»Preden govorim dalje, boter Muren, merico boljšega!« je dejal prijazno in se zleknil po klopi. »Gospod Jožef Medved, če se ne motim?« se obrne do njega Viljem. »Oh, na moje srce, Viljem!« vzklikne menih in objame spoznanega prijatelja, ki mu vošči srečo, če je res že pater. »Oh, ljudje vedno huje sodijo,« se smeje oni.