proti cesti in ne proti - Jenkovi gostilni. Ali	Jurij	se je pokazal danes upornika in odgovarjal je	A
na Jenkovem vrtu? Tam je senca ... pivo ...“ ”	Jurij,	Jurij!Vam je sama pijača na skrbi, za drugo	A
Jenkovem vrtu? Tam je senca ... pivo ...“ ”Jurij,	Jurij!	Vam je sama pijača na skrbi, za drugo se ne brigate	A
prašna, kakor še nikoli v svojem življenju?“ In	Jurij	je vzdihnil, ozrl se hrepeneče na gostilno,	A
zapisano z velikimi črkami, da je umrl vitez	Jurij	Strmogorski s Strme gore vsled neuslišane ljubezni	A
- Žganja,	Jurij!	- Drugačna je stvar!	A
ne pijančuje! Ali ti še niso pravili, da je	Jurij	Šubic poglavitna svoja dela napravil v pijanosti	A
semanji dan in katerih vsak bi prisegel, da je	Jurij	Nardin veličasten človek.Gosti, črni lasje mu	A
naprej nego zgornja, in se vedno giblje, naj	Jurij	govori ali molči.Ves obraz je rujav in svetel	A
ter ga potegne na stran: ”Lepo te prosim,	Jurij,	pusti me v miru; na, tu imaš, več drobiža nimam	A
katerega kaže dolgi kazalec kot božji prst.	Jurij	začuti v svoji roki nekaj okroglega in čuje	A
vso milost pri pobožnem svetu. Danes je imel	Jurij	bogato žetev; zato se mu sveti obraz nadnaravno	A
z besedami, katere pridejo iz božjih ust.“ ”	Jurij,	pij ga z nami kozarec, samo kozarec, saj to	A
rezanico iz tebe za svoje prijatelje,“ govori	Jurij	z visokim glasom, ter izprazni kozarec v svoje	A
zopet mu posilijo kozarec, in zopet, in zopet ...	Jurij	je vedno bolj navdušen, njegov glas je vedno	A
gostilni še vedno rase. A vse prevpije veličastni	Jurij.	”Kako je to, da ste še tukaj?	A
na vasi saj dva človeka skupaj, opominja ju	Jurij	na večni ogenj.Med najgroznejšim prerokovanjem	A
daleč naokoli se širijo lazi in majhni gozdiči.	Jurij	prešteva svoje denarje.Zadovoljno se smehlja	A
Ves malin je slika bede in zapuščenja.	Jurij	koraka proti njemu. Pred majhnimi, podrtimi	A
star maček gleda leno iznad kupa drv. Ko se	Jurij	nekolikokrat spotakne in prepodi piščeti in	A
očesi sta medli. Počasi se dvigne, ko vstopi	Jurij.	A takoj sede nazaj, in si pokrije obraz z rokama	A
misliš da brez tebe ne morem prebiti.“ ”O	Jurij,	Jurij, ti nisi človek; tako uboštvo, in ti	A
misliš da brez tebe ne morem prebiti.“ ”O Jurij,	Jurij,	ti nisi človek; tako uboštvo, in ti -“ ”Molči	A
mene učil, kaj naj počnem in kaj ne?“ kriči	Jurij,	prime dečka za lase, ter ga hoče potegniti od	A
ter ga hoče potegniti od matere. ”Ubij ga,	Jurij,	ubij!“ ”O ti kača, ali sem te premalo, da	A
rokama, ter strmi na očeta, nem od strahu.	Jurij	se zdrzne, in zašepeče: ”Ali sem jo ubil	A
“ ”Ni res, ni res, otroku se blede,“ kriči	Jurij	ves bled. ”Oče so jih,“ ponavlja deček.	A
Primite ga ... hinavca“ vpije Nanut (Bošte).	Jurij	hoče planiti iz izbe, a takoj ga držijo možje	A
tam nekje na konci vasi ... Pravijo, da je umrl	Jurij	Nardin nekaj let pozneje v ječi.	A
Nazadnje se pripelje v svetli kočiji ženin baron	Jurij	Auersperg. Ubrani zvoki godbe se razlijejo po	A
vsak večer »capitanus arcis Tolmini«, čuječi	Jurij	Štampa, v posmeh Benečanom, Čedajcem in tolminskim	A
vzhoda . / . / stran 12 . / »Pomračnike plašiš,	Jurij,	izpod streh, magnifici consortes1 v Čedadu	A
Urh Bogataj, Janez Srakoper, Peter Cvetrežnik,	Jurij	Kozorog, Simon Podoreh, deset Kavčičev, pet	A
še pred sedmimi leti plašil pomračnike glavar	Jurij	Štampa ... Vikar je našel glavarja, ko je narekoval	A
je hotel imeti svoj veseli doživljaj gospod	Jurij	Štampa, bivši tolminski �pitanus’ in sedanji	A
maličil iz moje besede,« je rekel resno vikar.	Jurij	Štampa se je smejal: »Hudič ali Bog.Nisem bogoslovec	A
goste!« »Dovolj bo,« se je šaljivo oddahnil	Jurij	in vprašal: »Kdo pa ti kuha?Še vedno Magdalena	A
« »Radi jemo in pijemo,« je godrnjal vedro	Jurij,	»bab ne maramo in neumni nismo, čeprav dedujemo	A
prav po Aristotelovo . / . / stran 87 . / V	Jurij	Štampa je stopil hrupno v kuhinjo k Magdaleni	A
Pridite, molimo . / . / stran 89 . / * Ko se je	Jurij	Štampa udobno naslonil v lesenem naslonjaču	A
prvi moj ded Tomaž, da je bil drugi moj oče	Jurij,	da sem tretji jaz in da je četrti moj sin Lovrenc	A
najizrazitejši prisedniki so se mu pridružili Slapljan	Jurij	Kobal, Knežan Lenart Golja in Modrejčan Tomaž	A
Uporniki da so krivi.	Jurij	Kobal, Lenart Golja in drugovi so zaslužili	A
svojo kovačijo, ki mu jo je oskrboval kovač	Jurij	Šavli. Leto se je nagibalo že v prvo jesen.	A
pa je sporočil deželni vojni komisar kranjski	Jurij	Bogomir Liechtenberg grofu Strassoldu, da zapusti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani