ž (301-400)

ko je pela na toskanskem dvoru, sem govoril	ž	njo.Signorine Morenove pa niti ne poznam ne	A
ne pošilja v oslovsko klop! In Marička moli	ž	njim vsak večer, vsako jutro, pa vedno le kranjsko	A
»Čemu rabite sol?« »Da	ž	njo jed solimo!« »Je li pri tem toliko potrebujete	A
čudnega torej ni bilo, če je že sedaj jedla	ž	njim pri eni in isti mizi.Bila pa je tudi res	A
prihodnjo nedeljo pojdejo. Tudi fantek bo moral	ž	njimi. Vsa obitelj se bo morala Materi božji	A
teh dobrot! Zdaj bo fantek že tudi zdrav in	ž	njimi pojde in malega kruhka in drugih slaščic	A
udaril ali jo na kak drug način omamil, da se je	ž	njo lahko počenjalo, kar se je hotelo.Polazijatske	A
rdeče krvi. Obe ročici je imel izpod odeje in	ž	njima je tja in sem grabil, prav kakor bi hotel	A
katoliška cerkev pridobi vzornega duhovnika	ž	njim, in včasi je poizvedovala pri profesorju	A
Izpametuj se, Cene!« »Na stezi Kristovi sem in	ž	nje se ne umaknem!« je odgovoril mladenič stanovitno	A
imam v nosu!« Prišla je hišna gospodinja in	ž	njo domača dekla, ki je nosila široke krožnike	A
devete ure je odrinil. Tudi teolog je odšel	ž	njim.Ko se je vrhu stopnic poslavljal pri vdovi	A
da je izginila kardinalova kuharica in da je	ž	njo izginil prej kot ne tudi frančiškanski svetnik	A
ob pravo struno. Takoj se je kesala, da je	ž	njim grdo ravnala.Na mah so ji kapljale debele	A
Dobiti je hotela priliko, da se sprijazni	ž	njim in da se tako poravna nesoglasje, ki je	A
poljubil roko, nato pa je z globokim poklonom trčil	ž	njo, da je zazvenelo. »Pri bogovih,« je vzkliknil	A
prevelika čast, če bi grofinja Esterhazyjeva trčila	ž	njo.Da bi jo osrčila, je ponovila: »Z mano,	A
oziral po zbranih. Potem je pil in vsi so pili	ž	njim. Bila je to tiha napitnica, ki je veljala	A
Dostavil je nič manj ponosno: »Tista pa, ki	ž	njo govori, je moja žena Barba.« Da je poslušal	A
svojemu iznenadenju, da se je sešel na plesu ravno	ž	njo, ki jo je najmanj pričakoval.Ker se razmere	A
je bil že prej pri guvernerju nekaj seznanil	ž	njim, je pristopil grof Turjaški k njemu, ko	A
nastopila najprej v narodni noši. Govoril je	ž	njo tudi knez Metternich.Po odhodu diplomatov	A
je njen gospodar in zapovednik, sedaj, ko je	ž	njo samo zaročen!Kaj bode šele po poroki?	A
nikakor ne odobruje nastopa te družbe in da noče	ž	njo občevati. »Poglej!« je izpregovorila gospa	A
glavo mu je šinilo, da je precej dolgo govoril	ž	njo mladi ritmojster. »Ti fantalini so vražji	A
moja Barba? Še tvoja punca se ne more meriti	ž	njo! He?«	A
ušesa, da se mu nevesta vede, kakor bi ne bila	ž	njim zaročena.Užaljen je bil; bolj nego srce	A
ni neznan. To veš, da so te videli na ulici	ž	njim!« Prepluta se je obrnila k njemu: »Čemu	A
pripravna za takega dvornika. »Kaj počnemo	ž	njim?« je vzdihnil Zupan. Kastelic pa je pristavil	A
general si je odtrgal košček belega kruha, se	ž	njim dotaknil soli ter ga zaužil.Vsi so trgali	A
je iz žepa veliko modro ruto ter si obrisal	ž	njo obraz.Nasul si je tobaka v nos ter tlesknil	A
kateri se je v prvi vrsti pečal s črko e in	ž	njenim različnim naglasom v slovenščini.V dokaz	A
kozarcu smeje! Poškropi si svoje nesrečno srce	ž	njim, da bode laže govoriti s teboj!« »Ne vem	A
je potožila mati »kake križe imam že sedaj	ž	njo!« Julka je bila jezna, to se ji je kazalo	A
vodeč Ano Rozino s seboj, šel je v svojo hišo	ž	njo kot ženo, katera se mu je izročila po božjih	A
cesti. Oborožen je bil z dolgo sulico, da je	ž	njo lahko posegel do prvega nadstropja pri hišah	A
na glavi mu je čepela čepica s kožuhovino in	ž	nje se je zibalo ponosno pero.Najbolj pa ga	A
Grozno je govoriti, kako so potem ravnali	ž	njim!Razsekali so ga v drobne kosce in srce	A
katero si je pozneje pridobil žalostno slavo in	ž	njo precejšen prostor v pravljicah slovenskega	A
če bode brila po dolu, majala bode vejevje in	ž	njim se bode zibalo tja in sèm truplo mrtvega	A
koliko bode tega dragega blaga treba, da bi se	ž	njim pokrile steze, po katerih je imela stopati	A
gospodine!« Zavihtil je svoj nož ter sekal	ž	njim po zraku. »Odloži nož,« je dejal	A
desetkrat poskušal plot prelesti in je zopet	ž	njega pal.Vidite, plača mi je trideset rumenih	A
tu je Kljukec pokazal na svoj nož - »in sem	ž	njim malo pogladil enega ali drugega!«	A
mušket. Po mestnem ozidju so imeli topiče in	ž	njimi so treskali, da se je zemlja tresla.In	A
izbral naš znanec Kljukec svoje prostorček ter	ž	njega opazoval cesarja in njegove gospode.Nekje	A
razsvetljava, da trdi letopisec o nji, da je	ž	njo Ljubljana prekosila vsa druga mesta, katera	A
jim kaj ukrademo, ne pa v to, da bi se bratili	ž	njimi!Ali ni res tako, Tinač?«	A
čakanje! Vrag vzemi Kljukca in njegove viteze	ž	njim!Danes bi se v mestu denar služil!	A
smo živeli ob njem, ko smo bili žile potrgali	ž	njega ter jih prodali!Sedaj bi prav potrebovali	A
nagnal Mihača, da je moral s košem v vodo ter	ž	njim prežati za ribami, katere mu je priganjal	A
Ondi imajo kapucinsko kuto in šale uganjajo	ž	njo.Kaj bi bilo, če se oblečete v njo!	A
tatovi bi bili brez težave splezali na ozidje ter	ž	njega o belem dnevu lahko odnesli orožje, s	A
na glavi in z dolgim silnim mečem ob strani.	Ž	njim je rožljal po kamnitih stopnicah in neprestano	A
padre, in dobrega imena. Če sem tako sladak	ž	njo, nikari misliti, da imam kaj ž njo.To je	A
tako sladak ž njo, nikari misliti, da imam kaj	ž	njo.To je španjolska navada!	A
napil hladne vode sveta Odrešenik, da si je	ž	njo žejo utolažila njegova sveta mati, naša	A
imam in ne imel bi rad, če bi me drugi opazili	ž	njo!’ - ‘Resnica je,’ odgovoril sem, ‘z mlado	A
malopridnim življenjem odgovoren, da se bode lepo	ž	njo ravnalo.Ne pozabi, da je to blago za mé	A
v svoji oblasti in uverjeni smo, da si bode	ž	njimi pridobil še mnogo slave!« »Posebno	A
je bil dvornikom, in ti Turjačani ravnali so	ž	njim, kakor da je kak dvorni šaljivec!Ali hotel	A
dasi se mi je pravilo, da je pokrita cela gora	ž	njim in da je pri nas doma malo takih gradov	A
upam ob zeleni Krki nekaj lepih dni preživeti	ž	njo!Vse se je izpolnilo, kakor sem sanjal, in	A
glave iznad ram. Oj kolikokrat vihrali smo že	ž	njim v zeleno Bosno, in vse se je treslo pred	A
usipalo toliko milosti. Cesar je še mnogo govoril	ž	njim in z drobno Ano Rozino. Končno pa ju je	A
z grofom ob bregu ter kričal in prepiral se	ž	njim. Ponosno je trdil, da je nedolžen, in s	A
Gospoda mu je prišla čez zimo na vrat, in	ž	njo je vzel vrag vse tisto prijetno pozimsko	A
se je zgrudila v njegov naročaj. Usedel se je	ž	njo na mirnega, starega svojega konja, ki je	A
netopirja te sprašujem, ki začel si zgodbo to bil	ž	njim. ‒Sta že omagala za hribčkom, ki se dviga	A
mu niso zdele tako prazne, če se je spustil	ž	njimi še enkrat v tih preudarek. Žena je res	A
ubraniti niso mogli. Pela in pila in plesala je	ž	njimi kakor vrtavka in se obešala po njih, dokler	A
Ali nihče se je ni usmilil. Kaj bi	ž	njo zdaj?Radi so jo imeli le, dokler je bila	A
posušil se je bil, kakor bi bil kdo meso zrezal	ž	njega.Zdravnik mu je odločno svetoval, da bi	A
jo je pregovoriti, da bi zapustila vse in šla	ž	njim. Hči bi se bila vdala, če bi je ne bila	A
tudi oborožen. In konjski mešetar Obloški Tone	ž	njimi!Štirje proti enemu.	A
Nande se h kobilarju obrne, migne mu, naj gre	ž	njim v kamro, in tam mu reče prijazno: »Ti si	A
potrebe ljubezni. Malo je od kraja govorila	ž	njim, kadar sta bila ali sama ali kadar sta	A
Hlapec Nandetu izroči, da bi rad stric Blaž	ž	njim govoril, a ne more s peči, ker ga glava	A
bil zadovoljen, takoj iz postelje v hlevu iti	ž	njim v sosedovo hišo gledat, da li Nande tam	A
pridejo, kmetje od vseh krajev pritisnejo, jaz	ž	njimi, pa jih bomo gonili kakor zajke.Pojdi	A
Človek ima rad svojega sovražnika, če mora	ž	njim opraviti imeti, na svetlem pred seboj,	A
je pred nami ali za nami, ne gremo radi v boj	ž	njim.‒ Sicer pa, kakor sem že prej rekel, francoska	A
katerega je bliskoma potegnil iz žepa ter začel	ž	njim kakor besen okrog sebe suvati in mahati	A
nisem ga zastonj ves dan čakal.« »Kaj bomo	ž	njim, Tomaž?« vpraša eden onih treh. Tomaž Velikonja	A
nikdar govoriti. Povem ti o priliki, kaj je	ž	njim.Kje je zdaj, tega sam ne vem; morda je	A
prišel nocoj ‒ oh!« In ko bi ji rekel, naj gre	ž	njim, precej, ponoči ‒ šla bi!Naj rekó ljudje	A
kasami počasi lezli po rebri gor. »Kaj pa bomo	ž	njim?« vpraša polglasno eden pajdašev Tončkovih	A
čaka neznan človek, kateri hoče po vsej sili	ž	njim govoriti ter se ne da odpraviti. Trajalo	A
katerim je bil znan, in jel razgovarjati se	ž	njim. Pa možu se je nekam mudilo.	A
In zakaj si je navezala culico? Da pobegne	ž	njim?To bi bilo grozno!	A
okno in potem sem . / . / stran 186 . / šla	ž	njim.Zjutraj bila sva že blizu Gornjega grada	A
dobodo v poznejših letih neko mrzlejšo kri in	ž	njo drugo pamet, katera jim pripoveduje, kako	A
skozi omreženo okence nekaj besedi govorila	ž	njim. Temna noč je ležala po bukovem gozdu in	A
babnicami. Takoj potem pride stara ženica ven in	ž	njo mlada deklica kakih trinajst let, obe samo	A
katerega že dolgo ni slišala moliti, molil je zdaj	ž	njo vred in klical mater. Stara žena je naposled	A
to, da ima leseno nogo, če lahko hodi in dela	ž	njo, če ima kaj družine itd. Prav zadovoljen	A
Ali mladost je nepoboljšljiva, več ni šel	ž	njo k sv. Vidu molit. Drugo krat je hotela vedeti	A
zadovoljen. A pridiga je bila končana in šepetanje	ž	njo. Po maši so stali pred cerkvijo možje kmetje	A
ako ji ostane zvest, ako se more v soglasju	ž	njo ohraniti, ima vse, ker ima mir.«Tako je	A
druščina, ker v večni molitvi in pobožnih knjigah	ž	njo govoriti ni bilo posebno pogodu mladeniču	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani