nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nazdravili so Mariji Tereziji, generalu Laudonu, ki bo korakal na Šlezijo! na Šlezijo!, veliko in bogato deželo, ki pripada naši cesarici, stotniku Windischu, ki je v Dunajskem Novem mestu študiral hidravliko in geometrijo, da bo lahko raztreščil pruske betice, Frideriku Pruskemu, ki je zemlje tat, njemu niso nazdravili, pač pa očaku Tobiju, ki je videl toliko stvari in dežel, tudi Jožefu Poljancu, ki bo pustil posestvo in potoval v Kelmorajn, celo tistemu samotnemu možu, ki sedi v kotu in za katerega pravijo, da je bil misijonar med Indijanci, celo njemu, samo knezoškofu ljubljanskemu ne, temu ne, je rekel Poljanec, njemu ne, ni me hotel sprejeti, dal sem les in vprego in ni me hotel sprejeti.
Proti jutru, svitalo se je, ko je s težavo zapregel konje, drugi dan čakali nanj v furmanskih hlevih, šel je še po Liso, ki je bila privezana k vratom škofijske palače in je od tam niso odstranili samo zato, ker je bil Jožef Poljanec velik dobrotnik te hiše,
privezal je Liso za voz in vse skupaj, težak od vina in težke odločitve, pognal proti Dobravi, na sredi poti je zaspal, a dobri haflingerji so sami našli pot na domače dvorišče. Tam so začudeni hlapci, ki Poljanca nikoli niso videli takega, med drugimi jutranjimi opravili še sneli gospodarja z voza in prestrašeno poslušali njegovo jezno momljanje o Laudonu, njegovem generalu, o Turkih in škofih, ki so jih zažigali pred Dunajem, tri tisoč ljubljanskih in vseh drugih škofov na grmadi, ki se jo je videlo do Trsta in do Prage.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani