jo (1.001-1.100)

te ljubim! (Privije	jo	k sebi, poljublja jo,	A
Privije jo k sebi, poljublja	jo,	odvede jo na klop, poljubljajoč	A
poljublja jo, odvede	jo	na klop, poljubljajoč	A
poljubljajoč in objemajoč	jo.	)Oh, koliko let sem čakal	A
mir, moje pripovedovanje	jo	je razburilo.Nu, mislim	A
neusmiljen! Matijče	jo	sune od sebe, da pade	A
našla v Ameriki. Oče	jo	je meni izročil v varstvo	A
Prazne besede. Ne bi	jo	bil pustil, prosim vas	A
\/ Alenčica. Lojz	jo	ima rad. Pečarica.Naj	A
rad. Pečarica. Naj	jo	ima.Naj le gre v Ameriko	A
pusti iz mreže. Sovražim	jo.	Greh bi naredila zaradi	A
Pečarico obstane. Trenotek	jo	gleda, potem jo zgrabi	A
Trenotek jo gleda, potem	jo	zgrabi za rame in jo stresa	A
potem jo zgrabi za rame in	jo	stresa.) In ti tudi	A
Morilka si! (Zapusti	jo	naglo.Ozre se naokoli	A
štórijo slavno ‒ On sám	jo	je dobro še znal. Pod	A
»Dežela prekrasna!«	jo	prvi slaví, »Kjé tebi	A
njega devíca, Objemlje	jo	vela levíca, Z desnícoj	A
boj se!« tolaži graščák	jo,	»Ne boj se me, krasno	A
joče, In joče in ‒ sili	jo	sméh ... Čuj, kdó pa tam	A
rokah se svéti, Nazáj pak	jo	hoče iméti ‒ Oj hčerko	A
Zrè v sliko, ki obséva	jo	solnca zadnji žar. »Čepràv	A
zapéti ne smém. In vender	jo	moram zapéti ‒ Ní móči	A
še péle, vé rože sladkó	jo	dehtéle ...«	A
položili. In pésem, ki pél	jo	je Stanko nekdàj, Kakó	A
posluša ... Umévati záčne	jo	duša. Ah, pésem, ta pésem	A
tam zajoče? Ej, spoznám	jo!	‒ tam iz nizke koče: Ribičeva	A
podpiše; Podpisavši ‒	jo	domóv popiše. Teharčani	A
nesmrtnost!« »Sám poskúsi	jo	popréj, pijačo, Nágni	A
te kruto ... Sám imáš	jo	čašo čarodejno, Sam narédi	A
Sám napôlni z večnosti	jo	lékom! Čaša tvoja je življenje	A
poslednjo mi željo, Izpólni	jo	tvoj gospodár.« »Tjà h	A
Izpólni rad kralj ti	jo	tvoj.« »Nì žena ljubeča	A
»Kdó duša si božja?«	jo	praša vratár, Od glave	A
glave do nóg premotrí	jo,	‒ »Slovénec ponižen, nebeški	A
piti čè, Že nese k ustnom	jo,	gorjé!« »Ne píj, ne pij	A
Nego zlata je veriga, Ki	jo	nosi paša Jusuf? In vilinska	A
je kmečka, Ker si vsak	jo	sám zasluži Z delom težkim	A
dolgo v tlà porine; Ríne	jo	globôko v zêmljo dól brez	A
poslali, Iz modrih Atén so	jo	k nam!« »Odkár nam Oziris	A
smo ji molčati In bičali	jo	do krví ... Zamán.	A
srd ... Egipčani, njim	jo	žrtvújmo!...	A
Tí, cêsar, nazáj nam	jo	daj!« »Podložniki ví s	A
domovine ... A kdó vam	jo	brani sedaj?« »Mi sedeli	A
v kleti, Pa si v Savo	jo	iztočil danes? Ali čréšenj	A
potokih. Tekla v Savo pa ti	jo	skalila, Jo skalila in	A
Savo pa ti jo skalila,	Jo	skalila in porudečíla	A
krono tó dobíš.« »O rači	jo,	prejasni knez, Iz mojih	A
toplem zapečku, vnuku	jo	poje mož sivolas. Duša	A
ugledam okolico milo, gledam	jo,	gledam iz daljnih mej	A
vpodabljata v srcu za sliko in	jo	zatirata z jadrno silo	A
pod tiho zemljo spi, ki	jo	je srce moje bolj ljubilo	A
stvarstvo prečista, ko ptičev	jo	zbor popeval je vnet.	A
kito sem spletel, položil	jo	materi zadnjo na grob	A
pred njo stojim, držim	jo	že očaran: odmaknem hipno	A
koristno, ki nadnjo hrast	jo	vejnati razteza. Različna	A
vencev bi obilo, razsvetlil	jo	kot bajen grad. In ko	A
ki poleg nje sem pil	jo	jaz. Morda je zemlje grob	A
zatrjam nežno, ki zate	jo	še zdaj gojim, srce posvečam	A
tiste ljubezni, ki svet	jo	samó po imenu pozna.	A
precej v past, ki skrbno	jo	z naočniki ravnate ‒ prežarko	A
skelet. Bereta strastno	jo	gospod in dama, v nebo	A
gospod in dama, v nebo	jo	povzdiguje vsak feljton	A
gradom poleg nizke koče, ki	jo	objela je pomlad. »V tej	A
so nje grla. Mladenič	jo	je hodil zret; obeh je	A
zrl in vedel, da slikal	jo	je starec sam. Smrt	A
Žeja silna, glad sta	jo	prignala. Le poveljnik	A
kabljansko. Abdalah	jo	v boj poslednji vede z	A
očetovi strani. Njo, ki si	jo	ljubil tako srčno, zastira	A
ognjen, ljubezni, ki prstan	jo	zvezni razvname v dosmrtni	A
lice ji poljubi, prime	jo	za roko.»Pojdi z mano	A
rosa ... Na pragu sreča	jo	obraz neznan: meglena	A
vir, bolj kot pesem, ki	jo	drobna ptica poje v jutranji	A
zaslugi, ki v resnici	jo	imam, ali nimam ‒ kdo	A
svoboda, krvavi so meči	jo	s trudom dosegli Pod senco	A
kaj sme. Vsako srce	jo	enkrat občuti, s sanjami	A
in sto, da sem za njimi	jo	prikretal. Le plezaj ljud	A
bedo zabredel, trpi naj	jo	sam ‒ to vedno velim.	A
podari se v last, le on	jo	uživa brezskrben ko ptič	A
misel mi je v čisli, ki	jo	duh oznanja smelo, a vse	A
deklici predragi; in biló	jo	sram. Tak lepo, tak hrepeneče	A
ljubezni ljube lahen dih	jo	v lice boža. Pa prirohni	A
prirohni vihar besneč in	jo	poljublja, kaj čuda, da	A
usta je proseč, a vprašal	jo,	a vprašal jo le pôgled	A
vprašal jo, a vprašal	jo	le pôgled moj je koprneč	A
se obrne vstran, kadar	jo	srečam med ljudmi. In	A
po nji, kadar poslušam	jo	skrivaj, kako si voščim	A
zélenem boru, slušala deva	jo	na belem dvoru. Kaj je	A
27 . \/ Slušala deva	jo	in zarudela, pesmico tako	A
takoj, za žensko kralj	jo	vzel s seboj.« Vsi bajko	A
stopim k lepi Metki jaz in	jo	poljubim na obraz. »Nič	A
že vem! Na ustni bodem	jo	poljubil, bodem o ljubezni	A
ljubó devojka moja in jaz	jo	ljubim tudi. Pa kaj te	A
glasnó; in skrije obraz,	jo	poljubim sladko: Fuj,	A
živeti ni moč, in iskal sem	jo	v pergamenih, iskal sem	A
pergamenih, iskal sem	jo	v knjigah do polnoči,	A
aja-tutajala. Že delam	jo	tri dni, tri noči, pri	A
Prav je, prav je, kaj si	jo	zapustil, svojo ljubico	A
bedni duši javljate, čemu	jo	ve pozdravljate, morilke	A
Godba šumečih glasov pa	jo	glasno tam iz nižine proslavila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani