Star potnik v okno vzpne oko, ko truden mimo gre, blagruje one, ki mirnó po celicah živé. »Ne moti, potnik, se nikar, ni tukaj dom miru, ni vselej svet pokoj vladar sred tihega zidú. Moj dom je nizek in tesán, brezmejno to srcé, če brat zaklepa samostan, kdo uklene pa željê?