Zaklenil je vrata. Od Dvora je bilo slišati lajanje psov, z vrha Kozlovega roba je jeknil bazilisk, novo strelno orožje, ki ga je prožil vsak večer »capitanus arcis Tolmini«, čuječi Jurij Štampa, v posmeh Benečanom, Čedajcem in tolminskim plemičem, ki niso hoteli biti cesarjevi. Duhovni se je nasmehnil in mrmral: 1 tisti, ki so prihajali z vzhoda »Pomračnike plašiš, Jurij, izpod streh, magnifici consortes1 v Čedadu pa se ti smejejo.