ž (601-700)

mi ni bilo znano, če ima Franica kak zmenek	ž	njim.« Anton postavi svečo zopet na	A
prestrašila se je ter je prav ljubeznivo govorila	ž	njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih	A
sam sebe in svoj prazni žep, pa se ti meniš	ž	njim?Kaj imaš ž njim?«	A
prazni žep, pa se ti meniš ž njim? Kaj imaš	ž	njim?« »Pregrešnega nisem imela nikdar	A
njim?« »Pregrešnega nisem imela nikdar nič	ž	njim,« odgovori dekle. »Kaj?	A
da se ne boš od danes, od te ure več pečala	ž	njim, da ž njim tudi govorila ne boš!«	A
boš od danes, od te ure več pečala ž njim, da	ž	njim tudi govorila ne boš!« Hči se hoče	A
To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat	ž	njo.Da bi ga bil jaz enkrat dobil!	A
govori nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd.	ž	njimi. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo	A
Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori	ž	njimi, ker oče tako hoče, reci že, kar hočeš	A
se opravi vse po njenem nasvetu. Potlej gre	ž	njo vred po stopnicah dol in v hišo.	A
sede k Petru ter začne na videz vesel pogovor	ž	njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere sta	A
morje preplavati, najti jo moram, govoriti moram	ž	njo!Da bi morda več živa ne bila, kakor so nekateri	A
ni nič hudega; da bi v mestu bil rad govoril	ž	njo, samo upal si ni od kraja in potem, ko je	A
bolehna, da bode precej spet dobro ter da pojde	ž	njo in z očetom domov.Materina ljubezen se je	A
vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril	ž	njo; da, celo z družino se mu je bilo izgubilo	A
Zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila	ž	njo, z materjo, da neče Pogreznikovega Petra	A
držali žandarji in tako imenovana narodna straža	ž	njimi, zato ni bilo iz vsega upora nič.Komaj	A
vzrokov sem ga bil vesel; prvič, ker sem lahko	ž	njim govoril slovenski, vdrugič pa še bolj,	A
pešljivcev in ker sem kakor Slovan lahko za silo	ž	njimi govoril.Drugo jutro ne morem vstati.	A
Saksom sama. Čudil se mi je, kako se zmenim	ž	njim Nemcem, s * Bežite, kozaki gredo! Francozom	A
niso imeli maše, hodil sem vendar ob nedeljah	ž	njimi v cerkev. Oni so Boga častili po svoje	A
vpije nekaj čudnih besedi, pogrebniki vpijejo	ž	njo in jokajo.Vse ljudstvo poje z duhovnikom	A
zemljišče z malo svojo družinico, ki je štela	ž	njim vred samo tri glave. Stari Štivrnik je	A
A zvit je, zvit. Kaj ima pač Štivrnik	ž	njim vkup.Ta bo nekdaj še tudi tako vrtoglav	A
bil glas lepega graničarja Peča, ki je enkrat	ž	njo od maše šel in ki je prišel že večkrat brez	A
božjo voljo!« »Moj Bog, moj Bog, to ti je križ	ž	njim!E, Francè, Francè!« javkal je stari ter	A
je tukaj kaj tihotapcev dobiti in zmeniti se	ž	njimi za kakov zaslužek.Toda to mu ni šlo, ker	A
kmetje sovražijo, in nič jim ni bilo spreti se	ž	njimi, ker so pri vsem drugem zaupali na glasovito	A
strani stal, vi sami se pa mikastite in lasajte	ž	njimi, kakor hočete.Jaz vem, da ima tisti fantè	A
stran 50 . / nosili, in vsi Kranjci, ki so kdaj	ž	njimi hodili ‒ to se ve, Tekmeca ne mislim.	A
Pa so prišli leblajtarji in birič Špuntek	ž	njimi ponje in so imeli gorečo luč s seboj.	A
nasproti ni verjela, da bi imel Peč poštene namere	ž	njo, in, ker je pri vsem tem bil graničar, zato	A
bila tudi v drugačnih okoliščinah hotela pečati	ž	njim. Ker je pa ravno Pečevo ljubezen do nje	A
sovražiti vse graničarje, iskal prepira in pretepa	ž	njimi in vdal se tihotapcem, sovražnikom njihovim	A
tistima Hrvatoma, ki sta bila pozimi enkrat	ž	njim tukaj, tačas ko smo imeli tisto sitnost	A
rekel samo sam pri sebi. Ali kako se seznaniti	ž	njo?To bi bilo za vsakogar lahko, za njega ni	A
po njegovi smrti vse, kar ne bi bilo ugodnega	ž	njim.To je bila njena druga misel in obljubila	A
dreves, poredkoma stoječih ob cesti, in sulo	ž	njih, če je droben ščinkavec sfrfolel z vršička	A
stisnil mu celo kopo tablic v roke. »Ti si že znan	ž	njima!« Korenu je bilo to po volji.	A
Milica pleše z onim ošabnežem, da je prijazna	ž	njim, da se sam ni obljubil ž njo za ta ples	A
da je prijazna ž njim, da se sam ni obljubil	ž	njo za ta ples ‒ vse, vse ga je jezilo. »O svojem	A
kateri je bil takoj zapazil, da hoče koketirati	ž	njim. Zdajci pa zapoje na odru za zaveso steklen	A
dvorani; spomnil se je nehote Korena in pogovora	ž	njim o priliki, ko sta prejela povabilo na ples	A
plesal z Boletovo hčerko in kotiljon je bil	ž	njo gotov; a njega je zdaj mnogo bolj zanimala	A
gori pri oficirjih s pl. Gorskim vred in igral	ž	njimi makao. »Prijetno je bilo!« dejal je sodnik	A
Ali ve kdo boljšega?« »Ne vem, kako bo	ž	njim,« deje sodnik, »pri nas pač, pri nas, toda	A
postali jako redkobesedni. Prvi je vstal Koren in	ž	njim vred notar Koprivec in oba sta se hladno	A
prijatelj! Svet je takšen in, če se hočete bojevati	ž	njim, ugonobili vas bodo prav ti, katerim se	A
ozrl?« To vprašanje ji je sililo v glavo in	ž	njim vred kri, ta izdajalska kri. In res; oni	A
‒ on vendar ni poklican, igrati večje vloge	ž	njo ali poleg nje, in z ono lahkoživostjo, katera	A
dvojil ni; saj je bila Milica vedno tako prijazna	ž	njim, in da do sedaj še ni odgovarjala njegovim	A
breg; prijel jo je naglo čez pas in zavihtel se	ž	njo vred s krepkim odskokom na breg.Čoln s koncipist	A
naposled graščak povabi onadva, naj gresta gor	ž	njim, ubogala sta brez ugovora. A tudi gori	A
aktivne vloge. Nasprotniki pa, celo gospod Anton	ž	njimi vred, o vsem še niso ničesar znali. Koncipist	A
Obenem ga je tudi glavar opomnil, da pojde	ž	njim tja. Pri Medenovih je bilo zvečer v istini	A
Ona takoj vstane in migne koncipistu, naj ide	ž	njo.Odvedla ga je v svojo sobo.	A
ako graščak jutri zve, kako prijateljsko ravna	ž	njim doktor Hrast, da pomaga njegovo hčerko	A
In jaz ga ljubim nad vse! A govorila bom	ž	njim, na vsak način, zvedeti mora vse!« Pri	A
da ne bi imel dovolj poguma, da bi govoril	ž	njo, četudi le med plesom. Naposled je vendar	A
majhen, pijan lajtnant in gospod Anton je trkal	ž	njim.Rad bi bil vpil: »Živio«, pa v družbi,	A
Sedaj smo zmagali, milostiva,« dejal je, plešoč	ž	njo prvi valček, »in meni ne pripisujete nobenih	A
Stopil je h graščaku in ga prosil, naj gre	ž	njim.Ta je ubogal, akoravno začuden, ter šel	A
slovenski govor z doktorjem Hrastom, ostala je	ž	njim na cedilu. Megla je bil nekoliko časa ostal	A
sicer, a njega se je polastil čut, kakor bi se	ž	njo ne mogel sukati v onem lahkem površnem besedovanju	A
spremi tja ‒ doktor Hrast pa letos ni hotel	ž	njimi. Izprosil si je bil dopust, da gre za	A
ter mu ravno tako porogljivo odgovorila: »Ne!	Ž	njim govorim o cveticah, o žitu in poljedelstvu	A
da je ali govoril ali plesal ali promeniral	ž	njo po dvorani.Velik, krasen šop redkih cvetic	A
ki ima onemoglo miš pred seboj ter se igra	ž	njo.Pa doktor ni vedel, da je on ta miš.	A
Elze skoro ogibal; niti deset besed ni govoril	ž	njo. Dobro oko glede slabosti in skrivnosti	A
pristavi; tedaj je bil prišel ta Medenov doktor ter	ž	njim vse poravnal.Kovač je seveda pozneje zvedel	A
roki pa je krčevito stiskal palico ter brskal	ž	njo po pesku pred seboj. Zdaj so tudi oni obrnili	A
Gor v bukovje kakor navadno. Govoriti moram	ž	njo!Pa kaj?	A
hromega starca ljubila? Nocoj je prilika govoriti	ž	njo, torej le dalje!« Ves razvnet in skoro besen	A
mu je li ona tudi to zatrdila? Torej proč	ž	njo! Zdaj je stal ves upehan, razburjen in skoro	A
stisnila si ju nista. On ni vedel, kaj se godi	ž	njim, ni vedel, kaj namerava Katinka; ta ton	A
Prav ugodno mu je bilo, da je mogel govoriti	ž	njo, kajti v zadregi je bil, s kako besedo bi	A
odpuščanja. Vodil jo je do Boletovih in vsi,	ž	njimi tudi Meden kot spremljevalec guvernante	A
začudeno pogledal graščaka. »Jaz še nisem govoril	ž	njo o tem.« »Ha, ha, ha, izvrstno!	A
se je še enkrat močno ob onega, prevalil se	ž	njim po kamenju in prišel vrh njega; pokleknil	A
Niti sanjalo se mu ni, kaj hočejo domači nocoj	ž	njim ukreniti.Proti večeru se je res oglasila	A
I ‒ pa, žival je dobra. Vi ne ravnate prav	ž	njo!« »Beži, beži ‒ osel!«	A
nagajivostjo starejši baronič. »Govoril sem nekje	ž	njo ali pa sem se ‒ zmotil!« Sedaj so se vsi	A
kakor bi se deklica bala, sama zgovarjati se	ž	njim. Tako je potekal dan za dnem in Petru čas	A
Janez ne pripoveduje o njem.« »Je li on znan	ž	njim?« »Seveda ‒ na Rudnik, v grad imate komaj	A
prijaznega vedenja, ki pušča druge v miru, ako oni	ž	njim istotako ravnajo. Razgovor se je sukal	A
je odkril prijatelju. In potem novo srečanje	ž	njo in današnji shod na Rudniku. Čim dalje je	A
da, zakaj? Sicer - do sedaj ste bili vedno	ž	njo!« »Ako ni bilo drugih, ki so bolje	A
pase ovčice tam v idrijskih hribih - kako smo	ž	njim vred lovili slepo miš? Ali se še spominjaš	A
gospod Frančišek«, kakor ga je nazival oče Krača,	ž	njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti	A
opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal	ž	njim, če bi imel sto prič!« - »Beži, beži, še	A
razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: »in vas	ž	njim!« IX	A
ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil	ž	njo vred v krčmo h Krači.Tam je obsedel; doma	A
ne vem, kako prijazen si ti Julki? Ti si se	ž	njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko	A
‒ Prišla je druga pomlad in	ž	njo velika noč.Vaški pastir je delal otrokom	A
Sever drobne dominske kamenčke z mize ter delal	ž	njimi pred seboj umeten obok. Njegov sosed pri	A
očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj	ž	njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo	A
stran 34 . / Uvidel sem takoj, da gre h koncu	ž	njim. Stisnil mi je roko in s slabim glasom	A
takem času primanjkuje kmetu. Cilka je šla	ž	njim, doma pa je dopoldne Šimon opravljal, kar	A
čas! Pošlji jo k meni, Cilko; jaz bom govoril	ž	njo.« Tone je veselo odšel, a župnik je zmajeval	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani