jo (1.401-1.500)

. / Na večno stisne	jo	srce, ljubezni prve vnet	A
željo z glavo je, plačuje	jo	trohneč, Na tuji zemlji	A
na nebu goreče, kropé	jo	megle izpod néba roseče	A
plodno bo raván, ki tvoja	jo	napaja struga ‒ gorjé	A
sem na svetu užil, sem	jo	v mladosti cvetu pil,	A
pil, sem pil vrh sončnih	jo	višin planine proste prosti	A
besni, da meni vsaj bi	jo	umirila! Srce mi pravi	A
umirila! Srce mi pravi, da	jo	boš, če prej ne, ko me	A
ta je meni sveta, časti	jo	moja duša vneta. Pred	A
njo kitil bom, kot zdaj	jo	kitim. Njo prvi spev je	A
čvrsto koraka, krepča	jo	mladost in nek sladek	A
in sreča, ki z dragim	jo	čaka. Po gori pleza višèj	A
bedeč na pol, a vse bolj	jo	spanec objemlje, zdrsava	A
mlado iskat, iščó in kličó	jo	po gori, svatovi jo iščejo	A
kličó jo po gori, svatovi	jo	iščejo, ženin in brat	A
ženin in brat, o zlati	jo	najdejo zori. Pod steno	A
vrstó. In ko res sem	jo	zapisal ter prebral potem	A
zapisal ter prebral potem	jo	spet, jezen sem jo koj	A
potem jo spet, jezen sem	jo	koj izbrisal, bil na tem	A
Reka je široka, kdo bi	jo	prebrodil? Jaz sem jo	A
jo prebrodil? Jaz sem	jo	prebrodil, ko sem k ljubi	A
ne utrudil? Jaz sem	jo	preljubil, jaz sem jo	A
jo preljubil, jaz sem	jo	prebudil. Namen mojih	A
zarudena roža in veter, ki	jo	boža. Prišel je čas ločenja	A
Kljuko prijemala, skor	jo	pritisnila, pa si ni upala	A
tik vode, vali hladni	jo	rose. Sonce žarko se zbudi	A
videl, ko po vrtu hodi, mi	jo	bo pozdravil: Draga, zdrava	A
piš večerne sape k meni	jo	donaša: »Tod gredé stopila	A
sredi lesa, vetra moč	jo	maje, listje ji otresa	A
drugo ljubico je hodil,	jo	po ravnem polju je za	A
groba gredó. Vrag naj	jo	vzame vašo modrost, ki	A
In ko mu res vzame	jo	smrt, okoli se plazi potrt	A
vkup bo cela knjiga, koj	jo	pošljem do Ljubljane,	A
Ljubljane, do bukvarja, da	jo	tiska in razpošlje na	A
za té je luči potreba,	jo	vliti v glave. »Kaj vraga	A
nam manjka, da ožgali bi	jo.	»Dva lésa če drgneš, ti	A
kri pravico, ki terja	jo	naš dom. Draga mati je	A
izbral in svoji ljubici	jo	dal; saj bodem, če sem	A
. / stran 121 . / ki	jo	vrtnár je včeraj dal,	A
mil, da prime s čudno	jo	močjó, v globoko zvabi	A
močjó, v globoko zvabi	jo	vodó. Skovir skovikati	A
lepó, sladko se nasmeja,	jo	vpraša tako: »Oj mlinar	A
sveta kakor čista svila.	Jo	prede porcelanasto dekle	A
pastirica spi. V vodi	jo	bodo okopali, v jantarni	A
ustaviti. Zvlekli so	jo	bogovi, zvlekla jo je	A
so jo bogovi, zvlekla	jo	je radovednost ‒ zvlekla	A
radovednost ‒ zvlekla	jo	je ljubezen. Ko greš	A
je tiste Reke, čeprav	jo	je tista Reka zaznamovala	A
spusti zadnjo tančico. Oni	jo	gledajo, grizejo z očmi	A
prihaja ura smrti. Mazilite	jo	s H2S04. Ura žalosti	A
neblazirano resnico, ki	jo	živimo? Kaj moda, kaj	A
‒ In sem	jo	poljubil na oči. Gloria	A
stran 108 . / Srečal sem	jo	Srečal sem jo pod jesenskimi	A
Srečal sem jo Srečal sem	jo	pod jesenskimi zvezdami	A
bile priprte... Srečal sem	jo	pod pomladnimi zvezdami	A
njeni nedostopnosti, ki	jo	odeva kakor skrivnostni	A
ko da so zvezde obžgale	jo.	In je vendar svetal moj	A
nad njo. Kdor zna ‒	jo	presveti z novo lučjo	A
nekoga. Jaz sem sila, ki	jo	je razklala ostrina.	A
temini skrita. Pogledam	jo:	to je zlomljena ost moje	A
mladost, zelene strasti bi	jo	pile. Vidim še globlje	A
ranjeno golobico zanaša	jo	val krvi, ki se razliva	A
umirala, še preden si	jo	izgovoril, in tvoje dejanje	A
ko iščem resnice. Še	jo	iščejo te mrtve oči in	A
vztrepeče vran. „Doživel sem	jo,	spoznal, ko me je ogenj	A
Trpiš krivico? Trpi	jo	pogumno! In kadar pade	A
skrilo pred grozo, ki	jo	izvablja spomin, v hiši	A
enem dekletu; tako rad	jo	imam in je ne dam za vse	A
gledajo isto luč, srce	jo	barva s svojo krvjo, z	A
In šel je k materi in	jo	ubil, srce ji izdrl in	A
pogrebu neso. Pa če	jo	nesêjo, le naj jo neso	A
Pa če jo nesêjo, le naj	jo	neso, saj ne bo več dolgo	A
kropiti pa ne, kropile	jo	bodo le moje solze. Zagreble	A
stran 29 . / Zagreble	jo	bodo le moje roke, krog	A
pa je ne ljubim sam,	jo	rajtam zapustit′, tja	A
dekleta se jokajo, kaj b′	jo	začele? Nič se ne jokajte	A
Imel sem ljubico, pa sem	jo	′zgubil, srečen bo tisti	A
srečen bo tisti fant, ki	jo	bo dobil. Imel sem ptičico	A
bogata bo; pojdimo klicat	jo!	Ko bi denar ne bil, bi	A
enkrat oba, da našel bi	jo	spet, mamico svojo, pa	A
žari se nad glavo. Jaz	jo	gledam in jo vprašam,	A
glavo. Jaz jo gledam in	jo	vprašam, kaj mi za povedat	A
fantič pa mimo gre in	jo	zbudi. Plačal bom fajmoštra	A
ljubico že ′zbrano, pa so	jo	dali v drugo faro; kaj	A
najbolj ljubi me, ′mam	jo	najrajši. Izidor ovčice	A
nasprot′ leti, ustrelil	jo	bom. Ptička zavpila:	A
Pa mam′ca odprejo duri,	jo	Jurij koj odkuri ‒ haha	A
je ljubov, čez eno leto	jo	je vzev, vendar presneto	A
presneto se je ujev. Pa sem	jo	peljov okrog oltarja,	A
okrog oltarja, pa sem	jo	vprašov: »Al′ ′maš kej	A
sladka noč nocoj. Pa	jo	bom v naročju zibal, sladke	A
si nabrusi, na travnik′	jo	poskusi, korajžno, veselo	A
kap′co kosmato, da bi	jo	nosil fantič moj. Ko	A
kaplje razlil in jutri	jo	zopet bom v grlo točil	A
Že črna zemlja krije	jo,	njo, ki sem ljubil jo	A
jo, njo, ki sem ljubil	jo	srčno. Zdaj že počiva	A
je pa en drug pršov, pa	jo	je plesat gnov, pa jo	A
jo je plesat gnov, pa	jo	je plesat gnov, čeprov	A
čaka na njó, da ustrelil	jo	bo, če le prikazala se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani