Željnó, kakor ded naš v izgubljeni raj, tja gledam na trate planinske, solzeč se oziram na mesta nazaj, kjer sanjal sem sanje detinske. Tam, srečen pastirček, sem glásno pojoč, veselje srcá razodeval, poslušal je potnik, po dolu gredoč, moj drug mi je z onkraj odpeval.
Bridkósti in boli tam nisem poznal, pijoč le sladkosti sem rasel; ‒ da bil bi pač vedno tam gori ostal, in črede očetove pasel!