Jurij (301-400)

zaboj, da laže pridete do golobice nego gospod	Jurij	Ljudevit, ta prekleti jastreb, katerega bi morali	A
joka tam gori. Sveti oče nebeški, če pride sam	Jurij	Ljudevit ter bi se hotel nama ustavljati, spoznal	A
navadi! Pravim vam, sveti menih, da pride	Jurij	Ljudevit sam in da mi le edino zoprno besedo	A
z otročjo oholostjo zakričal proti vratom: »	Jurij	Ljudevit, prikaži se, zver turška!«	A
odprla vrata na stežaj in na pragu prikazal se je	Jurij	Ljudevit z bledim svojim obrazom in z golim	A
Nikjer ni bilo izhoda! Tam pri vratih stal je	Jurij	Ljudevit s svojima tovarišema, in pričakovati	A
kaj nam hočeta ta dva!« »Čakaj malo!« vpil je	Jurij	Ljudevit! »Ručigaj, svinja, ali tako izpolnjuješ	A
pijančuješ tu notri?:« »Plemeniti gospod -	Jurij	- Ljudevit!Nedolžen sem - menih me je zapeljal	A
vitez hotel pri oknu izginiti, spoznala sta ga	Jurij	Ljudevit in polkovnik Aricaga. »Tako	A
izvlekel izza pasa velikanski svoj samokres. Tudi	Jurij	Ljudevit pograbil je po svojem samokresu ter	A
življenje. »Aricaga, streljaj!« zatulil je	Jurij	Ljudevit. Oba sta namerila na onega, ki je z	A
»Tako mi svete matere Božje,« dostavil je	Jurij	Ljudevit, »sedaj ga imam v pasti in danes se	A
pasti in danes se bodete uverili, prijatelji, da	Jurij	Ljudevit ne pozabi besede, če se mu je rekla	A
preklicano gotovo roko, kar bi o tebi ne trdil,	Jurij,	posebno, če si pijan.Danes si pijan!«	A
Danes si pijan!« »Pustiva prepir,« odgovoril je	Jurij	Ljudevit hladno, »in poglejmo raje na dvorišče	A
grmovju pod Turjakom ter milo ječi, ker mu je	Jurij	Ljudevit razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj	A
razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj do srca!« »	Jurij	Ljudevit!Kdo je to?«	A
Kdo je to?« »	Jurij	Ljudevit; ga li ne poznate našega Jurija, ki	A
Kdo je zločinec?« »	Jurij	Ljudevit, in kolikor sem pozvedel, sin je našega	A
Veličestvo, da sem se premalo jasno izrazil.	Jurij	Ljudevit je nezakonski sin našega Janeza Vajkarda	A
»Kako to?« »	Jurij	Ljudevit je - moj sin!« »Vaš sin	A
XIII Ko so se bili	Jurij	Ljudevit in tovariši uverili, da brezuspešno	A
»Nikdar vama ne bodem pozabil,« pričel je	Jurij	Ljudevit nato, »da sta mi današnji težavni dan	A
odsekal.« »Tedaj sem mu pravil,« govoril je	Jurij	Ljudevit veselo, »da mu bode še žal tistega	A
Aricaga, in napele so se mu črte po obrazu.	Jurij	Ljudevit premeril je s pogledom širno dvorano	A
ženske, take so vse ženske! Kaj se češ bati,	Jurij	Ljudevit!Prvi hip bode malo jeknila, a potem	A
posegel po težkem meču, ali tedaj vmešal se je	Jurij	Ljudevit v ta prepir, govoreč: »Kaj mi pomaga	A
»Prepirata se lahko pozneje,« govoril je	Jurij	Ljudevit. »Saj imela bodeta časa dovolj.	A
da lažem. To pa je bridka beseda, ljubi moj	Jurij	Ljudevit, in da se mi je kaj takega očitalo	A
ha!« »Tebi na ljubo bom govoril, dragi moj	Jurij	Ljudevit, ker ti si mi vrl pobratim!«	A
posebnega to ni!« »Tiho bodi, Aricaga,« dejal je	Jurij	Ljudevit, »Simonović še nekaj ve!	A
jaz sem tvojih misli, Aricaga!« odgovoril je	Jurij	Ljudevit. »Vrli Simonović naj se uveri, da mu	A
ha, kako se bomo smejali, če na priliko ti,	Jurij	Ljudevit, ne zadeneš okna, temveč rdeči nos	A
moj strel tebi v trebuh, Aricaga,« vprašal je	Jurij	Ljudevit hripavo, »kdo pa se bo potlej smejal	A
potlej smejal, he? kaj pa potem, he?« »Potem,	Jurij	Ljudevit,« krohotal se je polkovnik, »potem	A
Dobro, napijajmo si!« pritrjevala sta onadva. In	Jurij	Ljudevit je dostavil: »Ti se oglasi najprej	A
okno ter ustrelil proti njemu. Junak Krištof in	Jurij	Ljudevit dosegla sta svoj namen: zvenčeč usulo	A
prahu. »Aricaga je že pijan,« smejal se je	Jurij	Ljudevit. »Njegova je vrsta, da govori sedaj	A
že davno pod mizo ležal, deviški moj fantič,	Jurij	Ljudevit!Sedaj pa me poslušajta, ker mnogo sem	A
cevke ter jih znova nalili. Potem pa je vstal	Jurij	Ljudevit ter govoril: »Kaj čem besedovati, ko	A
pritisnili samokrese k ustom ter pili. Ko je	Jurij	Ljudevit zadnje kaplje srkal iz cevi, zasukal	A
glava pri glavi. Kakor je bil pijan, spoznal je	Jurij	Ljudevit v ti gneči takoj obraz deželnega glavarja	A
svojega očeta Janeza Vajkarda. Tam v ozadju - in	Jurij	Ljudevit je napel oči - kazal je tudi vitez	A
donenje po široki dvorani. Ondi pri mizi pa se je	Jurij	Ljudevit zgrudil v stol, za trenutek pograbil	A
baron Kacijanar in pa vrhovni dedni trušar Janez	Jurij	grof Hohenwart, katerega potomci še niso zamrli	A
Končno moramo še povedati, da je bil tu še baron	Jurij	Bontoux, največji lenuh svojega stoletja.Tudi	A
Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux,	Jurij	baron Bontoux!« Gospodje so bili že	A
telesa!« Družina se je spustila v krik, brat	Jurij	pa je že ležal na tleh ter se valjal ondi v	A
zahteva poljedelstvo. Tisti čas je bil brat	Jurij	poslan v Ljubljano, da bi se šolal pri očetih	A
da bi varoval hlev in zadnja vrata. Jaz in	Jurij	sva morala k sprednjim oknom, da ni bil brez	A
gospoda, ker so šteti moji trenutki!« Brat	Jurij	je osedlal konja ter odhitel po poljanskega	A
nemških dežel. In naj še pristavim, da mu je brat	Jurij	izkazoval pokorščino, tako da v moji odsotnosti	A
katera mu gre, ali vendar mi je bil mojster Janez	Jurij	Remp pri tisti priliki všeč. Ko je odšel, so	A
prijezdil tja, se je zbrala družina, in brat	Jurij	se ni malo začudil, ko je moral najprej pomagati	A
obema. Odkar je bila Agata pri hiši, se je brat	Jurij	docela spremenil. Prej ga ni bilo plesa pri	A
rada obiskovala plesov. Na koledovanje pa se	Jurij	sploh ni več podajal in najboljši prijatelji	A
tam zagledal v deklico, tako se je tudi brat	Jurij	zagledal vanjo, in nekaterikrat sem opazil,	A
gradu je več za cekine nego za božjo besedo.	Jurij	me je pregovoril, da smo se popoldne podali	A
plesati na njenem odru. Agata je sedla k meni,	Jurij	pa je šel pogledat po plesiščih in po svojih	A
Jaz sam niti plesati nisem znal. Pač pa je	Jurij	parkrat peljal Agato, da se je naplesala, da	A
Tedaj se je polastila brata: »Boš pa ti,	Jurij!	« Ta je bil za take reči kot nalašč.	A
da je čas osedlati in odriniti proti domu.	Jurij	in Ana Renata sta z enim glasom odgovorila:	A
odgovorila: »Kdo bo že sedaj domov hodil?« In	Jurij	je še nekako osato pristavil: »Plesal bom, dokler	A
« »Pa vendar ne misliš, da mi bo slabo, če	Jurij	pleše s tisto gosposko vlačugo?« Ta ostra beseda	A
tovorni poti proti Visokemu. Tedaj sem pričel: »	Jurij	je lahkomiseln in komaj bi bil za gospodarja	A
Nato sva molče jezdarila do doma.	Jurij	se je vrnil pozno v noč. Drugo jutro sem se	A
približal. V tistem hipu sem razločil, da je govoril	Jurij:	»Ne bodi huda, Agata!« Ošabno mu je odgovorila	A
je odgovorila: »Ne vem, čemu naj bi bila!«	Jurij	je še pristavil: »Ne bom več plesal z ono iz	A
sklonila, pograbila dračja ter ga metala v ogenj.	Jurij	je odšel brez besede.Prav se mu je zgodilo,	A
poslal. Izvedeti pa je moral za vse to tudi brat	Jurij;	morda mu je pisar sam kaj izklepetal.Tudi družina	A
ali pa nobena druga. Od takrat, ko je brat	Jurij	toliko plesal z Ano Renato, nista bila več prijatelja	A
prišla na svet. Te govorice ni bil vesel brat	Jurij.	Če sta pričela Marks in Agata govoriti nemško	A
je tako obnašanje videlo otročje, ker je brat	Jurij	moral vendarle vedeti, da Agata zanj ne mara	A
nekaj pisanih pogledov, ker sta se Marks in	Jurij	prepirala, kdo bo nosil dekletov kolovrat.Agata	A
kolovrat. Agata je odločila, da nosi enkrat	Jurij,	enkrat Marks.Ta z razsodbo ni bil zadovoljen	A
pametna, pa sta vendar oba kazala dolge nosove,	Jurij	in Marks, dokler nisem potrdil dekletovih besed	A
in ki je torej vse razdražila. Prvi je bil	Jurij	v njem, potem ga je obsula cela drhal, ki je	A
cunj je bila nabrala v culo, in to je nosil	Jurij,	dočim sem nosil jaz nabasano Schwaiffstrigkhovo	A
Agato na grad. Jaz sem takoj odrinil domov,	Jurij	pa je ostal v mestu.Schwaiffstrigkh mi je potem	A
deklico in jo branila pred surovimi hlapci.	Jurij	mi o tem ni ničesar povedal, pač pa se je gospa	A
katere sapa vleče! Pred domom me je čakal brat	Jurij.	Kar sušil se je te dni, da ga že ni bilo skoraj	A
tako radi šale brijejo iz nas, ubogih kmetov!«	Jurij	je odšel. Potem smo živeli dalje, živeli kakor	A
obtoženko imeli za svojo. Zapišem, da se je brat	Jurij	obnašal vse drugače.Komaj je voziček obstal	A
drugače. Komaj je voziček obstal, že je stal	Jurij	pri Agati.Zaklical je, da se je slišalo naokrog	A
Z voza brez tuje pomoči ni mogla stopiti.	Jurij	jo je prijel z eno roko ter jo vzel v svoje	A
zajokale. ‒ »V Boga zaupaj, Agata!« je dejal	Jurij,	zapustivši oder. Agata je obsedela na svojem	A
videl nisem!« Vprašal ga je dalje, ali jo je	Jurij	kdaj videl, da bi bila na prašičku jahala nad	A
Pri očetih jezuitih v Ljubljani,« je odgovoril	Jurij,	»in že takrat so nam pripovedovali, da je učen	A
moliti. Sedaj se je zopet pripetilo, da je brat	Jurij	zbudil splošno pozornost in, smem tudi zapisati	A
mučila me je še vedno svetna ošabnost. Brat	Jurij	pa je zopet priskočil, jo vzel v svoje roke	A
torej čudo, da jo je v tistem hipu, ko jo je	Jurij	jemal z odra, zapustila zadnja moč in da je	A
mogel. Takrat pa se je tudi zgodilo, da je brat	Jurij	v obleki in obutvi skočil v vodo.Okrog njega	A
Sedel sem v sedlo in predse sem jo vzel.	Jurij	pa je peš vodil konja, da smo mogli v temi naprej	A
brata rajši imeti ne more.« Čez nekaj časa: »	Jurij	težko hodi.‒ Izidor, pusti ga malo na konja	A
povedalo, pa je vse resnično in zanesljivo.	Jurij	in Agata sta živela, kakor je zakonskim predpisano	A
najmanjši priliki oglašala na njegovem jeziku.	Jurij	in Peter sta se sporekla zavoljo meje ‒ kar	A
skoraj zadušil. ‒ Agata je sedla v travo, a	Jurij	je zatulil kakor ranjen vojak, če mu ranocelniki	A
jo je počastil. Ker so imeli vina v kleti ‒	Jurij	je namreč tudi kupoval po Vipavi ‒ so mu lahko	A
ničvredne in slabo zarastle ruče, kateri bi se bila	Jurij	in Peter brez škode lahko odpovedala.In to sovraštvo	A
nosila belo pečo. Nista me pričakovala Agata in	Jurij,	a sprejela sta me, kakor da sem vstal od smrti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani