Jožef (301-400)

Priznaj, da si sanjal.	JOŽEF:	Nisem. FRANC: Si.	A
FRANC: Si.	JOŽEF:	Nisem. FRANC: Si.	A
Zakaj si pa potem govoril v spanju?	Jožef	ne odgovori, Franc potegne svetilko in mu jo	A
si govoril v spanju, zakaj si se premetaval?	JOŽEF	po premolku: Pa kaj potem, če sem sanjal?	A
Povedal boš.	JOŽEF:	Kaj ti bojo moje sanje?Svoje sanje imaš.	A
In zmeraj ti jih dam.	JOŽEF:	Tisto padanje, potem pa se zmeraj zbudiš.Koga	A
Če sem odkrit, me pravzaprav niti ne zanima.	JOŽEF:	Da te ne zanima? FRANC: Da me ne zanima,	A
Kakšna je potem sploh razlika.	JOŽEF:	Tokrat me niso prebutali. FRANC: Beži, no	A
Pripoveduj ti to komu drugemu.	JOŽEF:	Častna beseda! FRANC: Častna beseda ?	A
FRANC: Častna beseda ?	JOŽEF:	Častna.Samo ... če ne boš vprašal, ti pa ne	A
FRANC: Sem že vprašal.	JOŽEF:	Pa vprašaj še enkrat. FRANC: No, kaj pa se	A
kaj pa se ti je tako nezanimivega sanjalo?	JOŽEF	pokaže proti oknu: O njem. FRANC: Ni mogoče	A
FRANC: Ni mogoče.	JOŽEF:	Je mogoče, Franc.Sanjalo se mi je o njem.	A
FRANC: O Godotu?	JOŽEF:	Prav o tem gospodu.Pa ne o kakšnem nepomembnem	A
FRANC: Večji od tebe?	JOŽEF:	Od mene?Ha!	A
FRANC: Pa ti nič ni storil?	JOŽEF:	Godotov zajec? FRANC: Kakšen zajec, bedak	A
On, Godot.	JOŽEF:	Kdaj pa je že on, Godot s svojimi plavimi očmi	A
FRANC: Ogromen.	JOŽEF:	Da.Strašanski.	A
FRANC: Nerodna reč.	JOŽEF:	Da.Huda reč.	A
Po hrbtu, kaj?	JOŽEF:	Zmeraj se mi dogajajo neke pomote.To je zato	A
razčvekal navsezgodaj s temi svojimi sanjami.	JOŽEF:	To drugo niso bile sanje. FRANC: Če niso	A
potem pa povej, kaj so govorili godoisti?	JOŽEF:	Ne spomnim se. FRANC: Napni malo svoje cerebraln	A
FRANC: Napni malo svoje cerebralne vijuge.	JOŽEF	napenja možgane: Napenjam.Ne spomnim se, mogoče	A
Zaslišijo se koraki, coklanje.	JOŽEF:	Ti moj bog ...Šantal je na levo nogo.	A
FRANC: Kdo je šantal?	JOŽEF:	On.Ko je šel čez ulico in čez dvorišče, je šantal	A
Nekdo šanta.	Jožef	počepne za posteljo, Franc se spusti na štiri	A
Franc se spusti na štiri in se plazi k vratom.	Jožef	ga z zadržanim dihom spremlja.Pri vratih Franc	A
FRANC: Za sprostitev.	JOŽEF	izza postelje: Samo po končanem delu. FELICITA	A
FRANC: Človek je v stiski.	JOŽEF:	Nisem v stiski.Počepe delam.	A
FELICITA: Gospa who?	JOŽEF:	Missis z angleškim naglasom Godot? FELICITA	A
FELICITA: Madame Godot?	JOŽEF:	Yes m'am.Ali pa mademoiselle, je prav vseeno	A
FRANC: Kaj pa je?	JOŽEF:	Ja, kaj pa potem sploh je? FELICITA: Absurdnost	A
Je to jasno? Franc in	Jožef	jo začudeno gledata. FELICITA: Je jasno	A
FELICITA: Nu?	JOŽEF	in FRANC negotovo: Eeee ... je. FELICITA	A
je jasno, potem pa malo več tišine, prosim.	JOŽEF:	Midva tukaj delava. FELICITA: Le delajta	A
Felicita odide in zaloputne z vrati. Franc in	Jožef	se dolgo gledata. FRANC: Sem ti rekel	A
FRANC: Sem ti rekel, da bi jo moral zvezat.	JOŽEF:	Lahko bi ji tudi pokazal izkaznico. Tišina	A
Tišina.	JOŽEF:	Po mojem ne more spati. FRANC: To bo, ja	A
Si ti razumel?	JOŽEF:	Nekaj že. Tišina.	A
Če to ni preneumno.	JOŽEF:	Ne še dovolj, Franc, ne še dovolj. Tišina	A
FRANC: Malo sva se zapletla, se mi zdi.	JOŽEF:	Malo pa sva si tudi izmišljala. FRANC: Jaz	A
FRANC: Jaz si nisem prav nič izmišljal.	JOŽEF:	Kdo pa? FRANC: Ti.	A
Kdo si je izmislil rdečega zajca?	JOŽEF:	Bil je bel.Oči je imel rdeče.	A
FRANC: Rdeče, ja.	JOŽEF:	Rdeče ja. FRANC: Godot pa plave, ne?	A
FRANC: Godot pa plave, ne?	JOŽEF:	Godot pa plave, ja. FRANC: In šantal je na	A
FRANC: In šantal je na levo nogo, ne?	JOŽEF:	Pa še kako na levo nogo čez dvorišče, ja.Prav	A
Odvije žarnico in odgrne zavese. Zalezovati.	Jožef	nejevoljno dvigne daljnogled k očem.Zadosti	A
Niti besede! Razumel?	Jožef	pokima. Franc gre k mizi, potegne iz	A
Toda to je samo videz, dragi moj.	Jožef	vstane in se napeto zagleda skozi okno.Skuša	A
prav čez tloris tja proti trinitrotoluolu.	JOŽEF	končno spregovori: U! FRANC: Kaj u?	A
FRANC: Kaj u?	JOŽEF:	U, mater! FRANC steče k njemu: Nauš ki	A
FRANC steče k njemu: Nauš ki reku, de je un?	JOŽEF:	Un je, Gudu. FRANC: U, mater!	A
Kaj vidiš?	JOŽEF:	Samo mirno, Franc.Živci, Franc.	A
Kaj vidiš?	JOŽEF:	Vidim nogo. FRANC: Kaj še, kaj še?	A
FRANC: Kaj še, kaj še?	JOŽEF:	Moška noga, nedvomno.Naslonjena na posteljni	A
FRANC: Se premika?	JOŽEF:	Premika se ... še se premika ... izginila je	A
FRANC razočarano: Izginila.	JOŽEF:	Izginila. Jožef povesi daljnogled, Franc	A
JOŽEF: Izginila.	Jožef	povesi daljnogled, Franc še nekaj časa gleda	A
FRANC: Menda ja ne spi v štumfih.	JOŽEF:	Ga vsaj ne ožulijo. FRANC: Kaj hočeš reči	A
FRANC: Kaj hočeš reči s tem?	JOŽEF:	Nekateri spijo v škornjih in jih med spanjem	A
Prav na robu.	JOŽEF:	Dajte mi roko.Zdaj ste prav na robu, Gloucester	A
FRANC: Kakšen Gloucester?	JOŽEF:	Prav na robu si, da.Zakaj, kar se tega uspeha	A
Skupen.	JOŽEF:	Prav nič najin, jaz sam sem ga videl.Videl sem	A
FRANC: Da ne umrem od smeha.	JOŽEF:	Moje oči so dokazale, da tam čez nekdo ima nogo	A
da boš vedel, ga je obiskala neka ženska.	JOŽEF:	Kaj ne poveš. FRANC: Ti si videl eno bedno	A
njegova sodelavka. Moje izkušnje mi pravijo ...	Jožef	ga nepremično gleda ....Kaj me gledaš?	A
Kaj me gledaš?	JOŽEF:	Kar nadaljuj. FRANC: ...	A
Kaj buljiš?	JOŽEF:	Dalje, dalje, mister Gloucester. FRANC: Kaj	A
Kaj hočeš reči s tem?	JOŽEF:	Hočem reči, da ne govoriš resnice, mister.	A
FRANC: Misliš, da sem v depresiji?	JOŽEF:	Ne v depresiji, v laži. FRANC: Boš rekel	A
videl skozi daljnogled ene ženske v hlačkah?	JOŽEF:	V pižami. FRANC: V pižami.	A
Pižame in hlačk.	JOŽEF:	Mogoče kdaj, samo ne maloprej. FRANC: Kdaj	A
FRANC: Kdaj pa?	JOŽEF:	Sem ti že rekel, da nisem zgodovinar.Ti ne vidiš	A
FRANC: To ni fair.	JOŽEF	zakriči: Kaj ni fair, fairness, fair-play	A
FRANC tiho: Vidiš, zdaj pa imaš.	JOŽEF	tiho: Zakaj pa lažeš. Mene razburi, kadar	A
ima laž kratke noge. FRANC: Res je, tovariš	Jožef,	da se mi je vid nekoliko poslabšal, odkar sem	A
važno je, da je naloga opravljena, ni res?	JOŽEF:	Pravzaprav je res, ampak ... FRANC: Zakaj	A
res, ampak ... FRANC: Zakaj »ampak«, tovariš	Jožef,	če je res.Zakaj žaliti kratkovidnega človeka	A
Zakaj žaliti kratkovidnega človeka?	JOŽEF:	Nisem te hotel užaliti. FRANC: Pa si me.	A
FRANC: Pa si me.	JOŽEF:	Potem pa oprosti. FRANC: Ni za kaj.	A
FRANC: Ni za kaj.	JOŽEF:	Je je. FRANC: Ni ni.	A
FRANC: Ni ni.	JOŽEF:	To res ni bilo lepo od mene. FRANC: Saj je	A
FRANC: Saj je vseeno.	JOŽEF:	Ni vseeno. FRANC: Je.	A
FRANC: Je.	JOŽEF:	Ni. Tišina.	A
Tišina.	JOŽEF:	Saj ne gre za to, da bi bila zadnja beseda moja	A
FRANC: Nisem utrujen.	JOŽEF:	Si utrujen. In oči te skelijo.	A
Glej, pomanem si jih, pa me ne skelijo več.	JOŽEF:	Lezi, Franc. Franc leže in s pogledom	A
Franc leže in s pogledom spremlja Jožefa.	JOŽEF:	Zapri oči. Franc zapre oči.	A
Franc zapre oči.	JOŽEF:	Tako.Vem, kaj je revma, vem, kaj je prepih.	A
Potipaj.	Jožef	stopi k njemu in mu otipava sence. FRANC	A
FRANC: Malo više ... tule ... čutiš?	JOŽEF:	Ne. Franc ga nenadoma z vso silo ugrizne	A
Franc ga nenadoma z vso silo ugrizne v roko,	Jožef	zaječi od bolečine in se hoče umakniti, toda	A
Kaj čutiš?	JOŽEF:	Roko. FRANC: Ne čutiš roko, ampak bolečino	A
Boli?	JOŽEF:	Boli. FRANC: Si mislil: Franc je star, Franc	A
Spet potegne.	JOŽEF:	O, Jezus.Moja revma.	A
Moja revma. Franc izpusti,	Jožef	se zvali po tleh in se drži za roko, Franc razkoračeno	A
gre k mizi in si natoči v kozarec. Izpije.	Jožef	vstane in gre počasi k postelji.Sede.	A
Kdor ve za svoje mesto ...	JOŽEF:	... se raduje svojemu deležu. FRANC: Kdor	A
FRANC: Kdor brzda svoje besede ...	JOŽEF:	... ne zadrži dobrega zase. FRANC: Kdor se	A
FRANC: Kdor se navaja na resnico ...	JOŽEF:	... se navaja na mir. FRANC: Kaj je bilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani