pozimi (6733)

Pač, vaša gnada; lani	pozimi,	kadar smo v Ljubljani	A
ne zamerite. Si nanosim	pozimi	časopisov v kakšno vežo	A
Honza v veži ali kleti.	Pozimi	so noči dolge, ampak nisem	A
Jaz vidim v Ljubljani	pozimi,	če ni megle, sončni vzhod	A
zato, da bi bili otroci	pozimi	bolj odporni. KRISTINA	A
da bodo rože poleti in	pozimi	lahko gledale čez.In na	A
se bomo na Drenovo ... In	pozimi	v mesto, v gledišče in	A
Ali bi bili morda radi	pozimi	v velikem mestu: gledališča	A
od visoke rente in pil	pozimi	in spomladi brezskrben	A
cvetov mamljena, kot vrt	pozimi	zdaj osamljena, s ponosom	A
žarki nje so zasijali,	pozimi	se snegá, ledú kristali	A
Kaj mi mari, starini!	Pozimi	zrem led in poleti zrem	A
sem, zdaj pa je zima,	pozimi	pa vse oživi. Tam v krčmi	A
‒ Mraz ti bo	pozimi!	‒	A
nesreči ali iz nuje, kakor	pozimi	oblečem plašč, ker mi	A
. / stran 296 . /	Pozimi	pa rožice ne cveto Pozimi	A
Pozimi pa rožice ne cveto	Pozimi	pa rožice ne cveto, dekle	A
Zdej so pa šli po svejt′	pozimi	in polejt′, pa ne samu	A
NEZADOVOLJNI GOBEZDAČI Zakaj	pozimi	si želimo mehkih trav	A
ciganski konj stradanja	pozimi.	Kaj pa otroci?	A
morska in druga kopališča;	pozimi	je hodil v mesta, kjer	A
»Zdaj poleti! Kam se	pozimi	stisneš, da ne zmrzneš	A
mislil nanjo. Ko mi je	pozimi	žena umrla... hitro potem	A
perilo, ki se suši. Perilo	pozimi	v burji podivjane zastavice	A
v oblak bele pare. »	Pozimi	je lepo,« je rekel Aldo	A
vročini in o letnih časih.	Pozimi	je zemlja ubožna in burja	A
je spet rekla čez hip. »	Pozimi	imamo najdaljšo noč, a	A
Karla, saj veš, kako je	pozimi,	ko je burja pobesnel zlodej	A
prstov na nogah. Ko nosi	pozimi	burja košare in vrče v	A
kupovalkami kot mi. In	pozimi,	Ivanka, pozimi veste,	A
mi. In pozimi, Ivanka,	pozimi	veste, kako je, pozimi	A
pozimi veste, kako je,	pozimi.	« Ivanka je molčala.	A
neusmiljeno ulival in bo sneg	pozimi	zadelal stopnišče, ki	A
lesene stavbe, ki jih	pozimi	krije sneg, spomladi močijo	A
neusmiljeno ulival in sneg bo	pozimi	zadelal stopnišče, ki	A
smehljal; kakor deček, ki	pozimi	v postelji skrči noge	A
220 . \/ Kakó stojijo	pozimi	v mrazu in se grejejo	A
kar tako, kaj? Poleti in	pozimi	ista pesem, najprej dež	A
. \/ sebne stebre, ki	pozimi	nosijo velika stekla,	A
nasadi, rastlinjaki, ki jih	pozimi	zaprejo z vrstami šip	A
tem hipu nadvse všeč. »	Pozimi	pa kupi mrež na bregu	A
Potem nič več o dekletih.	Pozimi	- pozimi odmevajo streli	A
več o dekletih. Pozimi -	pozimi	odmevajo streli po obronkih	A
otroci še bero... Kajpak,	pozimi	bero...Ali pa na paši.«	A
rožnatem nadihu, kakor	pozimi	mirno žari zasneženo pobočje	A
skale Martinov glas. -	Pozimi	se daleč sliši.	A
njimi oral sebi in drugim,	pozimi	bo z njimi prevažal les	A
plodovi in otožno deževje,	pozimi	pa stara, gluha samota	A
kamor je hodil spat.	Pozimi,	ko se je ves tresel od	A
kajti ni hudič, da si	pozimi	ne bi prislužil za novo	A
razmetavajo ilovnato zemljo	pozimi,	da bo čez leto bolje obrodila	A
oblitima z mesečino.	Pozimi.	Za ognjiščem.	A
ga je skrivalo listje,	pozimi	pa je kazal svojo grdo	A
A ni mu bilo slabo.	Pozimi	ga je pokrival sneg, poleti	A
zdela lepa in privlačna.	Pozimi	se je skrila pod belo	A
dvajset let, poleti in	pozimi,	v soncu in dežju, v vročini	A
O, zdaj še ni mraza.	Pozimi	bom pa v izbi, - je rekel	A
vanje zagrizel s trmo.	Pozimi	se je samo učil, ko pa	A
jutro ob treh, poleti in	pozimi.	Nekaj dni pred iztekom	A
umazanih predmestjih. Tudi	pozimi	je včasih brez strehe	A
vroče, je rekel, ampak	pozimi	je mraz, burja in sneg	A
jedel na skrinji v veži,	pozimi	v kuhinji.Ti pa,«	A
čez katere so gospodinje	pozimi	zlivale umazano vodo,	A
zorenja, pobereš sad,	pozimi	pa posedaš v gorki, zakajeni	A
kupijo, ker imajo denar, in	pozimi	se lahko vozijo k maši	A
na peč, kjer je ležal	pozimi	in poleti.Legel je in	A
takšna zima, kakršne še	pozimi	ni bilo.Z nestrpnostjo	A
zeleno listje vrbinih vej,	pozimi	pa je iz naplavine, ki	A
ta! Kaj bi govoril, še	pozimi	sem spal pri njej!« se	A
svoje otroke poleti in	pozimi,	kajti mraz je bil po njegovem	A
star petindvajset let.	Pozimi	se je bil vrnil iz ruskega	A
kmetovi štruklji. Kajpak,	pozimi	se človek valja na senu	A
najhujši burji in tudi	pozimi	ne, nikoli ga nihče ne	A
ob strani dobri angel.	Pozimi,	ko tukaj divjajo snežni	A
svojeglavega morja!	Pozimi	so čez njihove glave potegnili	A
morje, da jih je opralo;	pozimi	nalagal na peč, ki so	A
krog njegove line. Tudi	pozimi	ni odnehal zvoniti v božjo	A
vsako jutro do kosti.	Pozimi	tukaj sploh ni snega,	A
bitko v taki mrzli zimi?	pozimi	vojska počiva, gnezdi	A
Končno je odgovor prišel,	pozimi.	V visokem snegu je v Olimje	A
njegove celice, ki si je	pozimi	z vrvico privezal na nogo	A
zrak. Ni štel dni in ur,	pozimi,	ko so nad kaznilnico na	A
stvarstva. Tako je bilo	pozimi	in tako je bilo zgodaj	A
kratka. Pozno jeseni in	pozimi	je za okni belo, en sam	A
enkrat videla tisti vrt.	Pozimi?	je rekel.Saj ni nič snega	A
Ivan Glavan je delal	pozimi	in poleti.Pod vročim poletnim	A
Izginjanje	Pozimi	istega leta, datum ni	A
uzel!" Knjige	Pozimi	leta 1920 je prišel v	A
dlani, kakor hukajo ljudje	pozimi,	kadar nimajo kaj početi	A
Noči so tukaj dolge in	pozimi	povrhu vsega ljudje vstajajo	A
nekoliko mračno. Kadar pa je	pozimi	na klavrni avtobusni postaji	A
naglo raznese naokrog.	Pozimi	1938 neki viničarski vdovi	A
pod mostom črna. Samo	pozimi,	je rekel, drugače je zelena	A
spravili podrtijo skupaj, da	pozimi	ne bi vleklo in da streha	A
lepo ravnajo s tatmi;	pozimi	jih redijo, poleti pa	A
In zakaj bi ne hodil,	pozimi,	ko ni drugega dela, in	A
kako je slab poleti;	pozimi	pa se poboljša, posebno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani