ž (201-300)

drži tja, kjer je najlepše!“ In sem se vrnil	ž	njo. Lepo dekle je bilo; Bog se me usmili	A
porodila ljubezen, se je ljubosumnost porodila	ž	njo - ni moglo biti drugače ...Tako je bilo: srečalo	A
zanjo; premalo je bila vesela, da bi se igrali	ž	njo, preveč je bila samotna in resna, da bi	A
sobo, da se nasmehlja svojim sosedom in živi	ž	njimi, kakor je to navada. Toda na vso nesrečo	A
signor Antonio jih je vzprejemal ter se zapiral	ž	njimi v svojo pisarno.Po Borovju pa je šuštelo	A
blazni uri sem upal, da pride čas, ko bom sedel	ž	njo v zlati voz ter se odpeljal naravnost v	A
ves zardel. ”Tuje stvari so, puste ... . kaj bi	ž	njimi?“ sem rekel s tišjim glasom.Čutil sem	A
zapisnikom? Ne štejva mrtvih, leže naj mirno, Bog	ž	njimi!Štejva umirajoče, pot jim kaživa, čas	A
spotaknejo ob slamici na potu. Če je sedela	ž	njim o mraku na vrtu in so plavale sence naokoli	A
dovolj in za tiste pol ure, ko se kratkočasite	ž	njo, je dobra celo roža srednje vrste. Kadar	A
životarjenje brez vsake romantike, ali koketiral je	ž	njim in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško	A
zapisano na čelu, kar se je godilo v njem in	ž	njim. Stopil je v krčmo in je ugledal	A
umaknil pogled in mu je šinila kri v lica. »	Ž	njo hodim.Kaj ti ni prav?«	A
prepričanja, zakleniti ga za varne duri; - na semenj	ž	njim!Zgodi se lahko, da ti je na poti ob vsakem	A
Živeti hočem kakor drugi ljudje, med njimi in	ž	njimi.Kaj filistri!	A
presodil z enim samim pogledom, kaj se je zgodilo	ž	njo.In tudi svojo izbo bi rad videl, tudi tam	A
premišljeval o njih navadah in nazorih, bi dihal	ž	njimi isti zrak in bi se ne zavedal, da ga diha	A
ob mizo. »Drama - tragedija - roman - sem	ž	njimi!« »Nič nisem napisal!« je jecljal	A
opravilo? Kaj je moja dolžnost, da se ukvarjam	ž	njimi, da zapravljam po nepotrebnem udobno noč	A
Takoj so bili vsi pred njim, ki je občeval	ž	njimi, ki je bil navezan nanje službeno in družabno	A
oko se ni ozrlo nanj, nobeno srce ni govorilo	ž	njim.Ta občutek brezkončne osamelosti leži črno	A
pa po doktorju, ki je bil užaljen in jezen.	Ž	njimi vsemi je prišel Sladki in opominjal in	A
hlapec, sicer pa trmasta. Malo veselja imam	ž	njo.Še v smrti se je vedla odurno, odbijajoče	A
tolminski Lahi so mu prijazni. Obiskuje jih in pije	ž	njimi.Da v tujo faro hodi, to seveda ni prav	A
pisarju. »Kateremu tepcu sem verjel, da se pravda	ž	njimi!« »Ne branim jih in jih ne sodim,« je	A
Matko, »resnično, ušel sem jim. Glej, pravdam se	ž	njimi.« »Pa jih puščaš v nedeljo brez maše?	A
nerlepše hlapčiče, inu vaše osle, bo on jemal, in	ž	njimi svoje dela opravljal.Inu od vaše čréde	A
Vedela je le še, da se godi najstrašnejše	ž	njo.Slačijo jo.	A
dolgo, težko metlo, in kakor blisk je švigal	ž	njo po predpekla parketu sedaj sèm, sedaj tja	A
globoko priklonil. Jaz pa sem se priklanjal	ž	njim.Sama od sebe so se odprla vrata in stopila	A
močno oboroženih žensk, vrgel se je vikarij Luka	ž	njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje	A
sam se je postavil na čelo vojski svoji in	ž	njo potisnil ubogega vikarija z ostanki njegovih	A
»Tri leta?« vprašam. »In kaj se je zgodilo	ž	njim?« »Pred spomenikom blaženega Antona od	A
odgovori mi osorno, »tedaj se izvestno seznaniš	ž	njim.Čakaj torej in potrpi!«	A
vseučilišča Svetega Simplicija, rekoč: »Naj grem	ž	njim, saj veš, pater poročnik, kako potrebujem	A
poročnik, kako potrebujem zaslužka! Ako grem	ž	njim, morda mi kaj dá, saj veš, da sem lačen	A
želi še tretje neomadeževane roke, da bi si	ž	njo odsekal pregrešno desnico!« »Čuden, čuden	A
preveč v rokah mladih ljudi, in ti počenjajo	ž	njim, kar hočejo!« »To ti je prvi ljubljenec	A
cvetje, da se je gibalo tudi vejevje in da je	ž	njega padalo zlato sadje v zeleno travo.Komu	A
pastirji tudi k izpovedi? In če zahajajo, kako je	ž	njimi, in kako je s palicami na belih listkih	A
dolgimi biči v roki. Eden izmed njih švrkne	ž	njim proti meni, vendar me ne zadene, ker mu	A
vstopi župnik Svetega Jakoba. Vsi sodniki in	ž	njimi pater predsednik vstanejo ter se mu poklonijo	A
. / »Haha!« grohota se državni pravdnik in	ž	njim se smeje vse rdeče sodišče.»Veleučeni in	A
prehiteli. Zaradi gostega prahu ni bilo môči hoditi	ž	njimi. »Kdo so ti nesrečniki?« vprašam spremljevalca	A
išče po širokem žepu svojih deset lir, da bi	ž	njimi poravnal staro nabornino.»Kakšen zadržek	A
sestri svoji. Mlajše ženstvó pa je itak potegnilo	ž	njo, tako da ima dandanes tezalnica blaženega	A
nadškof Gregorij. . / . / stran 175 . / In	ž	njim se pripelje deset proštov in štiristo kanonikov	A
križem pred nami. In ta dva sta nosila križ	ž	Njim!Ljudstvo je obmolknilo.	A
Boštjan, »in kadar jo prime tak dan, ni izhajati	ž	njo.« Gospodinja ga je zavrnila:	A
Gospodinja ga je zavrnila: »Ne bodi prehud	ž	njo! Ni posebnega zdravja in hitre jeze je tudi	A
opaziti, ker je imela ruto tako zavezano, da ga je	ž	njo skrivala. »Sem pojdi, Meta!« sem	A
V roki je tiščal odprt nož in v zemljo suval	ž	njim.Nekaj je grčal in nerazumljivo govoril	A
»No, pa le!« je ta odgovorila. Plesal sem	ž	njo.Pričetkom se ni hotela k meni nasloniti	A
raševino« in največja skleda je bila napolnjena	ž	njo. Imenitna ta jed - moka in pšeno, gosto	A
se je oglasila Meta, »mati, ali grem lahko	ž	njim?«Mati je bila v vsakem oziru prva inštanca	A
Prinesla sva vode od studenca ter se okrepčala	ž	njo. Na sedlu je majhna ravnina, na	A
grunt lahko preživi dva človeka in jerbas otrok	ž	njim; jaz pa vendar nimam otrok!« »Če	A
starikasto ženstvo je še umelo trlico goniti in	ž	njo pridelovati svilnate, mehke plasti, katere	A
obstal s svojim konjičem. Menil je govoriti	ž	njo, ali besedo mu je zapiralo, da ni vedel	A
izvlekel bič nekje iz svoje obleke in tepel se je	ž	njim po svojem telesu, da je kar tleskalo in	A
trudno glavico izmed volnene gorkote in zagazilo	ž	njo med svetnikove prste.Ti pa so umeli posel	A
na konje. Sedaj ga je obkrožila vsa četa in	ž	njo je oddirjal po poti proti Loki. Jošt Tolmajnar	A
Tako bi delal jaz tedaj!« »Čemu se prepiramo	ž	njim?« je rekla grofica Suzana. »Mi se ne bojimo	A
telo. Ko se je ozrl proti nji, se je srečal	ž	nje bleščečim pogledom.Bilo mu je, kakor da	A
po stopnicah nizdol, ali megla se je vlekla	ž	njim.V nji se je za trenotek pokazala podoba	A
Takoj je bila družba v plamenu. »Iz cerkve	ž	njim!Izpred božjega obličja s tem nestvorom	A
je stopil proti oltarju, prav kakor bi hotel	ž	njega vreči svete posode. »Boga samega hoče	A
helebardi ter jo iztrgal bližnjemu grajskemu hlapcu.	Ž	njo pa je smrtonosno udaril z vso močjo magistru	A
oskrbnik v Poljanah. . / . / stran 58 . /	Ž	njim so prijezdile tudi ženske z Visokega in	A
naštejte mu dvanajst gorkih! Potem pa v Loko	ž	njim!Ne bo mu škodilo, če ga malo položimo na	A
smo dobri in katoliški kristjani!« »V vodo	ž	njim!« je ukazal Hohenburg.»Predolgo ga že poslušamo	A
izbrati si tako družico za vse življenje in živeti	ž	njo v zakonski ljubezni kakor tudi v zakonski	A
se bomo videli vsak dan!« Tako se je igrala	ž	njegovim srcem.Pisarju pa je zalila kri bledo	A
je pripeljal dne 4. januarja ob petih zvečer.	Ž	njim je prišlo osem voz, štirje vozovi s knezovo	A
vtisk. Bil je v istini nenavadne moške lepote in	ž	njo je tudi v beli Ljubljani zmedel srce in	A
Tudi pri tej priliki, ko se mi seznanjamo	ž	njim, ni silil v ospredje.Ponižno je obtičal	A
priliki mnenje sveta različno. Eni so držali	ž	»njo«, drugi ž »njim«, kakor vedno, kadar nastane	A
sveta različno. Eni so držali ž »njo«, drugi	ž	»njim«, kakor vedno, kadar nastane vojska med	A
parlament postavi v njene pravice? Naš Metternich ni	ž	njo, to vemo.A mi smo ž njo!	A
Naš Metternich ni ž njo, to vemo. A mi smo	ž	njo!Ni li tako, drage prijateljice?«	A
Lepa je, a ker ni moja žena, kaj sem boljši	ž	njo!«Obenem je stari hinavec zapisal v svoj	A
vtiska, je gotovo. Morda so globoko v duši gojili	ž	njo posebne namene.Z različnimi poslanci in	A
izvlekel iz žepa velik, moder robec ter si	ž	njim brisal lice in lase, kjer mu je od znoja	A
zastopnikov takoj na tem mestu imenoma naštejemo in	ž	njimi seznanimo častite čitatelje; tako ne bode	A
poznam Tvoje žene grofinje. Da sem se seznanila	ž	njo, bi jo gotovo ljubila!Bog nama ni dodelil	A
igrala z radovljiškimi otročaji. Tu in tam se je	ž	njimi tudi tepla in nekatere krati je bila še	A
polje, je priskakljala k njemu ter se spuščala	ž	njim v dolge pogovore o kmetskih potrebah in	A
Prihajala je k plevicam v žito ter kramljala	ž	njimi, kar se je dalo.Tudi kmetskih fantov se	A
srca je preplula ena misel: njega videti,	ž	njim govoriti! Dne 31. januarja je prišla torej	A
si je mislila: »Gentz je!« In hotela je biti	ž	njim zelo prijazna, ker je bil ravno desna roka	A
prihitel po drevoredu navzdol knez Volkonski in	ž	njim je hitel knez Metternich.Obema je skoraj	A
Maričko, in preden se je zavedala, kaj se namerava	ž	njo, je že Majda ujela njeno roko ter jo krčevito	A
predse nerga: če poje mašo, nerga, in če govoriš	ž	njim, tudi nerga!Sem nekaj čula, da mu ni všeč	A
izprehajal in grofinja Stubenbergova je hodila	ž	njim.Mari bi bila tega vzela namesto grbastega	A
Bogu je prijetno, ako imamo ženske usmiljenje	ž	njimi!To usmiljenje se nam bo v nebesih bogato	A
tedanji navadi visela v posodici ob steni, ter se	ž	njim dotaknila moževega čela, da bi srečno in	A
ter hotel s tem Češka opozoriti, da ne govori	ž	njim, nego s Smoletom. »Njega veličanstvo«	A
mogel ljubiti v bodoče? Bode li srečno živel	ž	njo v zakonu?Je li pametno postopal, da je v	A
katere je Rusija odkazovala svojim zločincem, in	ž	njim je v vdanosti, katere je zmožna le ženska	A
Toliko vem, da Smole ni, čeprav govore, da bode	ž	njim kmalu na oklicih!Pa je res čudno!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani