nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Halštat, poved v sobesedilu:
Zebe, kadar je človek Honza v veži ali kleti. Pozimi so noči dolge, ampak nisem vedel, da so kje še daljše, da je kje ena sama noč, tukaj, v tem halštatskem rudniku. Kadar se zbudim v veži, vem, da bodo zjutraj prištorkljali kakšni ljudje, in zunaj bo dan, morda celo sonce ... še v kleti, še tam posije sonce skozi rešetke in vidiš lepe noge, ki zjutraj komaj slišno škripljejo po pločniku ... in potem greš ven, na Kongresni trg ... vse je živo, mislim ptiči, listje, sonce sije skozi veje platan, veste, tam je, najprej, čisto zjutraj, taka tišina, da samega sebe pozabiš ... potem pa steče življenje, zamigota, ljudje s tistimi aktovkami, študentke, in razni dolgodlaki cucki, španjeli, setri, ki te pridejo prijazno povohat s svojimi mrzlimi smrčki, radi te povohajo ... je tam en lep svet, veste ... če bi vedel, kam se podajam ... ne bi nikoli poslušal tistega tipa, pa če bi mi dal za deset litrov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani