potnik (1.343)

‒ Blagor ti, oče! Jaz	potnik	sem še, a ti si doma. Usahni solza	A
moje, nego Bog in jaz, utrujen	potnik	‒ jaz in Bog ‒ dobrota ... Trpljenje	A
ave, ave Maria. Obriše s čela	potnik	znoj, na sredi postoji dobrave	A
solzé otrok si bríše. Kje dèl,	potnik	onemogli, v zemljo bodeš glavo	A
drevesi kočo tiho, dom očetni.	Potnik	trudni jo pozdravi, solza mu	A
roko valove zlâte! Žarno sonce,	potnik	neutrudni pada v krilo ti	A
tam v njih izgine ‒ in v ravni	potnik	tavajoč ozre se v visočine. V	A
bledeči cvet kropé mokré oči. Star	potnik	v okno vzpne oko, ko truden mimo	A
mirnó po celicah živé. »Ne moti,	potnik,	se nikar, ni tukaj dom miru, ni	A
pozni, o rani sem uri, utrujeni	potnik	in revež nikdar zastonj ni potrkal	A
vendar, rajska ti ravan, ko náte	potnik	se oziram, moj duh temán je in	A
veselje srcá razodeval, poslušal je	potnik,	po dolu gredoč, moj drug mi je	A
mogel z njimi živeti! O, da sem	potnik	pod težkim zelenjem vrtov, da	A
čustvo ‒ v jasnini svetli tej;	potnik,	kaj se ustavljaš v tem zraku,	A
utihnili bori so za trenutek, kot	potnik	obstane sredi poljá. Za hribom	A
............... 231 Odkod si,	potnik,	ti doma? ....................	A
. / stran 233 . / Odkod si,	potnik,	ti doma? Odkod si, potnik, ti	A
potnik, ti doma? Odkod si,	potnik,	ti doma? Iz daljnega sem kraja	A
ne razsaja. Kam pelje pot te,	potnik	mlad? Nazaj čez polje širno, očetov	A
živi se mirno. Domov je prišel	potnik	spet, veselo je zavriskal, najlepši	A
Zdaj pa je na zasidrani ladji;	potnik	brez načrtov. Tudi knjižnica,	A
/ Pa namesto tega odideš kot	potnik,	ki ga odpeljejo karabinjerji!	A
zasuki« potegne železni klin. Ko	potnik	prekorači prag, se vrata znenada	A
ali kajuta, njen nepogrešljivi	potnik,	ki je preživel vse galjote in	A
državljan, rojen v tem mestu, trgovski	potnik,	ki si ne izbira družbe, naj bo	A
ji ga je obljubil neki trgovski	potnik.	No, prav, sem rekel, lahko ti kaj	A
da je tudi vojska kot oni le	potnik	na dolenjki in jih pozval, naj	A
tega mu ne dá. Začuden je vprašal	potnik,	zakaj ne. »Ker je drugačni gospodi	A
komercialist, ali kak trgovski	potnik,	dokler mi ni Gajaš potem le pomalem	A
pucal tja, oni so pucali nazaj, en	potnik	je bil ustreljen, vsi pa oplenjeni	A
operne višine. In bi potem trudni	potnik	namesto stoka in pridušanja in	A
Sattnerjev oratorij in bi bil	potnik	očaran in razvnet in jako hvaležen	A
doli v soteski zagledal truden	potnik	Tunjušev vihrajoči plašč, ki je	A
hudič ‒ krščanski,« je zašepetal	potnik,	ko se je drevil mimo njega Hun	A
proti gradišču. Prihajal je	potnik	Radovan iz Bizanca, da bi izročil	A
velikega fiata je stopil trgovski	potnik,	ki ga je Lina dobro poznala, za	A
je opazila, da ima roko v ruti.	Potnik	Debevc ga je hotel prijeti za	A
drugi in prej boš razsul.“ ”Oj,	Potnik,	kaj si to ti, bahač med sosedi	A
-- Stari	Potnik	se je majal v klanec; z dolgimi	A
kolobarju se je zaobrnil stari	Potnik,	pogledal je v dolino in je vzdignil	A
vsem prostranem svetu. Stari	Potnik	je stopil v tisto izbo, kjer je	A
kaplje so kapale od lic na tla in	Potnik	je ugledal ves prestrašen, da	A
je kralj Matjaž.“ Ko je slišal	Potnik	take besede, se je tako silno	A
”Oče, oj, oče!“ Stari	Potnik	se je trudoma vzdignil ter se	A
II	Potnik	je imel troje sinov, vsaki izmed	A
kedaj -- to nam povejte, oče!“	Potnik	si je nalil vina, pil je, nato	A
mrko predse. Takrat je stari	Potnik	vstal ter je udaril s pestjo po	A
Največkrat pa je tarnal stari	Potnik	in njega je Elija najrajši tolažil	A
Tako nam je že sojeno,“ je rekel	Potnik.	”Naj se obrnemo na desno ali na	A
je tolažil. ”Krepko potegni,	Potnik,	da ti v srcu odleže.Kdo bi vekal	A
dokler je še kaplja v sodu?“	Potnik	je zduškoma pil. ”Moj starejši	A
Potnikovo govorico. Ko pa je	Potnik	omahnil, se je cigan zasmejal	A
vedeli čemu; drugi so podremavali,	Potnik	pa je bil glavo položil na mizo	A
Z zaspanim očesom se je ozrl	Potnik	na cigana. ”Ali da bi se vzdignili	A
tak le po njem,“ je vzkliknil	Potnik	in je zamahnil s pestjo. Krčmar	A
vrane in daleč je še vojske čas.“	Potnik	se je vzdramil, pogledal je vse	A
ki mu je bušil v lica, bi bil	Potnik	omahnil, ali cigan ga je držal	A
je nekaj sanjalo,“ je modroval	Potnik,	napol sebi, napol ciganu.”Sanjalo	A
obresti za vbogajme,“ je rekel	Potnik.	”Bog daj, da bi ti nekoč tako	A
Stopala sta počasi v klanec;	Potnik	je pokimaval z glavo in se je	A
Tudi luč je v hiši,“ je rekel	Potnik.	”Kaj da žgo čez polnoč?“	A
senca; človek je hitel nizdol.	Potnik	je potegnil cigana v stran.	A
meni, samotnemu!“ je zavpil stari	Potnik	in je omahnil preko ceste.Cigan	A
pa je imel zatekle. Tudi stari	Potnik	ga je videl takega in ves se je	A
betežen, kakor je zmerom hodil.	Potnik	se je pokrižal ter je obgovoril	A
Zdaj glej sam!“ Stari	Potnik	je stal na pragu, odprl je usta	A
točim.“ . / . / stran 133 . /	Potnik	je dolgo stal, nazadnje se je	A
sem Grajžar, ali Martinov, ali	Potnik!	Bojiš se me, ker te poznam; od	A
mrtvih?“ je vzkliknil kmet. Stari	Potnik	pa se je zamajal do cigana.	A
ali cigan je zgrabil zanjo in	Potnik	se je opotekel preko izbe.	A
do antikrista!“ je vzkriknil	Potnik.	In vsi so vzkriknili za njim	A
kaščo, ali antikrista ni bilo.	Potnik	je stal pred hišo. ”Kdor je	A
glasu ni bilo,“ je rekel drugi.	Potnik	pa je vzkriknil: ”Pobegnil	A
strahu in od zlobe. ”To si ti,	Potnik!	To si ti; Pankračev!	A
prepeval fantovske pesmi. Tudi	Potnik	je prihajal in z njim se je Elija	A
in na zdravje tvojih sinov!“	Potnik	ni trčil; kakor vešča v grmu je	A
pozdravljali: Kovač, Martinov,	Potnik	in puntarji od prvega do zadnjega	A
valove zlâte! Žarno solnce,	potnik	nevtrudni, pada V krilo	A
je vzkliknil in se odmaknil.	Potnik	je vstopil in se opotekel na klop	A
to človeka postara,« je priznal	potnik	in se željno ozrl po vinski posodi	A
Kobal je videl in mu natočil.	Potnik	je hlastno pil.Bil je domačin	A
se odpre pogled na reko. Naš	potnik	opazi takoj star brod ob bregu	A
ptice. . / . / stran 8 . / Naš	potnik	počasi koraka.Saj se mu ne mudi	A
si pripovedujejo?« vpraša naš	potnik	samega sebe.»Mislim, da je čas	A
kosti v zemlji in bom jaz, trudni	potnik	tega življenja, vzel od tebe za	A
skledico. Pil je, kakor pije žejni	potnik	v puščavi.Brez nje pomoči bi skledice	A
je Krištofa skrbelo. »Lovec;	potnik,	ki je zašel; kakov klatež morda	A
Linhart, Kuralt in Slabè so se kakor	potnik,	ki se naposled približa koncu	A
vprežna živina, odteščati zaprašeni	potnik,	ali pa zapravljati delovni čas	A
»Davi je do nas prišel neki	potnik,	« se je pater Evstahij domislil	A
nisem bil na konju,« odgovori	potnik.	»No, na suhem se ni še nihče plavati	A
naju vzela, veslajte,« pravi tuji	potnik.	»Kosoman!« pravi ribič.	A
ali ka-li!« »Katerega?« vpraša	potnik	radovedno. »Nov je, nov!	A
zrcalom, iz katerega je storil	potnik	časi dva požirka, pa je pričal	A
Sedaj je stanoval tam trgovski	potnik,	ki je bil malo doma, zaseben zemljemerec	A
oddaljenem poštnem uradu pa trgovski	potnik;	teti in Evfemija pa so si mele	A
mu praviš, Neža?« oglasi se naš	potnik,	ki je bil z jeznim obrazom gledal	A
Ponočnjak, ki jih čuje, in pozni	potnik,	ki meri še urnih nog veliko cesto	A
deželo, iz katere se ne vrne noben	potnik;	marveč goreče se oklene življenja	A
steklenico, skrito med skalami, da	potnik,	ki pride za nami, vidi našo slavo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani