Jožef (501-600)

prevzela primat med slovenskimi deželami.	Jožef	II. (1741-1790) je v uradovanje uvedel nemščino	A
Da se pogrejejo, he‐he!... To bo sveti	Jožef	debelo gledal, he‐he, ko bo namesto treh kraljev	A
morija je posegla tudi med mojo čredo. Padli so	Jožef	Krivec, Ivan Kuštrin, Martin Lapanja, Franc	A
ko smo bili v Karpatih", „ko je prišel Franc	Jožef	v Trst " in tako dalje. Onemogle ženice	A
Naš cesar«, ki jo je napisal c. kr. učitelj	Jožef	Apih.Tam smo uprizarjali velike bitke.	A
Veliki, težki zvon. Sveti	Jožef,	prosi za nas.Čičke čačke.	A
gori, kjer je sveti Lovrenc, o rečici, kjer je	Jožef,	o jezeru, kjer Deva prebiva, oZahodnem morju	A
Upravnik dobravske posesti barona Windischa,	Jožef	Poljanec, tudi sam bogat posestnik, reče tajnik	A
v senceh. Najhuje je, ker ima ob vsem tem	Jožef	Poljanec prav, zares ga lahko skrbi, zakaj s	A
od tam niso odstranili samo zato, ker je bil	Jožef	Poljanec velik dobrotnik te hiše, privezal je	A
pobočje, napravil krog nad Dobravo, kjer je	Jožef	Poljanec sedel pod napisom HISHNI SHEGEN z vrčem	A
tudi prav. Toliko huje je, ker je dotični	Jožef	Poljanec nedolžnost svoje hčere zaupal gospodom	A
tudi hiše okrog Svetega Roka in dobravsko	Jožef	Poljanec ni prevrnil sklede z žganci in tudi	A
On, Janez Demšar, on bo vedel. Videti je, da	Jožef	Poljanec ne namerava nikogar več nič več vpraševati	A
Kaj ga je sprožilo?	Jožef	Flavij misli, da je bila vzrok za upor neka	A
da ga bo dohitela, kmalu in povsem drugje.	Jožef	Flavij poroča, da sta Menahema, potem ko je	A
poglede v nebo. In ogenj je buhnil, kot poroča	Jožef	Flavij, v obraze Rimljanov.Petnajst tisoč oblegovalc	A
gostilničar »Pri črnem volu«. A oglasil se je	Jožef	Hren, po pravici meneč, da vojaki ne bodo le	A
dejal prijazno in se zleknil po klopi. »Gospod	Jožef	Medved, če se ne motim?« se obrne do njega Viljem	A
samostanom vsakdo ne sprijazni, kakor se na priliko	Jožef	Medved ni.« »Veš kaj,« je dejal zdaj krčmar	A
korenjak in se ni ustrašil nobenega dela. Tudi	Jožef	ni zaostajal za njim.Kako ponosen je bil na	A
je krogla ugasnila življenje. Za njim je šel	Jožef.	Izguba dveh sinov ga je zlomila.	A
Martin in na visoke karpatske vrhove, kjer blodi	Jožef,	ako je še sploh živ.Morda je krogla tudi njemu	A
Razgovarjali so se. Takrat je bil še tudi	Jožef	med njimi.O Martinu so govorili.	A
človeški glasovi in kmalu nato trkanje na vrata. ‒	Jožef,	idi odpirat! ‒ je dejala mati.Na pragu se je	A
Vsi so planili proti njemu.	Jožef	je bil prvi pri njem.Iztrgal mu je iz rok dopisnico	A
V Karpatih zmrzuje. ‒Ubogi	Jožef!	‒ je vzdihnila žena. Za trenutek so vsi umolknili	A
imanjkovalo moškega značaja. Ko je odšel od doma tudi	Jožef,	je moral on prijeti za delo.Videl je, da oče	A
odšel Martin in se več ni vrnil. Sledil mu je	Jožef.	Tudi njega ne bo več.	A
žlica zaropotala po roki, ko sta se Martin in	Jožef	trgala za kako mastno kost.Martin je odšel in	A
takoj je postalo bolj pusto. Ko jih je tudi	Jožef	zapustil, so začutili še večjo tesnobo.Izpraznjeni	A
Štefan ni čutil niti najmanj veselja. Martin in	Jožef	sta mu blodila pred očmi. Za novince se je začelo	A
Vem. Taka sta bila tudi Martin in	Jožef.	Vedno sta pisala, da ni nič hudega, dokler nista	A
. / ‒Štefan, zunaj vlada mir, ‒ je speljal	Jožef	pogovor na drug predmet.‒ Morda bi bilo dobro	A
in zravnala od dolgega čepenja sključene ude,	Jožef	se je obrnil proti izhodu. V tem trenutku se	A
kaj bo, ako tudi jaz padem? ‒ se je domislil	Jožef.	‒Potem poneseva skrivnost v grob, ‒ je vzdihnil	A
in Hrvatov. Med njimi sta bila tudi Štefan in	Jožef,	ki sta po onem žalostnem razgovoru zapustila	A
je postava korakala mimo dreves. Štefan in	Jožef	sta skočila in v naslednjem trenutku so tla	A
pokopali. Med vojaki, ki so se vrnili iz bitke, je	Jožef	zastonj iskal Štefana. ‒Revež, slutnja ga ni	A
tudi priznanja na upravnem torišču kakor cesar	Jožef	II., ki je nameraval posvetiti v vse kote upravnih	A
torej vojnik Kostromskega pešpolka. Tretji je	Jožef	Sepeši, polka avstrijskih Nikolajevih kirasirjev	A
nas bo velika in vesela tovarišija, mi, sveti	Jožef,	Jezus in Marija.Zdaj Vas pa lepo pozdravlja	A
navzdol po gozdu proti postaji in ima sveti	Jožef	svojo preprosto kapelico, se je ustavila, da	A
je leta 1885 prišel v Ljubljano cesar Franc	Jožef,	je obiskal tudi gimnazijo.Stala je tamkaj, kjer	A
stisnjenemu hlebcu podobno glorijo, kakor jo ima sveti	Jožef,	temveč glorijo, ki plameni žarko okoli las in	A
potem je bila poroka. Pozneje je prišel doktor	Jožef	Veján v Smerečje za okrajnega zdravnika, pri	A
pa je ostal nepošteni podžupan, debeli kramar	Jožef	Strobach.O mraku sedi ob oknu, v lepem okraju	A
s težkimi, trudnimi koraki, in debeli kramar	Jožef	Strobach sedi ob oknu in mrmra: ”Des G'sind	A
- O mraku sedi ob oknu debeli kramar	Jožef	Strobach in mrmra: ”Des G'sind'l!“ ...	A
svojo čudno zgodbo: ”Jaz se pišem Mrovec,	Jožef	Mrovec, in sem bil nekoč umetnik.Nekoč! - preudari	A
Bog, da se vzbudim jutri imeniten rodoljub;	Jožef	Mrovec, občeznani, požrtvovalni rodoljub, ki	A
do glave. ”Jaz nisem Krištof Kobar, temveč	Jožef	Mrovec!“ sem odgovoril prijazno in brez srditosti	A
”Vsaj drugače imé bi si bil iznašel.	Jožef	Mrovec - kakšno ime je to? Nihče še ni nosil	A
”Kaj? Ali še zmerom	Jožef	Mrovec?Ali še zmerom ne Krištof Kobar?“	A
in odgovoril sem tiho in jecljaje: ”Jaz sem	Jožef	Mrovec!“ Tako sem odgovoril poslednjikrat	A
On pa: Ne, jaz nisem Krištof Kobar, jaz sem	Jožef	Mrovec!- O Krištof Kobar, povej, kako sem zaslužil	A
”Kdo da sem? Jaz sem rekel, da sem	Jožef	Mrovec, drugi pa pravijo, da sem Krištof Kobar	A
je čisto navadni pocestni, tatinski smrkavec	Jožef	Mrovec ...Dvorni svetnik se je zaklenil v privatno	A
bi gledale tvoje oči ...“ Tako je pripovedoval	Jožef	Mrovec; ob poslednjih besedah je položil roke	A
Pred dvajsetimi leti je šel občinski sluga	Jožef	Majnik nekega lepega, gorkega večera v gostilno	A
razžaljenega človeka. ”Jaz sem si mislil, gospod	Jožef	Majnik“ - gospod kontrolor je posebno poudaril	A
gospod kontrolor je posebno poudaril besedo ”	Jožef“	- ”jaz sem si mislil, da vas ne vidimo več tako	A
No, človek se moti. Ali pa, gospod	Jožef	Majnik, še ne veste novice?“ Toda ubožec	A
”Bo torej zaprt dve leti! Razumete, gospod	Jožef	Majnik? Tako ali enako stoji v dotičnem časopisu	A
Z Bogom! Tvoj oče	Jožef	Majnik.“ Še tisti dan se ustanovi občinski	A
polodprtimi očmi. Med mano in Bukovcem je sedel	Jožef	Tabula, žandarmerijski narednik s Strmice.Človek	A
joka hripavim ponavljala: »Jezus, Marija,	Jožef,	usmilite se te grešne duše!« Nakrat	A
stresel mraz in je molila: »Sveta Marija, sveti	Jožef,	vsa sveta družina, stoj mi ob strani na mojo	A
krivične komisarje in sodnike. Jezus, Marija,	Jožef,	bodite mi v pomoč!« »Pokrižaj se še enkrat,	A
pome,« je dejal tresočih rok. Bil je pastir	Jožef	Jakelj.Svoje farane sem vse do zadnjega dobro	A
ni bila spoved. »No, kaj te teži, dragi moj	Jožef?	« sem ga vprašal kar naravnost, da ne bi hodila	A
razjokala in da je stari kralj, Maksimilijan	Jožef,	ni mogel drugače potolažiti nego s tem, da je	A
celo njega veličanstvo, moj oče, Maksimilijan	Jožef!	« Tu je cesarski soprog opazil, da se hočejo	A
»Kaj boš po veri povpraševala? Sveti	Jožef	je bil tudi Jud, pa je bil vendar mož naše preljube	A
kateri se mora vsakdo v deželi pokoriti!« »Sveti	Jožef	nas obvaruj!Kaj se je vendar pripetilo?	A
kako žalostno je moral umreti naš dragi vicedom	Jožef	Rabatta?« »Žalostno umreti?	A
je zgodilo tudi tiste dni, ko je bil gospod	Jožef	Rabatta vicedom v Karnioliji.Vstali so Uskoki	A
in žejo je trpel sveta Odrešenik. Tudi sveti	Jožef	je bil žejen, a vrelca ni bilo in pod pekočim	A
A te veje so bile visoko od zemlje, in sveti	Jožef,	ki sta ga morila lakot in žeja, bil je slaboten	A
in da se uteši tudi moj preljubi mož, sveti	Jožef!	’Kaj ti odgovori nato hruška Gospodična?	A
naša Marija Devica in njen sveti mož sveti	Jožef!	Čuj, ali bi bil to meča žvenket, če se zadene	A
odstavek: »Vedite, presvetli gospod opat, cesar	Jožef	II. se je menda le odločil, da razžene tudi	A
posvetna oblast. Ali ne pomnite več, kako je cesar	Jožef	II. ono leto pritisnil ljubljanskega frančiškovca	A
ostaneš taka šema?« »Jezus, Marija in sveti	Jožef,	« je ječal Brnad in ni vedel, ali naj se veseli	A
»Res je,« pravi zopet ciganka. »Sv.	Jožef	in Marija sta potovala z otrokom Jezusom v Egipt	A
prvi sedemnajst, druga petnajst let, najmlajši,	Jožef,	pa je bil izpolnil komaj dvanajsto.Glede teh	A
ne veš iz svetega pisma, kako je egiptovski	Jožef	kralju sanje razlagal; ali se ni vse tako zgodilo	A
bukvicah, ki jih je spisal menda sam egiptovski	Jožef,	bere se tako: Voziti se, če vidiš koga drugega	A
ljubezni z njimi. So me svarili preveč gospod	Jožef	‒ oh, to so pošten starček!Gospod Jožef, veste	A
gospod Jožef ‒ oh, to so pošten starček! Gospod	Jožef,	veste, so bili moj spovednik in so me učili	A
ostanejo moj dosedanji duhovni oče, blagi gospod	Jožef.	« Ko se razidemo, je bilo že prepozno za povratek	A
angel v človeški podobi, moj spovednik gospod	Jožef.	Bog daj svoj nebeški raj njegovi duši! Pred	A
pokazali znanci na Reki, je bil Egiptovski	Jožef.	Vprašal sem jih ves v čudu, kaj pomeni to ime	A
kakor Egiptovskega Jožefa, ker mu je krstno ime	Jožef	in živi večidel v Egiptu.Za fužinsko fabriko	A
od Boga kača tako hude oči! Mati božja in sv.	Jožef	sta morala z malim Ježuščkom pobegniti v Egipt	A
truda so onemogli in popadali na zemljo. Sveti	Jožef	zasadi popotno palico v pesek in zdihne: ‚O	A
so pa govorili: Dokler bo živel cesar Franc	Jožef,	bo dobro na svetu.Cesar so stari in dobro vladajo	A
Miho rojenega 1830., istega dne kot cesar Franc	Jožef,	ki je vladal Avstriji točno 68 let, na pradeda	A
Osorno me je pogledal. »Andrejc, cesar Franc	Jožef	je vladal točno 68 let in mu nihče ni tega očital	A
Marija. Zelo blizu sta tudi Marijin mož, sveti	Jožef	in sveti Peter.Potem so drugi svetniki in svetnice	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani