klic (4.204)

Hlapci z bičem razženo tlačane.	KLIC	IZ VRSTE TLAČANOV Grajski, grajski	A
hčerka tvoje zemlje in tvoje zemlje	klic	je bil, ki me je klical, da prinesem	A
Udarci po vratih. Z one strani	klic.	CVEKELJ: Gospod Primož	A
sreča je kakor groznica, je kakor	klic	smrti, čisto bližnje, ki gleda	A
Odpríte!« pred rajem začuje se	klic,	In nékdo potrka tri krati; Že	A
stran 118 . / Vró vaščani vkup na	klic	sosédov, Sredi na selo vsi vro	A
Florijan!« Od vseh strani obupen	klic	se sliši: »Vodé, vodé...Ne stoj	A
Globoko v severozahod odprta	klic	in barva rahlega prostora, ki	A
od vzhoda do zahoda bo odjeknil	klic:	»Svoboda!« Takrat radost zakraljuje	A
zvestó.« A zastonj je ves moj	klic,	ne privabi srečnih ptic. Razkropi	A
zapoj; ljubezni glas, veselja	klic	naznanja príhod naj cvetíc! Ptici	A
Če teče bolj, če bolj hiti,	klic	vedno dalje se glasi. »Počakaj	A
prerok brez oči v višavju sliši	klic.	Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinoroje	A
skrita v trnju, osatu. Slišim	klic.	Ne dovoli spečemu, da pretrga	A
prerok brez oči v višavju sliši	klic.	XI.	A
prerok brez oči v višavju sliši	klic.	Demona so v drevo vklenili, mu	A
svetilka. . / . / stran 140 . /	Klic	Zakaj umiraš na belem stopnišču	A
a zdaj je utihnil sredi temè	klic	njegov iznad temè. VI Eni hočejo	A
se poganska piščal razvname kot	klic	in krik ljubezni, kot silna, potešena	A
njihov krik in trušč. Na moj	klic	se je oglasil gospodar od zgoraj	A
zamaknjenosti me je zdramil rezek	klic	izpred župnišča: »Gospod nunec	A
je zadonel prek dežele papežev	klic:	„Osvoboditi Sveto deželo!”.	A
otožna; ne koračnica, ne bojni	klic,	ampak mehak sen, izpoved trudnega	A
je zdaj z vso dušo razumel ta	klic.	Nato se zamaje in pade na obraz	A
se vpraša. Od nekod prihaja	klic,	ki ga zdaj prav dobro pozna in	A
delavce in kje se izgublja njihov	klic.	Pri tem moramo vedeti predvsem	A
Kadetka pa je le slišala moj	klic.	»Ooo‐hooo...«	A
daleč se sliši pokanje bičev in	klic	priganjačev, mukanje volov, kratek	A
... Očka! ...« prileti iz daljave	klic	mojih otrok. Zdramim se	A
prileti od bajte pretresljiv	klic.	Oba se okreneta.	A
Stric! Stric!« se zasliši Borisov	klic.	Sova in Mali obstaneta	A
še ni pri kraju, ko udari nov	klic:	»Mir!	A
mu skozi lobanjo preleti oster	klic,	da se ustavi, kakor bi imel notri	A
mestu. Vatovic, nekje iz gneče	klic:	Vatovic, čakaj. Oči grejo po	A
konjak. Vajena kretnja, izurjen	klic,	avtomat jo sprejme, glava pokima	A
teče, ne ozre se na semafor, na	klic,	žvižg, kampavičakajte, nič se	A
ustne ti grejo narazen v krik,	klic,	kurbe preklete fašistične rečeš	A
poti med ogradami, je zaslišal	klic.	Obrnil se je in videl starca, ki	A
vlili upanje in odvrnili misel od	klic,	ki jih je čutil v krvi in mušjega	A
strani je prihajal komaj slišen	klic,	ki je dišal po ljudeh, po hiši	A
zbirajo svoje ovce, kjer njihov	klic	odmeva v zamejenem, obvladljivem	A
ga končal udarec. Končal ga je	klic,	oster kot nož. Kopno.	A
živec molčal. Bil je sicer	klic,	ki je pognal morjačkovo dušo iz	A
na vratih, ga je ustavil rezek	klic.	Za klicem je prišlo še nekaj moškega	A
s tega obličja, ko je priletel	klic	in ga končal?Ali ne gnezdijo rakci	A
naprej. Stojte. Gneča je zanihala,	klic	je šel skoznjo, kot rezilo skozi	A
obide čudna želja, hrepenenje,	klic,	da bi se odpravili proč, skozi	A
čeprav nevarnemu, to je notranji	klic	človeka, ki se je tako odločil	A
so spali, je prebujal osamljeni	klic,	kakor boben iz daljave, kakor	A
da je spal in da sta beseda in	klic	prihajala iz nedoločene sanjske	A
groza, usta so se odpirala za	klic,	za krik. Tisti vitezi in paži	A
rokah, so zaslišali nekaj kot	klic	ali krik in so se spogledali.	A
ki so ga bili slišali, krik,	klic	njegovega gospodarja s svojimi	A
samo z neznatno slutnjo, da bi ta	klic	utegnil biti v nekakšni zvezi	A
Vendar je mladi nadvojvoda vedel:	klic	usode pride samo enkrat, takrat	A
toda tudi sam je zaslišal isti	klic	usode, ki je našel Ferdinanda	A
Oziroma vsem, ki so sposobni slišati	klic	usode.In ko so pluli mimo Lošinja	A
treba prestati, kajti gnal ga je	klic	osamljenega cesarja. Osmega	A
zapustil. In prav je bilo, kajti	klic	vladarske usode je hotel, da iz	A
zemljo. Čez dva dni je slišal isti	klic,	in spet smeh, tokrat z ulice.	A
cesarja Maksimilijana. Njegov	klic	me je pripeljal v to deželo in	A
in zagotovo je spet zaslišal	klic	usode, ki mu je naročala to ali	A
slepečimi prividi, ki jih je imel za	klic	usode. Ko je za hip umaknil	A
prihajal sam od sebe, ga je razbil	klic	z ulice, glasbeni utrinek, migetanje	A
ob večerih je čakala na Petrov	klic.	Peter je v N.Y. urejal stanovanje	A
skalovjem nad predorom, potem je spet	klic	opozoril, da stoji med grmovjem	A
pročelij, njegov odločni in kovinski	klic	tja gor k robovom streh, da v	A
katerokoli steno ali okno prišel kak	klic	nazaj.Pa ni nič, čisto nobenega	A
trenutku pride daleč iz globeli	klic.	Sence prihajajo nekje iz notranjosti	A
Potem nekdo zakliče, spet ta	klic	iz globeli, tak gluhi klic, in	A
ta klic iz globeli, tak gluhi	klic,	in glej: kolona se vrača.Gotovo	A
ga vlekla k sebi. Zaslišal je	klic,	krik, ko je zaslišal tudi grmenje	A
kdo videl Alojza Mraka?« Njegov	klic	se je v notranjosti skozi vežo	A
zdavnaj razbita okna. Pojavil se je	klic:	Vse paznike za jajca na kandelabre	A
da ne bo več le lažni preplah,	klic	k orožju, pa spet vrnitev v sobe	A
oglasila, kot bi čakala na njegov	klic.	Zazdela se mu je nekoliko prestrašena	A
niti besedice, ker da laže. Ta	klic	ga je rahlo prizadel in hotel	A
odrival, ko priteče Juri. Na njegov	klic	primakne zopet čoln, in Juri skoči	A
samostrela. Krohot »ni pogodil« in	klic	»streljaj brž!« sta se menjala	A
teto, očeta, Vita Lazarja. Njen	klic	se je oglašal od visokih sten	A
topov, žvižganje krogel, obupni	klic	umirajočih. Pot do kolodvora ni	A
prinesi mu kdaj iz noči jelenov	klic	in vonj sledi v belem stišju poka	A
ki bi lahko imela kak razlog za	klic,	še manj pa seveda take, ki bi	A
postajnega načelništva ali le petelinji	klic	oddaljene okrepčevalnice, okoli	A
ukrenila in kako naj bi bila njegov	klic	pravilno razumela, prihajala sem	A
hotela završil svoj opoldanski	klic,	sta se Bajić in Vilar odpravila	A
zaoril iz sto in sto grl navdušeni	klic:	»Živio Bajić!«Nekateri so vpili	A
licu mesta zbrano ženstvo poslalo	klic	v svet: »Fant je!«Toda klic je	A
poslalo klic v svet: »Fant je!« Toda	klic	je bil prenagljen. Opiral se je	A
ljudje, razločil je hripavi sinov	klic:	»Tat, tat, tat!« ‒ tramvaj je	A
ponovil: »Haloo!« in je ponovil ta	klic	v vprašujočem tonu, spodbujajočem	A
in ti trga uho njegov obupni	klic:	»Lačen, lačen, lačen!«To je strašno	A
mogoče, da oko postave čuje obupni	klic	gladujočega otroka in križem drži	A
postave tisto, ki čuje obupni	klic	in drži roke kakor rečeno.V imenu	A
ves trepetal. Spet trkanje in	klic	in prošnje in prisege ter mogočne	A
dokler ni strašnega molka presekal	klic:	»Hči, kaj si storila!« Ančka se	A
martinčka ni bilo na skali, je na	klic	pritekel izpod grušča po muho	A
kljuboval. Ker ga gospodarjev	klic	ni privabil, mu je Hudournik nesel	A
krati, če je zaslišal Hudournikov	klic.	Še bolj počasi je opletal po skaloviti	A
zazdelo, da sem zaslišal očetov	klic:	Hoj! Hoj!Umolknil sem.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani