»Zelo čudno se bo slišalo ... Bila ti je namreč na las podobna ... « Ana preneha plesati. Skoraj preplašeno me gleda s svojimi tolmunskimi očmi ‒ ta izraz, tolmunske oči, sem izumil za Mano, za nobene druge oči, pa naj so še tako podobne, ga ne morem uporabljati ‒ plašno me gleda z velikimi zelenkastimi očmi.