Skliceval se je na navzočnega jetniškega paznika kot pričo, kake posebne talente da ima on, Jurij Ažmah: kdo mu je kos pod našim cesarjem! On, Jurij Ažmah, požira namreč kamne; prave, resnične, cestne kamne, in kadar jih je požrl kakih osem ali deset, si pusti potrkati po želodcu, pa notri zarožljajo kamni in ni to nikaka goljufija, ampak umetnost! ‒ Tako se je pobahal Jurij Ažmah in se hkrati izrekel pripravljenega, za prav skromno nagrado takoj prirediti veliko predstavo označene umetnosti, katero ponudbo je pa sodnik seveda odklonil glede na dostojanstvo kraja in časa.