Mladi častnik se je ozrl ‒ pri njem je stal polkovnik Peter Petrović, ki se je takrat odpravljal z doma in je sto ječ zadi na hodniku vse videl in slišal. Ko je bil Jurij Oražem izprevidel položaj, je v duši preklel polkovnika in sebe, ker se je tako spozabil, da je javno na hodniku obravnaval neprijetno stvar, kajti skrajno neprimerno se mu je zdelo, da ga je ta sitni in zbadljivi salonski Ličan in nori Vojvoda Pero zalotil v pogovoru in prepiru z ljudmi, ki so globoko pod njegovim stanom in dostojanstvom. No, drugega ni bilo mogoče ‒ dvignil je roko in spoštljivo salutiral svojemu poveljniku.