Na pragu stojé jaz oziram se v svet, v ozidje se ozko oziram; v celici bivam nad petdeset let ter duri odpiram, zapiram. In bil samostanu prav veren ključar o pozni, o rani sem uri, utrujeni potnik in revež nikdar zastonj ni potrkal ob duri. Premnogi, ki dušo obup jim je trl, tu našli so mir in tolažbo, za mir sem tisóčkrat duri odprl, nikoli jih nisem za zdražbo.