do (901-1.000)

bo. Ní daleč nama več	do	groba, Navzdól že pot	A
groba, Navzdól že pot	do	njega gre; Tam bolečín	A
goré in čez doline, Pa	do	tvojih sem bregóv, Kjer	A
jih iztaka, Od izhoda	do	zahoda. Od izvíra do iztoka	A
do zahoda. Od izvíra	do	iztoka Srečen rod ob tebi	A
Žalujočo to podobo Pomnil bom	do	konca dni. Dolgopeta ti	A
čez goré in čez planjave	Do	južnih krajev ponesó te	A
tiči, tudi ti? Pokaj si	do	sedaj odlašal, Ko list	A
tesna ječa Deržala te	do	tega dne? Al pa ti morebiti	A
Ljubezen vérno ohranilo	Do	mile rojstne je zemljé	A
zdravo! Pa kdo mu kaže pot	do	sreče pravo? O naj molčim	A
čebelo: Od rože veselo	Do	rože hití Méd pervi izpije	A
ogenj jim ljubezni prave,	Do	národa, ne pa do puhle	A
prave, Do národa, ne pa	do	puhle slave, Če ti zadosti	A
drugód. Če bo pa našl�	do	serca pot, Ne vem; ko	A
vedno naprej, Naprej	do	bele Ljubljane; Odpira	A
roké, Pa vleče jo tje	do	globoke vodé, Visoko jo	A
Od rojstva vedno pa	do	groba Človeka spremlja	A
skozi tamne smerti vrata	Do	tebe me popelje pot, Odpusti	A
serca sinu gorka lije	Do	matere, ki v grobu spi	A
pravljicah Slavljen od ust	do	ust; sedaj pa gnus Odraslim	A
stran 12 . \/ Od štirih	do	treh ždijo kavke nad glavo	A
kavke nad glavo, od štirih	do	treh. Nekje	A
Jesen odpira vrata	do	belih vrhov. Nekje	A
Defile majic. Od bule	do	bule	A
naši sodrugi od Jesenic	do	Trbovelj in od Slovenskih	A
in od Slovenskih goric	do	Borovelj. Naš kralj, naš	A
bomo stari svet divje	do	krvi, do krvi in do kosti	A
stari svet divje do krvi,	do	krvi in do kosti. In nato	A
divje do krvi, do krvi in	do	kosti. In nato bo lep	A
vendar naša bolj ko vse	do	zdaj. Od vsepovsod: z	A
tovarišev lobanje, če	do	dna pogledaš vanje, ti	A
64 . / in preželo jih	do	dna, da so bunkerji postala	A
struga, naj izdajalska kri	do	vrha jo zalije, da se	A
medico; potlej spremi nas	do	vrat, vsakemu podari zl	A
počela! Šla je, šla je	do	vodice, si umila je nožice	A
rov njegov. Tu od zore	do	noči seče rudo od peči	A
srca spoznal bi globoko	do	dna kakor jaz! 24. september	A
da sem ostala ti zvesta	do	zadnjega diha... Kresni	A
polet duša vesela se dviga	do	neba. Čisto srce - ni	A
bom. Duša splavala bo	do	neba v zemlji spalo bo	A
se vojska in od vzhoda	do	zahoda bo odjeknil klic	A
vetrom vrh grička od mraka	do	zore.Od zore do mraka	A
mraka do zore. Od zore	do	mraka iskale so dobrih	A
Pesem moja je kipela	do	neba, do zlatih zvezd	A
moja je kipela do neba,	do	zlatih zvezd, a ni mogla	A
čašo bridkosti in sreče	do	dna... Skoro neslišno studenček	A
pesem studenčka nesó	do	neba meni pa solza v očeh	A
srce v njem spi ljubezen	do	mene. Ustnice tiho drhte	A
orla nesem v nebo. Daleč	do	sonca, kvišku do zvezd	A
Daleč do sonca, kvišku	do	zvezd nikdar ni konca	A
umrla bi! - - - Zvestoba	do	groba traja, pravijo,	A
V pidžami ostanem vsaj	do	opoldneva, ko mi želodec	A
poeziji in zunaj pride dan	do	polovice in kuka skozi	A
Vse v redu bo. Doma bomo	do	mraka. Po meni bodo plánili	A
kot in luna pripotuje	do	srca. Prijatelji so se	A
za dan, bo moj obstoj	do	jutra spet vprašljiv,	A
Malgajeve. Voda jih je zalila	do	prvega nadstropja.Previsoko	A
In vrtna potka, ki	do	vhoda pelje in kutine	A
grem ves čas ob Dravi,	do	faksa peš kakih petnajst	A
V.	Do	faksa peš kakih petnajst	A
summarum: umirjeno naselje.	Do	faksa peš kakih petnajst	A
Pokril me je, kot vedno,	do	vratu, pa rekel: v sredo	A
vsebine poteka od pesmi	do	pesmi različno, vendar	A
prav na koncu, ko prispe	do	starih hiš, na katerih	A
razbrati izjemen občutek	do	posameznih malenkosti	A
na najhujše, pripelje	do	grozljive vesti o očetovi	A
dejali, da je odlična.	Do	takrat pa preprosto uživajmo	A
ker naj bi bilo od tam	do	Celja peš natančno pol	A
Mali, kako daleč je še	do	Celja, on pa je odgovoril	A
Janez Menart v odnosu	do	sočasne poezije 1994	A
tudi tukaj teče daleč je	do	soseda, ljudje se komaj	A
Cesta pelje od hiše	do	hiše. - - - Gledam pašnike	A
zavest.) Zaobjela je sobo	do	vrat. Šla sem počasi za	A
mesec je objela in vse	do	jutra mu ostala zvesta	A
bogovi njihova moč ne seže	do	jutri: človek odide, pozabi	A
in privzdigni moje prsi	do	svojih ust željna sem	A
Rože se sklonijo prav	do	tal, do rjave prsti: Nazadnje	A
sklonijo prav do tal,	do	rjave prsti: Nazadnje	A
plete zlate mreže od gore	do	gore. Usmili se nas!	A
splete zlato nitko od tebe	do	mene. Skrivaj si otrem	A
udobnost, ki je brezbrižna	do	mojih navad in briše moje	A
pameti pasja lobanja,	do	smrti zvesta pasja lobanja	A
zlatih uhanov, prsi, bokov,	do	težkega lila krila. Krmarila	A
izgubljanju sočloveka	do	splošnejših pričevanj	A
dom plamtelo bode jim	do	konca dni. NA SVETI VEČER	A
čisto sam od praga pa	do	praga, nikdó ne vpraša	A
sveti dom si mu otel;	do	meje ti naproti vreje	A
rohni ob kamnito bregovje;	do	néba praši se megleni	A
daljnih dalj jo dvigne	do	neba. Na večno stisne	A
delaven dan! Od zora	do	mraka rosán in potán ti	A
brezmejno vdano bilo ves čas	do	zadnjega je dne? Ti bil	A
vstani, uborni narod moj,	do	danes v prah teptan, pepelni	A
vihar, to bil je vihar	do	zora vso noč, in bliskov	A
z oljčnega drevesa so	do	človeškega rodu poslala	A
visok in častit in z brado	do	pasa, z bliskóvi v očeh	A
stekel pes in ránja srce mu	do	krvi. Ogiblje ljudi se	A
Malo trenutij, pa notri	do	groba drugi zadana bo	A
Ljubezen kazala mi pot bo	do	tjè, kjer v izbici zala	A
knjiga, koj jo pošljem	do	Ljubljane, do bukvarja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani