sramota (2.535)

zanikaš, tedaj si prosta, na mene pa naj pade vsa	sramota,	ker sem lagal, da bi pogubil slabotno žensko	A
kulturno zaostalost naše domovine, saj je prava	sramota,	kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih	A
pripetilo. HELENA Ampak premislite, oče, kakšna	sramota	bi to bila, če bi bila jaz njegova žena! KOREN	A
če bi bila jaz njegova žena! KOREN Saj bi	sramota	ne zadela tebe, in kdor ima denar, kaj se briga	A
URH Kaj se bojiš ženske? MARTIN To je	sramota	za moža. SIRK No ‒ no, no!	A
Sej to so ludje!	Sramota!	Sramota!	A
Sramota!	Sramota!	Jebemti, armija!	A
- Šta kaže? -	Sramota	je da repetira direktno u grudi ... I repetira	A
pot ... Hitro in zaupno: Čaka me siromaštvo in	sramota,	nič hujšega, - kaj je tako grozovitega na tem	A
to sramoto? PETER: Kaj bi drugače ne bila	sramota,	kanalja?Zakliče: Naprej, po vrsti!	A
bolj težko, kakor da bi čakala nas vseh velika	sramota	in globoka bridkost!...O, črne dni je doživela	A
na levo UČITELJ: O, da bi že minila ta	sramota!	Moje srce je žalostno, smrti željno!	A
pohujšanje je prišlo v dolino šentflorjansko, velika	sramota	je prišla nádnjo!Zlodej sam je prišel med nas	A
zdelo se mi je še precèj čudno. MAKOVKA: Ta	sramota,	ta sramota!Kaj bodo govorili ljudjé?	A
je še precèj čudno. MAKOVKA: Ta sramota, ta	sramota!	Kaj bodo govorili ljudjé?	A
In ta škandal! Ta	sramota!	VRANČIČEVKA: Utolažite se, prosim vas; napósled	A
Drugega ji ni bilo na skrbi, kakor škandal in	sramota.	In vrh tega je stalo tam še par drugih žensk	A
Ti si pač mož za to! TYBALT Ujec,	sramota	je! CAPULET Sramota?	A
sramota je! . / . / stran 168 . / CAPULET	Sramota?	Res?	A
Res? Plentaj,	sramota	je!Ti si predrzen fant!	A
od žalosti od reve in od straha. Naj ubije	sramota	ubijalca Romea! JULIJA Naj oboli ti jezik	A
in pritepenci, ki ne razumejo tvoje pesmi.	Sramota,	da bi gluhcem pel!- Pa to tudi ne sodi k stvari	A
razorožili in v vojno sužnost k vam odveli.	Sramota	je bila moja kazen. MENIH Ni bila kazen.	A
Ni treba. Ampak	sramota	je to, da moram piti merico slivovke na vero	A
Bosnijaki v sužnost gnali kristijane, res junakam je	sramota,	de jih še obklada jarem. Meč opaši, Ojstrovrhar	A
. / stran 86 . / in kes in srd sta zrasla,	sramota	ino mojga mirú je smrt mi zrasla. Dve sami ste	A
Dovolj je sleparije in norosti.	Sramota,	sveta jeza me pretresa; Slovenci smo potrpežljivi	A
reven, osamljen, šibkega srca. Tvoj grob -	sramota	za pokopališče. ‚Pa kaj potem,’ porečeš.	A
tečka! Streljaj od njega je prastara vila	sramota	Celja, cajtengi težijo. Pišejo, pišejo, pa nič	A
Hudič ga vzemi, premog! A	sramota,	da ti takó uidejo.Ko te srečajo, potem, in so	A
je trudno rekla. »Tedaj je bila v nas vseh	sramota	in v ušesih ves čas kakor v Cirilu: tat in tat	A
ušesih ves čas kakor v Cirilu: tat in tat.« »	Sramota,	sramota!« se je zadrl.»Zaradi nekaj kilogramov	A
čas kakor v Cirilu: tat in tat.« »Sramota,	sramota!	« se je zadrl.»Zaradi nekaj kilogramov moke!	A
ga župnik ni hotel pokopati,« je rekla. »Spet	sramota.	« »Ker ni prenesel niti za hip, da bi ga kdo	A
Tako je vsaj nista doleteli ta velika žalost in	sramota!	Oče si je z dlanjo potegnil po nosu	A
»Takle dedec, pa ti gnije v grapi!	Sramota	za vso vas!«Stegne roko proti Drejcu in odsekano	A
zagrizel v Obrekarja: ‘Veš, Jernejček, taka	sramota,	taka sramota za našega Lojzeta!Ta tvoj Peter	A
Obrekarja: ‘Veš, Jernejček, taka sramota, taka	sramota	za našega Lojzeta!Ta tvoj Peter -	A
je v njegovi hiši dogodila tako nezaslišana	sramota,	ki bo predmet vseh govoric za prihodnje desetletje	A
njegova puška leti po zraku, najhujša vojaška	sramota	je izgubiti orožje, grenadir je čisto podivjal	A
raznesel jo bo, mir v kolegiju bo porušen,	sramota	bo velika, Družbi bo narejena škoda, in to v	A
kretnjo odvrne: Poglej se, kakšen si ti. To je	sramota	za Ameriko, reče buffo.To je ambivalentno, ga	A
poti do parka Audobon lahko zgodi samo dvoje.	Sramota	in posmeh ali pa smrt s peno na ustih.Ta hip	A
drgnil pljunke, umazanka, ogoljena bo tvoja	sramota,	tvoja mehka pizda tu spodaj bo gola, brez dlake	A
»Jaz ne morem drugače.« »	Sramota	za vso hišo!« se je hudoval oče.»Toliko časa	A
malo vidijo in malo slišijo, Bog pa vse.« »Ta	sramota,	ta sramota!« je tožil stari mož. »Kakšna sramota	A
malo slišijo, Bog pa vse.« »Ta sramota, ta	sramota!	« je tožil stari mož. »Kakšna sramota?« je dejal	A
sramota, ta sramota!« je tožil stari mož. »Kakšna	sramota?	« je dejal Bric.»Po nedolžnem trpeti je čast	A
dejala. »Kako ravnaš ti, Gašper, z ženo, to je	sramota.	Moj mož mene še nikoli ni udaril; ti pa hočeš	A
je pa Liza in mu ga pripela, češ da bi bila	sramota,	če bi odšel tak mladenič brez cvetja. Tone	A
potrebna? Zdaj vam bomo pa prezidali hleve, ker je	sramota	za našo župnijo, da ima župnik svojo živino	A
Naprej in skozi! Za pevce je	sramota	le, če se ustavijo, kaziti pa smejo, in govorniku	A
so ravnali z našo hišo, to je res, in večna	sramota	naj jih zadene! Pri nas se je rodil slavni	A
kar jih zdaj živi, to veva midva oba. Kolika	sramota	pa je za vse krščanske vladarje, da se neverni	A
in skočil kvišku. »Jaz trdim, da je največja	sramota	za mojega cesarja pogajati se z uporniki in	A
zaloputnil vrata. . / . / stran 208 . / »Oh,	sramota,	sramota, in od takega hlapca!« je vzdihoval	A
vrata. . / . / stran 208 . / »Oh, sramota,	sramota,	in od takega hlapca!« je vzdihoval stari baron	A
ni samo za vas, ampak tudi za nas vse velika	sramota,	in če gosposka to zve, kaj bo z vami?« »Gospod	A
zavil okoli skale, je stal tvoj oče pred menoj.	Sramota,	da me je dobil pri tem poslu, in staro sovraštvo	A
in valcerji ne moremo dolgočasiti in res je	sramota,	da nimamo nobene novejše stvari za klavir.Danes	A
ustnice in odložil kozarec. ‒G. podporočnik, to je	sramota!	‒ je očitaje dejal general. ‒ Izpiti morate	A
povsod po koži se pode vrtinci smrti. Trla ga je	sramota,	da je hodil z njo celo četrtletje, ne da bi	A
kolovrat, frizer, šivilje, šranganje, zatrta je	sramota,	kajti še pravočasno se je ugled dveh hiš dal	A
cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla	sramota,	da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri	A
to mahoma ne odpravi, ostala bi na Tožbanjcih	sramota	večne čase. -Vidiš, takega očeta sem jaz imel	A
»Vem. Bog ga ubij! Dežmanova	sramota	pa ostane in narod ostane.« »O takšnih ljudeh	A
da mu je skrivaj povedal žid.« »Tem večja	sramota	za oba.« Pred Tuzlo je družba stopila z vozov	A
zroč v tla, kakor bi iskal svojo srečo. Takšna	sramota	boli.« Hren se je jezil na Bajića, češ: Sam	A
sramujejo kakega dela. Le nepošteno delo je	sramota,	vsako pošteno je dolžnost.« -Popraskal sem se	A
Kdo je kdaj slišal kaj podobnega! Ta	sramota!	«Damjan je obračal glavo na desno in na levo	A
hotelo biti več in ga je bilo premalo in bi bila	sramota,	tako malo ga postaviti na mizo pred može, kakršni	A
sem: »Gospod, razumevam vas in čutim z vami.	Sramota	je za oblast, ki je tako vestno in delovno moč	A
Počivalnik, ni dotaknil dela, pa že prav nobenega!	Sramota,	če bi se ga bil!Za koga, vpraša, naj bi bil	A
zahteval od dacarja in vse se bo smejalo. Kaka	sramota!	In spričo take sramote kdo pravi, da ni razžaljen	A
prekličejo. Za stroške nimam kase ‒ to ni nikaka	sramota,	ne? Zlasti, ko hkrati svečano izjavljam, da	A
si upa deklina in reče gospodu: Pardon ‒ taka	sramota!	Gospod župnik se je pomiril.	A
sem pravil in še povem: Greh je čudna zel in	sramota	njen cvet.Grešnik si prizadeva, da bi jo iztrebil	A
sežiga in misli, da jo je zatrl in da sta greh in	sramota	pozab ljena in izbrisana.Pa čez deset, dvajset	A
verjel svojim ušesom. . / . / stran 167 . / Vsa	sramota	te razprave brezuspešna!Oproščen!	A
bo prijel za kramp, se moti ‒ saj ni kmetavz.	Sramota	za Ljubljano, če bi morali njeni otroci vihteti	A
večerje in pričel hoditi od stene do stene. »	Sramota,	iz take hiše si doma, pa če ti stari umre, da	A
jo vpričo vseh ljudi terjala za dolg ‒ kaka	sramota!	‒ in to ji tudi ni všeč, da naj bo še Milanu	A
ime se ne bo niti imenovalo ‒ veš, da je tvoja	sramota	tudi moja ‒ žal da je! In zdaj ne delaj komedij	A
srce. Prerazlične misli so ji vrvele po glavi:	sramota	moževa in njena, rešitev hčere Mici pred zlim	A
časa ‒ sedaj je itak kriza in ni sedaj nikaka	sramota	biti brez posla.Pa sem še jaz dal svoj glas	A
izdajalec do . / . / stran 48 . / movine in	sramota	novega veka!«‒ Ta cvek na kvadrat je bila gorjupa	A
tokraj ali onkraj desetih metrov od obale. Pa bo	sramota	velika za skavtski tabor! Te in take misli so	A
je v kamro. . / . / stran 36 . / »Le beži,	sramota,	ki mi staviš sive lase v glavo!O, ti moj Bog	A
postaviti v vežo. »Vsi se bodo prebudili in	sramota	bo zame in zanjo.‒ Toda kakor nalašč je nocoj	A
Ne strpim. Zakaj greh bo in	sramota	in revščina. Vem, natančno vem, da bo tako	A
vojska ni tako grozna, kakor bo grozna njena	sramota.	Župnik je maševal, strežnik pozvanjal.	A
potrkal Golob s sklepi po klopi. »Zakaj sedaj je	sramota	vidna in pri naši hiši ne bo.« »Večja je tvoja	A
vidna in pri naši hiši ne bo.« »Večja je tvoja	sramota	kot njena, ki si tak, da veš.« »Zares je grdo	A
naj vodijo vojske s takimi ljudmi. Na bese,	sramota	nad vas!« Iztok je planil med mladce in govoril	A
kričale: »Takihle poniglavcev ste se zbali?	Sramota!	Ali ste vojščaki?«	A
vojak, ni za rabo, divjak je. Tegà ne, to mi je	sramota,	ki je ne strpim!« »Pred tisoči si dokazal v	A
pljuskajo valovi, krik hrumi, narod je zbegan.« »	Sramota,	sramota!Bratje zoper brate, kri zoper kri!	A
valovi, krik hrumi, narod je zbegan.« »Sramota,	sramota!	Bratje zoper brate, kri zoper kri!	A
prišel in on mora z menoj!« »Velika žalost in	sramota,	kadar se koljejo bratje!« »Ne bilo bi žalosti	A
Pomagam ji pri tej molitvi!	Sramota	za dvor!’ Nato je odvihral besen kot zlodej	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani