nova beseda iz Slovenije

ž (601-700)


mi ni bilo znano, če ima Franica kak zmenek      ž      njim.« Anton postavi svečo zopet na  A
prestrašila se je ter je prav ljubeznivo govorila      ž      njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih  A
sam sebe in svoj prazni žep, pa se ti meniš      ž      njim?Kaj imaš ž njim?«   A
prazni žep, pa se ti meniš ž njim? Kaj imaš      ž      njim?« »Pregrešnega nisem imela nikdar  A
njim?« »Pregrešnega nisem imela nikdar nič      ž      njim,« odgovori dekle. »Kaj?  A
da se ne boš od danes, od te ure več pečala      ž      njim, da ž njim tudi govorila ne boš!«   A
boš od danes, od te ure več pečala ž njim, da      ž      njim tudi govorila ne boš!« Hči se hoče  A
To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat      ž      njo.Da bi ga bil jaz enkrat dobil!  A
govori nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd.      ž      njimi. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo  A
Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori      ž      njimi, ker oče tako hoče, reci že, kar hočeš  A
se opravi vse po njenem nasvetu. Potlej gre      ž      njo vred po stopnicah dol in v hišo.   A
sede k Petru ter začne na videz vesel pogovor      ž      njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere sta  A
morje preplavati, najti jo moram, govoriti moram      ž      njo!Da bi morda več živa ne bila, kakor so nekateri  A
ni nič hudega; da bi v mestu bil rad govoril      ž      njo, samo upal si ni od kraja in potem, ko je  A
bolehna, da bode precej spet dobro ter da pojde      ž      njo in z očetom domov.Materina ljubezen se je  A
vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril      ž      njo; da, celo z družino se mu je bilo izgubilo  A
Zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila      ž      njo, z materjo, da neče Pogreznikovega Petra  A
držali žandarji in tako imenovana narodna straža      ž      njimi, zato ni bilo iz vsega upora nič.Komaj  A
vzrokov sem ga bil vesel; prvič, ker sem lahko      ž      njim govoril slovenski, vdrugič pa še bolj,  A
pešljivcev in ker sem kakor Slovan lahko za silo      ž      njimi govoril.Drugo jutro ne morem vstati.  A
Saksom sama. Čudil se mi je, kako se zmenim      ž      njim Nemcem, s * Bežite, kozaki gredo! Francozom  A
niso imeli maše, hodil sem vendar ob nedeljah      ž      njimi v cerkev. Oni so Boga častili po svoje  A
vpije nekaj čudnih besedi, pogrebniki vpijejo      ž      njo in jokajo.Vse ljudstvo poje z duhovnikom  A
zemljišče z malo svojo družinico, ki je štela      ž      njim vred samo tri glave. Stari Štivrnik je  A
A zvit je, zvit. Kaj ima pač Štivrnik      ž      njim vkup.Ta bo nekdaj še tudi tako vrtoglav  A
bil glas lepega graničarja Peča, ki je enkrat      ž      njo od maše šel in ki je prišel že večkrat brez  A
božjo voljo!« »Moj Bog, moj Bog, to ti je križ      ž      njim!E, Francè, Francè!« javkal je stari ter  A
je tukaj kaj tihotapcev dobiti in zmeniti se      ž      njimi za kakov zaslužek.Toda to mu ni šlo, ker  A
kmetje sovražijo, in nič jim ni bilo spreti se      ž      njimi, ker so pri vsem drugem zaupali na glasovito  A
strani stal, vi sami se pa mikastite in lasajte      ž      njimi, kakor hočete.Jaz vem, da ima tisti fantè  A
stran 50 . / nosili, in vsi Kranjci, ki so kdaj      ž      njimi hodili ‒ to se ve, Tekmeca ne mislim.  A
Pa so prišli leblajtarji in birič Špuntek      ž      njimi ponje in so imeli gorečo luč s seboj.  A
nasproti ni verjela, da bi imel Peč poštene namere      ž      njo, in, ker je pri vsem tem bil graničar, zato  A
bila tudi v drugačnih okoliščinah hotela pečati      ž      njim. Ker je pa ravno Pečevo ljubezen do nje  A
sovražiti vse graničarje, iskal prepira in pretepa      ž      njimi in vdal se tihotapcem, sovražnikom njihovim  A
tistima Hrvatoma, ki sta bila pozimi enkrat      ž      njim tukaj, tačas ko smo imeli tisto sitnost  A
rekel samo sam pri sebi. Ali kako se seznaniti      ž      njo?To bi bilo za vsakogar lahko, za njega ni  A
po njegovi smrti vse, kar ne bi bilo ugodnega      ž      njim.To je bila njena druga misel in obljubila  A
dreves, poredkoma stoječih ob cesti, in sulo      ž      njih, če je droben ščinkavec sfrfolel z vršička  A
stisnil mu celo kopo tablic v roke. »Ti si že znan      ž      njima!« Korenu je bilo to po volji.   A
Milica pleše z onim ošabnežem, da je prijazna      ž      njim, da se sam ni obljubil ž njo za ta ples  A
da je prijazna ž njim, da se sam ni obljubil      ž      njo za ta ples ‒ vse, vse ga je jezilo. »O svojem  A
kateri je bil takoj zapazil, da hoče koketirati      ž      njim. Zdajci pa zapoje na odru za zaveso steklen  A
dvorani; spomnil se je nehote Korena in pogovora      ž      njim o priliki, ko sta prejela povabilo na ples  A
plesal z Boletovo hčerko in kotiljon je bil      ž      njo gotov; a njega je zdaj mnogo bolj zanimala  A
gori pri oficirjih s pl. Gorskim vred in igral      ž      njimi makao. »Prijetno je bilo!« dejal je sodnik  A
Ali ve kdo boljšega?« »Ne vem, kako bo      ž      njim,« deje sodnik, »pri nas pač, pri nas, toda  A
postali jako redkobesedni. Prvi je vstal Koren in      ž      njim vred notar Koprivec in oba sta se hladno  A
prijatelj! Svet je takšen in, če se hočete bojevati      ž      njim, ugonobili vas bodo prav ti, katerim se  A
ozrl?« To vprašanje ji je sililo v glavo in      ž      njim vred kri, ta izdajalska kri. In res; oni  A
‒ on vendar ni poklican, igrati večje vloge      ž      njo ali poleg nje, in z ono lahkoživostjo, katera  A
dvojil ni; saj je bila Milica vedno tako prijazna      ž      njim, in da do sedaj še ni odgovarjala njegovim  A
breg; prijel jo je naglo čez pas in zavihtel se      ž      njo vred s krepkim odskokom na breg.Čoln s koncipist  A
naposled graščak povabi onadva, naj gresta gor      ž      njim, ubogala sta brez ugovora. A tudi gori  A
aktivne vloge. Nasprotniki pa, celo gospod Anton      ž      njimi vred, o vsem še niso ničesar znali. Koncipist  A
Obenem ga je tudi glavar opomnil, da pojde      ž      njim tja. Pri Medenovih je bilo zvečer v istini  A
Ona takoj vstane in migne koncipistu, naj ide      ž      njo.Odvedla ga je v svojo sobo.   A
ako graščak jutri zve, kako prijateljsko ravna      ž      njim doktor Hrast, da pomaga njegovo hčerko  A
In jaz ga ljubim nad vse! A govorila bom      ž      njim, na vsak način, zvedeti mora vse!« Pri  A
da ne bi imel dovolj poguma, da bi govoril      ž      njo, četudi le med plesom. Naposled je vendar  A
majhen, pijan lajtnant in gospod Anton je trkal      ž      njim.Rad bi bil vpil: »Živio«, pa v družbi,  A
Sedaj smo zmagali, milostiva,« dejal je, plešoč      ž      njo prvi valček, »in meni ne pripisujete nobenih  A
Stopil je h graščaku in ga prosil, naj gre      ž      njim.Ta je ubogal, akoravno začuden, ter šel  A
slovenski govor z doktorjem Hrastom, ostala je      ž      njim na cedilu. Megla je bil nekoliko časa ostal  A
sicer, a njega se je polastil čut, kakor bi se      ž      njo ne mogel sukati v onem lahkem površnem besedovanju  A
spremi tja ‒ doktor Hrast pa letos ni hotel      ž      njimi. Izprosil si je bil dopust, da gre za  A
ter mu ravno tako porogljivo odgovorila: »Ne!      Ž      njim govorim o cveticah, o žitu in poljedelstvu  A
da je ali govoril ali plesal ali promeniral      ž      njo po dvorani.Velik, krasen šop redkih cvetic  A
ki ima onemoglo miš pred seboj ter se igra      ž      njo.Pa doktor ni vedel, da je on ta miš.  A
Elze skoro ogibal; niti deset besed ni govoril      ž      njo. Dobro oko glede slabosti in skrivnosti  A
pristavi; tedaj je bil prišel ta Medenov doktor ter      ž      njim vse poravnal.Kovač je seveda pozneje zvedel  A
roki pa je krčevito stiskal palico ter brskal      ž      njo po pesku pred seboj. Zdaj so tudi oni obrnili  A
Gor v bukovje kakor navadno. Govoriti moram      ž      njo!Pa kaj?   A
hromega starca ljubila? Nocoj je prilika govoriti      ž      njo, torej le dalje!« Ves razvnet in skoro besen  A
mu je li ona tudi to zatrdila? Torej proč      ž      njo! Zdaj je stal ves upehan, razburjen in skoro  A
stisnila si ju nista. On ni vedel, kaj se godi      ž      njim, ni vedel, kaj namerava Katinka; ta ton  A
Prav ugodno mu je bilo, da je mogel govoriti      ž      njo, kajti v zadregi je bil, s kako besedo bi  A
odpuščanja. Vodil jo je do Boletovih in vsi,      ž      njimi tudi Meden kot spremljevalec guvernante  A
začudeno pogledal graščaka. »Jaz še nisem govoril      ž      njo o tem.« »Ha, ha, ha, izvrstno!  A
se je še enkrat močno ob onega, prevalil se      ž      njim po kamenju in prišel vrh njega; pokleknil  A
Niti sanjalo se mu ni, kaj hočejo domači nocoj      ž      njim ukreniti.Proti večeru se je res oglasila  A
I ‒ pa, žival je dobra. Vi ne ravnate prav      ž      njo!« »Beži, beži ‒ osel!«   A
nagajivostjo starejši baronič. »Govoril sem nekje      ž      njo ali pa sem se ‒ zmotil!« Sedaj so se vsi  A
kakor bi se deklica bala, sama zgovarjati se      ž      njim. Tako je potekal dan za dnem in Petru čas  A
Janez ne pripoveduje o njem.« »Je li on znan      ž      njim?« »Seveda ‒ na Rudnik, v grad imate komaj  A
prijaznega vedenja, ki pušča druge v miru, ako oni      ž      njim istotako ravnajo. Razgovor se je sukal  A
je odkril prijatelju. In potem novo srečanje      ž      njo in današnji shod na Rudniku. Čim dalje je  A
da, zakaj? Sicer - do sedaj ste bili vedno      ž      njo!« »Ako ni bilo drugih, ki so bolje  A
pase ovčice tam v idrijskih hribih - kako smo      ž      njim vred lovili slepo miš? Ali se še spominjaš  A
gospod Frančišek«, kakor ga je nazival oče Krača,      ž      njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti  A
opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal      ž      njim, če bi imel sto prič!« - »Beži, beži, še  A
razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: »in vas      ž      njim!« IX   A
ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil      ž      njo vred v krčmo h Krači.Tam je obsedel; doma  A
ne vem, kako prijazen si ti Julki? Ti si se      ž      njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko  A
‒ Prišla je druga pomlad in      ž      njo velika noč.Vaški pastir je delal otrokom  A
Sever drobne dominske kamenčke z mize ter delal      ž      njimi pred seboj umeten obok. Njegov sosed pri  A
očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj      ž      njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo  A
stran 34 . / Uvidel sem takoj, da gre h koncu      ž      njim. Stisnil mi je roko in s slabim glasom  A
takem času primanjkuje kmetu. Cilka je šla      ž      njim, doma pa je dopoldne Šimon opravljal, kar  A
čas! Pošlji jo k meni, Cilko; jaz bom govoril      ž      njo.« Tone je veselo odšel, a župnik je zmajeval  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA