ž (701-800)

silno moč, ki je kakor neizogibna usoda velevala	ž	njo in ž njenim imetjem.Da ni imela pravega	A
je kakor neizogibna usoda velevala ž njo in	ž	njenim imetjem.Da ni imela pravega zaupanja	A
nato pride ženitev in svoje gospodarstvo in	ž	njo in ž njim vred ‒ skrbi, pa dela vedno več	A
pride ženitev in svoje gospodarstvo in ž njo in	ž	njim vred ‒ skrbi, pa dela vedno več in več	A
za pridelek in imetek. Tako pride starost in	ž	njo želja po počitku. Sin je dorasel; suče se	A
pri sebi. Čudil se je skoro, da je tako domač	ž	njo. »Tukaj je vila Borghese,« reče on, ko sta	A
Domači so odhajali na polje in kaj bi tudi	ž	njimi? Govoril je bil z materjo in sestrama	A
je sestri svoji o grajskih ljudeh. »Saj si	ž	njimi pil danes pri Petru!« reče mlajša.»Tam	A
sedaj pazno poslušala. »Govori, občuje se lahko	ž	njimi in kako dovtipni so ti ljudje in prijazni	A
ljubico svojo razgovarjal ni o tem, kaj bode	ž	njima!Shajala sta se v gradu sleherni dan; govorila	A
je kmalu: kadar se mati umiri, govoril bode	ž	njo jasno o tej zadevi in ‒ je li treba, da	A
premišljeval, kje je in kaj se je bilo zgodilo	ž	njim.Trajalo je dolgo, da se je spominjal, kako	A
ki jo je težil vsa ta leta, jel se je valiti	ž	nje. A drug kamen se je pokazal nad njo ter	A
očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj	ž	njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo	A
postelji. Uvidel sem takoj, da gre h koncu	ž	njim. Stisnil mi je roko in s slabim	A
nekako radostno resnobo mu odgovarja: »Apolo in	ž	njim vsa njegova družina ni prijazna Marsu in	A
zapustil in šel na Angleško, šel sem tudi jaz	ž	njim ter bil sem njegov služabnik.A včasi mi	A
mi je bil kakor oče moj. Zato sem hodil tudi	ž	njim, kamor je hotel, in bi bil šel, ne vem	A
ko je po svetu šel, izbral je mene, naj grem	ž	njim.« »A zakaj je šel na Angleško?	A
videl, celo, kakor živi in hodi, ter govoril	ž	njo.Tu biva, komaj uro daleč, na Žerinjah, kakor	A
svoje sestrične, grofice Waldenove, imela je	ž	njo edino svoje črne oči enake, katere pa so	A
bila pozabila povedati, da pride danes papa in	ž	njim morda še kdo!Ne vem, kdaj mi bo moč zopet	A
in prevzetnosti, narejal je vsakemu, kdor je	ž	njim občeval, najboljši vtis in znan je bil	A
ko ju je baron opazoval, ni imel več prilike	ž	njo na samem govoriti, in zdelo se mu je, kakor	A
ter se poslovi pri družbi; oficirji odhajajo	ž	njim. »Saj gremo tudi mi,« reče takoj grof Walden	A
skrivnost odkril teti, prihajal je bliže in	ž	njim drug, bolj tih, le sem ter tja odgovarjajoč	A
je zaigral na licu. »Tudi ona je odpotovala	ž	njimi.« »In zakaj so odšli?«	A
še tako novi, slikar pa je sklenil svoj račun	ž	njimi in hotel pozabiti jih.Andreju je lahko	A
čitati: Poskusil sem danes zadnjikrat govoriti	ž	njo, pa za stonj!Zastonj!	A
hišna, da je prišel razborški gospod ter želi	ž	njo govoriti. »Kdo?	A
prav povšeči. Kakor je posnel iz razgovora	ž	njim, je bil sicer čisto pošten in pameten fant	A
Slavika je danes tu. Popleši, popleši enkrat	ž	njo; morda pozabiš prvega moža in prvo ženo	A
nje. Pol streljaja od ceste teče v eni vrsti	ž	njo majhen potok, ob suši neznaten in komaj	A
naj počaka. »Bolnika imamo, ne vem, kaj bo	ž	njim!«je pristavil. Krčmar pokliče sestro Uršo	A
ujezil. Bil je tudi, kakor so dejali sosedje in	ž	njimi ves Graben, to je, vse občine po dolini	A
nikogar; naj biva ob cesti ta ali ta, vsak mora	ž	njim ali za njim; on ne hodi za ljudmi. Pa še	A
odsekana veja in nanjo je nataknil Jurce hlače in	ž	njimi seveda ubogega lastnika, da je visel sedem	A
Ljubljano, ukazal je Brnot Gotardu, naj se pelje	ž	njimi; ta je molčal in, ko so zjutraj zgodaj	A
opeke in izvlekel zaprašeno suknjo. Hitel je	ž	njo dol ter spotoma otrkaval prah raz njo, toda	A
njenega . / . / stran 66 . / premoženja ‒ kaj bo	ž	njo?Seve, ko bi se našel pozneje oni tujčev	A
»Mene?« zavzame se deklica. »Kaj hočem	ž	njim?Midva ne znava brati.	A
je Miklavž, iztegnil roki od sebe in udaril	ž	njima ob prsi. »Da, da, tako je, jaz se ne motim	A
meč iz nožnice, ga zavihtel in potem udaril	ž	njim na hrastov naslanjač s tako silo, da se	A
pevec, pa je blazen in lahko brezvestni ljudje	ž	njim store kar hočejo.« »Ne; oba sta enako neumna	A
spremljevalcem, naj se odstranijo. Jezdila je	ž	njimi nekaj korakov daleč, potem pa se naglo	A
njej pa je sledil Hasan. ‒ Juri je bil rešen in	ž	njim Vidal in Galengano. VII »Torej sliko	A
zopet ujamem.« »In vi ne veste, kaj da se je	ž	njim zgodilo in kje da je?« »Vem zdaj vse ‒	A
nujno potrebuje in se je hitro odločil, da se	ž	njim združi. »Odkritost za odkritost,« je dejal	A
se odgovoril Rajmondo. »Mehak je in lahko je	ž	njim ravnati.Tudi Jurjev ključar Grimo je na	A
katerimi je sedel v krčmi. Začetkoma ni hotel iti	ž	njo v hišo Marjete Bisaldi, a končno ga je radovednost	A
svojem mestu, kakor bi ne pojmil, kaj se godi	ž	njim.Potem pa je če tudi z lahko roko vendar	A
da je Katarina doma. Vsaj govoriti je hotel	ž	njo.Postal je pred oknom, a skoro omagal, ko	A
se plemiškega shoda in se je dolgo in živahno	ž	njim posvetoval.Oton Vipavski je bil ves dan	A
vsakdo zgrabil svoj meč in prisegel, da se bo	ž	njim vred bojeval do smrti. Toda Oton Vipavski	A
ženi in reci ji, da želim pred njenim odhodom	ž	njo govoriti.« »S Hemo?« Nikolaj Rogonja je	A
»Ničesar.« »Ali si jo videl in sam	ž	njo govoril?« »Sem.«	A
»Ničesar.« »Potem moram sam	ž	njo govoriti ‒ na vsak način.« »To ni več mogoče	A
z osmimi vojaki. Pozval je Katarino, naj gre	ž	njim.Sesti je morala v pripravljeno nosilnico	A
soproge, gospe Heme, vprašam vdano, kdaj da želite	ž	njo govoriti?« »Moja žena ‒ torej se je vendar	A
sama ostati in zato se je pridružil Komolji ter	ž	njim odšel. Tiho je sedla Hema na stol, ki ji	A
je Juri povabil, naj zapusti Čedad in naj gre	ž	njim.Opozoril ga je, kaka nevarnost mu preti	A
meče tako v oblasti, kakor jezik, potem se ni	ž	njim igrati.Zdi se mi, da je hraber in moder	A
iz rok ter ga naposled odpravil iz kapele.	Ž	njim vred je odšla tudi Zulejka, čisto mirno	A
je kralj. Imenujte ga tako, in lahko bodete	ž	njim izhajali.« Hemo je to razkritje kaj neugodno	A
puščati ljudi žejnih. Poklical je Komoljo in se	ž	njim domenil, kako razdeli vodo, ne da bi ljudstvo	A
nesli Konrada na nosilnici proti Senožečam.	Ž	njim vred je šlo deset drugih vitezov.Vsi so	A
so začeli kričati: ‚Ubijte jo!’ in ‚Na grmado	ž	njo!’ in me podili pred seboj semkaj ...«	A
stolpu je bil Juri zaklenjen v tesno sobo in	ž	njim vred njegova soproga Hema. Kadar je Juri	A
Tedaj je mladi Juri Devinski dvignil pest in	ž	njo slovesno zagrozil zastopniku večnega sovražnika	A
drugi dan zapustila samostan, a Rovan ni šel	ž	njo, nego je ostal na Smreki, ker se je bilo	A
voza tiho in oprezno in grem pod njim in se	ž	njim pogovarjam.»Čemu,« pravim, »vran, čemu	A
. / bil kamen, bi ga dvignil do neba, letel	ž	njim na široko morje in ga spustil v njegovo	A
Igle nosim s seboj, dolge in tanke igle in	ž	njimi vbadam in šivam.Šivam lica deklet in šivam	A
bolest, povej, kje je beseda, mi reci, ki sem jo	ž	njo zaznamoval? S holma gledam svatbo, kakor	A
dostojno!« Naročil je vina, natočil in trčil	ž	njo.»Tebe bi bilo treba spraviti iz vsega tega	A
prijazno v možev obraz, iztegnila levico in božala	ž	njo njegovo zagorelo in raskavo lice. »Ti si	A
službo, se seznanila s pametnim moškim pa se	ž	njim poročila.Prišel bi potem jaz včasih k vama	A
je deklico mirno v sosednjo sobo in se kmalu	ž	njo vrnila.Gabrič je sedel še vedno na postelji	A
plešast, s klobukom v roki, in ko se vračal	ž	njim domov, je govoril: »To je naravno, kakšno	A
zgotovljeni. Priklopi se bornemu sprevodu in pride	ž	njim na pokopališče.Nekaj žensk joče, duhovni	A
S tresočo roko je dvignil lok in se dotaknil	ž	njim strun.A prenehal je takoj in prisluškoval	A
boril za svoje cilje in nazore, starec je gledal	ž	njo v večnost, tja daleč preko mej svojega življenja	A
se je jasno oglasila v njem to noč, a živela	ž	njim od mladosti, ki je bila vseobsežna, neskončna	A
Glej jih, starih tovarišev-godcev, ki je igral	ž	njimi tolikokrat po plesih, zabavah in koncertih	A
jako boli. Prime uhelj in ga vleče, kakor bi	ž	njim hotela izdreti iz glave bolečino.Ali uspeha	A
da pomežikujejo, vtikajo jezike iz ust in se	ž	njimi ližejo.Dama seže v torbico in privleče	A
nadaljnjih sredstvih. Palico položi počez in dregne	ž	njo v hrbet najbližjo opico.Gruča, ki je rohnela	A
bleščečimi rokami iz svojih zlatih las, živeti	ž	njo prve mesece in tudi leta, to spada še vse	A
pivom ni nič. Trebuh si človek priredi sčasoma	ž	njim, ko ga že tako obtežuje peza starih let	A
opaziti, da bi se je kaj dotaknile in se spojile	ž	njo.Bilo je, kakor da se suče ta neskončna množina	A
vnanje in tako konvencionalno, da ne doseže	ž	njim v resnem trenutku nihče ničesar. Nazadnje	A
majhen fortepiano. Uradnik, ki je govoril prej	ž	njo, pregleduje papirje črnega delavca, stoječega	A
je gospodarju nekaj denarja in si zagotovila	ž	njim streho in hrano do smrti.Gotovo čakajo	A
Smeje se na vsa usta in pravi, da se zato meni	ž	njim, ker ga ima rada, a na poroko niti ne misli	A
tla. Zunaj pojo sveto in blaženo in on poje	ž	njimi: »Bratje, mi stojimo trdno, kakor zidi	A
ki drži v rokah pet papirnatih zastavic in	ž	njimi maha in pozdravlja na levo in na desno	A
deklici zastavico, a sam drži štiri in maha	ž	njimi na levo in desno. »Živela Jugoslavija	A
jo enkrat, dvakrat jo srečaš in odpravil si	ž	njo za vse življenje. II.	A
izpregovoril: Če bo danes popoldne doma, moram	ž	njo govoriti. Šel je h kosilu in od kosila naravnost	A
menite, ali bi mogel še vseeno prej govoriti	ž	njo? ‒Ne, je odvrnila gospodinja odločno.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani