do (801-900)

bogínj bogínja!“ Prav	do	zore molil je Kongfutse	A
trnjev venec ...“ Prav	do	zore jokal je Kongfutse	A
tišini grobni ... Prav	do	zore molil si, Kongfutse	A
zvestó ga spremlja	do	groba -- in ž njim	A
prestolu kdaj popred,	do	kolena ti ne seže	A
zgrudi. Mirno stopi Henrik	do	prestola, meč krvavi	A
Prinesi vina, dekle tí,	do	vrha v čašo ga nalij!	A
kolikor vam móči	do	trenotka, ko se duša	A
kdo je oni dan prav	do	mraka bil pri meni?	A
in njena roka, gola	do	lahtí igrala se je	A
zbral; in brž so šli	do	vseh dežel, do vseh	A
šli do vseh dežel,	do	vseh dežel, vasí in sel	A
ni res!“ Takó odmeva	do	nebes tam pod zeleno	A
silni kralj, in čuje se	do	daljnih dalj Matjažev	A
hrepenenja truden	do	smrti. Stal sem na	A
dviga se harfa od zemlje	do	neba in doteknila se	A
križ: bridkost je prag	do	večnega veselja in	A
je vse končalo, vse	do	fermenta!Kar mi je ostalo	A
/ da je krvavelo vse	do	tega poslednjega dne	A
ga) dobro zavrti, čisto	do	smrti; jo poljubi, zabubi	A
uleži, in ko preštejem	do	tri, hitro trudne očke	A
ust, iz telesa, vse gor	do	nebesa! Le zaspi, zaspi	A
keš ‒ Tako pribrenčiš	do	poslednjega cveta; in	A
tak, ki sega od brega	do	brega, pa nikogar ne bega	A
nenaklonjenost, odpor	do	koga zolj ‒ nemiren	A
nenaklonjenost, odpor	do	koga pravost ‒ pravilnost	A
hudovati se izvreti ‒ vreti	do	konca zlajnati ‒ enolično	A
popotnik samotni čaka v njej	do	noči. Zapuščena polja	A
veselejše vzgore! Tak	do	temnih daljav ogenj daljni	A
/ . / stran 47 . / ko	do	noči nam sonce gori, od	A
mrak v samoto molči, več	do	zvitih, visokih mi ni	A
vidna in vroča ‒ skoro	do	besede ne pustijo! Svoboda	A
čez log od vzhoda se pne	do	zahoda. Kot šel bi na	A
sveti Janez je gredoč,	do	rane zore še kresnikujoč	A
plesal z ženko bom svojo	do	vse zore zlate! Semenj	A
zlate v njem so niti, kdo	do	smrti zdrav, vesel bi	A
oni meni, takrat šele	do	dobrega spoznaš, kako	A
paragrafi mi državnik se	do	slave, in tudi pridigar	A
sveti Janez je gredoč,	do	rane zore še kresnikujoč	A
uganja zlo vse te noči, ki	do	jutra mu Bog jih pusti	A
vedno ječe tam v daljavi	do	belega dne. Mlinar in	A
nos mu svet vodi, »Tja	do	mlinskih pristav, nuj	A
del, in vrag prevrtel	do	pekla vse polke je hitre	A
ne, v kterih ljubezen	do	te plameni. Pozabil sem	A
večno naj spi, le ljubezen	do	te naj gori! Res, oženil	A
dobra volja pa ženka	do	smrti mi bo! Prišla je	A
kamen stanovitna, kot si	do	zdaj bila! Kot iz tihe	A
takoj. »Hodil po svetu	do	zdaj si okrog, pustil	A
prenasičene kadmij-rumene, ki	do	beline spoliran kot krik	A
keramike v koraku od Pungarta	do	roženvenske cerkve in	A
gradu, čez stolp Škrlovca	do	Jahača doni zamaknjena	A
sprehoda od ukoreninjenega tu	do	roba opuščenega peskokopa	A
ki sva jih privlekla	do	sredogorja. Lezla sva	A
stezah v neznano. Enkrat	do	položne planine, drugič	A
položne planine, drugič	do	ostre razgledne točke	A
del in spim skozi sanje	do	dna, do dne. VETER NA	A
spim skozi sanje do dna,	do	dne. VETER NA VEKAH	A
moje telo in ga naljubiti	do	kosti. Da se poruši dvojina	A
mrtvi, Zemlja v razmerju	do	sonca ostaja varljiv dom	A
in izdihi. Trup načet	do	vonja. Črke lezejo iz	A
otroke zvezde razgalijo	do	kosti, ptice zapletejo	A
/ Odmor mine hitro,	do	naslednje mine, ki pade	A
zvezd. Kamni rastejo	do	neba, analiza drobovja	A
Popasli sva se.	Do	ognja, do jezika. MEHANIKA	A
Popasli sva se. Do ognja,	do	jezika. MEHANIKA SMEHA	A
rojstvu. Ne sežem niti	do	tvoje sence, ki se bori	A
Sonce gori. Mostovi	do	lun so zminirani. Duše	A
vstopna gesla. Šifre	do	mrazišč, kjer živijo poslednji	A
Dan je ostrina noči.	Do	bolečine razvit film.	A
dnevna ploha obsije bitja	do	vidnosti.Spomini se rojevajo	A
vsrkavati lunine žarke	do	sitosti, do polnosti papirnatih	A
lunine žarke do sitosti,	do	polnosti papirnatih šalčk	A
Stari svet je poznal pot	do	miru.Šepetanje je bilo	A
so bile kakor tobogan	do	visoke pesmi; glasovi	A
nastavek. Mistični koraki	do	utelešenja modrosti, kakor	A
variantami. Ni druge poti	do	pomiritve.Če je odmev	A
gibanje se je upočasnilo	do	lebdljivosti prostega	A
pretakalo se je od najvišjih	do	najnižjih leg. Delo odmeva	A
Kar spretno se je zrinil	do	svoje statične točke,	A
divje hoje. Misel, ki spi	do	pomladi, je vzhičen vihar	A
Zvečer me zvleče v molk	do	jutra.Nato sem mesen.	A
arzis in tezis. In volja	do	noči.Strast do jutra.	A
volja do noči. Strast	do	jutra. Železna krona.	A
ujetnik molka. Molk je lok	do	besede. Živa smer Steklena	A
šepetala svoj mrak, hišica bo	do	jutra zrasla v hišo.	A
vrste. Moja vrsta pa je	do	konca zajezikana. Jezen	A
neba ‒ svetloba, ki seže	do	korenin. Macesni se lesketajo	A
Nato smrt po stopnjah.	Do	Lux aeterne in še čez	A
Zdaj mi je zadosti,	do	vrha jeza mi je prikipela	A
pride se prehitro nam	do	mésa. A zdaj počivajo	A
Oblast od Drave tvoja je	do	Soče, v té stavijo Slovenci	A
deliš jim, ti »nagrade«,	do	tebe vsak pošilja prošnje	A
popiše iz Ljubljane pot	do	Šiške. Ta »Servus-Petelinčka	A
me navdaja najgorkeja	do	vseh ljudi, kar jih živí	A
Vse tercijalke z Vodmata	do	Mirja bosé do tebe romajo	A
Vodmata do Mirja bosé	do	tebe romajo po blati;	A
kako medlevajo! Od dne	do	dne bolj redki siromaki	A
priložnosti; poskusi eden naj,	do	danes ní še: pošteno pesem	A
da bode sad kreposti;	do	zdaj še nismo videli ničesa	A
v te zagazil je Sloven	do	brade: kako naj ti po	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani