vrt (7.134)

obstoji. MATIČEK Naj gredó z mana dol na	vrt,	jim bom dal dinjo pokusiti, da se bodo ohladili	A
na prvi hrast priveži in ti pak k nôgam skozi	vrt	nazaj pridi.Baron bo menil, da si že blizu Ljubljane	A
naj se tam na prélazu znajdejo; jaz jih bom na	vrt	noter spustila, kadar bodo že oča spali. TULPENHEI	A
v substanci. Sam je nanosil kamenja na svoj	vrt.	KRELJ: Kaj pa govoriš?	A
Ljubljani. . / . / stran 4 . / PRVO DEJANJE	Vrt	gostilnice na Gorenjskem; pod drevjem nekaj	A
Od zadaj vrata iz veže. Okna na	vrt.	V levem kotu lepa, visoko nastlana postelja.	A
nadomestki za nekaj pravega. Najbolj je ljubil svoj	vrt;	cele ure in dneve je razmišljal, kaj vse bi	A
da pridem k sebi. Vse spuščam iz rok, celo	vrt	in tudi duševno nisem več okreten; in vendar	A
Mislim, na hiši. Za	vrt	pa imam toliko novih zamisli, da se mi v glavi	A
Na njivo. Na	vrt!	Obdelati ga je treba!	A
sitnosti z njim! K o m a r pride s ceste na	vrt	KOMAR: Zmaga! MINKA vstane: Številke	A
sobo Jakoba Rude. Na levi strani dvoje oken na	vrt.	Na desni spredaj, soba Ane.	A
Jakob? Delavci so na koridorju, - poglej na	vrt!	ANA pride do vrat v obednico.	A
tetka Marta? MARTA Almi: Takoj pride na	vrt,	čez trenotek ... ALMA: Torej te počakam.Odide	A
Almi in Ani: Ali se ne odpravljate morda na	vrt?	ANA: Takoj.	A
Justin, ki nimate nobenega dela, poglejte na	vrt	in sekundirajte Rudi.Če bote slišali kaj posebnega	A
Ni več trpljenja ... Zdi se mi, da drži pot na	vrt,	pod cvetoče jablani.Tam bom legel in bom spal	A
POLJANEC: Ne na grobove, brat!	Vrt	prostran bo tam, v soncu šumeč; nič več solza	A
Prepleza zid in skoči na drugi strani na	vrt	Benvolio in Mercutio nastopita	A
BENVOLIO Ne, tukajle je skočil bil čez zid na	vrt.	Pokliči ga, Mercutio!	A
DRUGI PRIZOR Capuletov	vrt	Romeo nastopi ROMEO Smeje se	A
. / stran 177 . / JULIJA Kdo pa ti je na	vrt	pokazal pot? ROMEO Ljubezen.	A
TRETJI PRIZOR Klošterski	vrt	Pater Lorenzo nastopi s košarico	A
PETI PRIZOR Capuletov	vrt	Julija nastopi JULIJA Devet	A
DEJANJE Fridrihov grad v Krškem. Pred vežo	vrt	PRVI PRIZOR Herman, Soteščan HERMAN Kaj	A
Kak naglo ga je vzéla smrt, Odnesla ga na tihi	vrt!	Bog vé, Bog vé, kako je tó?	A
. / »Tristo jih po bítvi ostalih še roj, V	vrt	mestni nažene vam Ditrihštajn, voj, Nasméje	A
kakor nekdaj, duh sanjav. Hrepenenje mi prebuja	vrt	pomlajene zemlje! Čustva le jeziku tuja, čustva	A
potegni pred obraz. Listi padejo z drevesa,	vrt	zagrne beli snež, a cipresa, a cipresa spomenik	A
bojim ločitve od vseh ljudi na tvoj pokojni	vrt?	O ne!	A
/ kot sahne na jesen cvetica. Hodila je na	vrt	sedet, molčale pesmi so nje grla. Mladenič jo	A
‒ Molk objame	vrt	in mlado družbo. A kraljica skoro se predrami	A
Ali me je kdo začaral v dobo starih let?	Vrt,	ki v njem procvita roža, mrtev zre pogled, neobčutnega	A
in moj pokop tedaj ne prigode, ko na polje in	vrt,	doline in gore ob cvetu cvet pripenja pomlad	A
Kam po slovo bi šel drugam? Iz mesta sem na	vrt	zavil, na vrt pozabljenih gomil. Roditelja sta	A
bi šel drugam? Iz mesta sem na vrt zavil, na	vrt	pozabljenih gomil. Roditelja sta moja tam pokoja	A
. / Nekdaj od sladkih cvetov mamljena, kot	vrt	pozimi zdaj osamljena, s ponosom onemoglim skušaš	A
bledo smrt, sedaj pa ljubim tebe, o juga sončni	vrt!	Kjer se razkošne rože valov dotikajo, med njimi	A
v moje srce borno. Daj, ljuba, duše tajni	vrt	odpreti, približaj rožicam obraz razvneti, oko	A
Pokaži jo!... In zrl sem	vrt	Edéna. Ob krasnih rožicah so sikale tam kače	A
»Nikakor!	Vrt	prekrasni je devica, ki jo za angela, hm, angela	A
vrne: in kmalu ptički pojejo, leteč čez rožni	vrt.	Usode vdarci hudi so preorali tudi to moje mračno	A
kar se v prsih skriva. Srcé mi je postalo	vrt	in njiva, kjer seje zdéj ljubezen elegije.	A
tega utripanja. . / . / stran 16 . / ZA OKNOM	VRT	Potrkal si na moje duri daleč iz svojega	A
svilen, teman ko noč - za oknom se odpira	vrt,	v preplahu mojega neba počez kosí nedolžna	A
krásne so cvetéle, v cvétih se bliščál je	vrt;	ptičice so proste péle -- saj ves raj	A
poje v tesni kletki, tožno z okna zrè na	vrt;	poje čudno mile pesmi, kakor da bi vabil	A
okno moje mi ne hodi, ne pod okno, ne na	vrt	zeleni, da bi pravil o ljubezni meni:	A
kletki tam na oknu slavec poje, ljubici na	vrt	pošilja pesmi svoje. Čudosladke pesmi	A
vinjetnih vitic votivne vezenine veke vekov. 13	VRT	Opilek novembra ponikne med slez in srobot	A
Septembrska jutra, kaplje na šipi, rosa na očeh. Ta	vrt	je dobro zalit. Prijatelji so mrtvi, Zemlja	A
je zaprt in nikdar več k bratcem ne zleti na	vrt.	Zunaj cvetja, sonca vse se veseli, v tesni kletki	A
.. stran 14 . \/ Vsa dolina je prekrasen	vrt;	okrog nje zeleni so gozdovi, nizkih gričev travnati	A
zdaj je črnobel spomin, bilo je svojčas hiša,	vrt,	garaža. Vrt širen in prostran kot kakšna plaža	A
spomin, bilo je svojčas hiša, vrt, garaža.	Vrt	širen in prostran kot kakšna plaža, pa Gologranc	A
dandanes nadomešča ozka greda...) mama prišla na	vrt	je, čisto bleda. Oče. Ojstrica.	A
Mravljinci so mi po telesu šli, zazrl sem se v	vrt,	v pomladne rože, naslednji hip pa sem v ta zgornji	A
romaj, romaj svojo pot, glej, svet je lep ko	vrt;	rad bi s teboj iz teh samot ‒ izhod mi je zaprt	A
greje svet, ki v pisan cvet ogrinja trato, ki	vrt	in gaj odeva v cvet. Visoko čislam učenjaka	A
odgnal je ptice, kjer še je v cvetju gaj in	vrt.	To sonce ko pokopna sveča nad mrtvo stvarnico	A
stopnica v svet. Odet v svoj plašč je odtaval v	vrt	čudes. Tam na trinožniku spi, nikdar ni bil	A
opravila izkop do dna ‒ jutro bo. S smehom bova	vrt	rosila, vrt vsemogočnega. Iz vasi so čredo	A
do dna ‒ jutro bo. S smehom bova vrt rosila,	vrt	vsemogočnega. Iz vasi so čredo prignali, pastiric	A
In klavir je ves v žalno odet.	Vrt	je teman. Le tvoj obraz je lilijsko bel, Mirijam	A
bogve kje so že bile ladje) mi pa ‒smo šli na	vrt,	pobrali pod breskvami, jablani rdeče sadje.	A
ko sam dobro veš, kako je cvetici v suhemu	vrt′	. Če ji ne zalivaš, se kmal′ posuši, zato ′mam	A
letajo. Troštale te bojo drobne tičke, ki po	vrt′	prepevajo. Troštali te bojo drugi fantje, ki	A
solze točila, tiho srcu govorila: »Bolno srce,	vrt	pelena, zate roža ni nobena; vse je za te ocvetelo	A
oltarji, s troni. Me varuje kot vnebohodni	vrt?	Bori se z njim, kateri je iz loja?	A
jagnje, ki ojagnji deški svet. Neguje grb in	vrt	prakamenin, odpira tihi grob in mrko klet.	A
ta se krohoče. Je bedni dež razdružil čas in	vrt.	Perut?	A
svet napije se krvi: ednina v Pesmi, vnebohodni	vrt.	Za rožo in za pecelj me lovi moj angel, ki je	A
za kar zavest, ker je, vzgaja tudi potopljeni	vrt.	Iz njega kakor plevel poganjajo nedoumljivo	A
sta se oglasila tudi pri nas. Prišla sta na	vrt,	kjer sem ležal v senci sredi knjig in zapiskov	A
sem odvrnil mirno. Tisti čas je prišel oče na	vrt	in povabil orožnika v hišo na južino, meni pa	A
dober teden kasneje je zlezel v bližnji mestni	vrt.	Tako je šlo naprej, ne vedno gladko, ker se je	A
pojdeš pred pisarno na sprehod samo v mestni	vrt,	tam si oglej nasade, prouči pri vremenski hišici	A
sprehod podaljšaš, da večkrat obhodiš mestni	vrt	ali da kreneš proti soškemu mostu, večernega	A
stolčki, ki jih nosijo žene v kopališče ali v	vrt,	samo da sedalo ni iz platna, ampak iz črnega	A
ogradi kraj ceste tedaj, in gmajna je bila njun	vrt.	Potem, da je Kras zasovražila, vse, dolinice	A
To je v hiši na bregu in ob hiši se začenja	vrt	vile Giulie.A vrt je zapuščen, ker nad mestom	A
bregu in ob hiši se začenja vrt vile Giulie. A	vrt	je zapuščen, ker nad mestom plavajo odmevi topov	A
bobnenja v zidovju. Mamin jok kakor da joče	vrt,	kakor da joče morje in on je sam, ki ga posluša	A
Zato so, pravi, ko je bilo treba pognojiti	vrt,	ki je bil zgoraj, pošiljali sèm može s posodami	A
dojenčkov, ki mu ni prijetno. In takó je ostal še	vrt.	Najbrž z operacijo ni še sile, si misli, a ta	A
malodušja, ki se ga je polastilo. Štirikotni	vrt	je širok, a vendar ga tronadstropni zidovi takó	A
tega občutka se ob vratih ustavi in se zazre na	vrt.	Nje ni več, je že odšla, a vse je, ko da se je	A
pri Rejcovem vrtu, ki je ponos vse vasi. Ta	vrt	bodo danes razkopali, ker je poštar Michele	A
odpravil v gozd, da bi ne bil priča razdejanju.	Vrt	pa je pred njimi.Lep.	A
je doma. Cesta, postojanke, siva šola, Rejčev	vrt,	korito pod vrtom in voda, ki je bruhala iz zidu	A
vaze s slapovi nageljnov, pri hiši	vrt	in latnike široke krivih trt	A
zavil na skedenj, s skednja pa sem stopil na	vrt,	ki je bil zdaj tako siroten in star; trhla lesena	A
in vlačila naropano blago. Nato so prišli na	vrt.	Vrgli so Obrekarju vrečo pšenice na upognjeni	A
Niso ga. Vrgli so ga na Modrijanov	vrt	in rekli Modrijanu, naj ga zagrebe, kakor ve	A
neslišni svet. Za njihovimi hrbti je bil Rejčev	vrt.	Košat šipkov grm, ki je že dober teden gorel	A
hlev in hišo, kako bi uredil njive in sadni	vrt,	kako bi sejal, sadil - vse bi bilo urejeno še	A
smrt in zapustijo	vrt!	....« Pri zadnji besedi se spustijo ter	A
. . / v_gaju.173 . \/ . / Počasi zapuščam	vrt.	Neslišno grem proti hiši.	A
Zgrabil sem pismo in zbežal iz družbe daleč na	vrt.	Tam sem ga odprl in bral.	A
Zmaga je tudi prinesla svojega otročička na	vrt.	V senco edine, grintave jablane je pogrnila odejo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani