sramota (101-200)

je prepojil dušo. Ves strah pred carjem, vsa	sramota	pred Bizancem, vse je skopnelo kakor snežen	A
rane in pognoje lastno zemljo z domačo krvjo.	Sramota!	Kam se nagne Perun?	A
Anti so začeli!« »	Sramota!	« »Udarimo! Kaznujmo!«	A
Odgovorite!« »	Sramota!	Pogibel rodu!	A
ki jo zida oholost sebi, ne Bogu. Večja bo	sramota	hiše božje, kakor je bila sramota jeruzalemskega	A
Večja bo sramota hiše božje, kakor je bila	sramota	jeruzalemskega templja. V duhu te gledam, ko	A
v Bizancu si se vlačila z barbari, s pogani!	Sramota!	« V Ireni se je prebudil ponos, ki ima korenine	A
»Na noge!	Sramota	Slovenom!Hči staroste plen Tunjušev in vi spite	A
Hči staroste plen Tunjušev in vi spite!	Sramota!	Na noge, golazen, dvignite se in operite madež	A
vajina pamet, da bi splela zanko za vrabiča?	Sramota!	Spiridion, poišči kola in jadrno v Toper!Sporoči	A
soseda, ki je namignil: »Kaj hoče, če je pa	sramota	pred pragom.«Šimen je izza frakeljna šinil s	A
in ukazal: »Sosed, naj te ne skrbi ne naša	sramota	in ne naša čast.Tolikanj prostora je že še na	A
da sem nečesa kriva kar tako, sama od sebe,	sramota	bo vsak čas prišla na dan, in me bojo.Kaj me	A
zaslužen zapor, a vendarle zapor, madež na človeku,	sramota	za družino.In je raje pobegnil čez mejo.	A
kaj to! Hujša od napornega dela je žalost in	sramota	- zakaj ljudje kažejo z zasmehom na Marijco	A
nisem samo enkrat govoril ... dvakrat, trikrat! Ta	sramota.	To si bodo šepetali, to se bodo smejali ...	A
zjutraj v nečedni izbi, bolan in potrt. Stud in	sramota!	Skočil sem k umivalniku, da bi se opral, pa še	A
sestrino doto, pa kaj je? Ljudem spotika in sebi	sramota	... Bog daj srečo vašemu!“ Mati me je pogledala	A
Kupčija nese in redi, - čemu bi jo odklanjali? ...	Sramota!	“ V tistem hipu so zazveneli čudoviti, tihi	A
jabolka so se razkotalila po tleh, da je bila	sramota,	ljudem pod nóge, med ogrizke in olupke, v blato	A
ampak ne širi se drugega nič nego smrad in	sramota.	Celo v tem gnezdu, tako hudo od Boga pozabljenem	A
kar je bilo meni paradiž, je bilo tebi greh in	sramota.	“ Ofelija je sedela mirno na zofi, život nekoliko	A
zdaj ... kako bi zdaj povedal, ko je prepozno!“	Sramota	je ležala težko na njegovem srcu, težje od vsega	A
natura in resnica. O, učite se od njih, da ni	sramota	sneti masko z obraza, usehlega od poželenja	A
življenje, ko bi morali po vsej pravici že umreti.	Sramota	uradniku, ki je dopolnil svoja leta in ne uživa	A
pod stopnicami. Kaj je boljše, ali glad ali	sramota?	Poskusil sem že oboje in dobro ni ne to ne ono	A
suknjo, ko je lahko videla, da se ne spodobi.	Sramota	in žalost ji je zdaj plačilo in Bog vedi, če	A
olikokrat poslušal in ki se nikoli ni izpremenila. ”	Sramota!	“ ”Zverinstvo!“	A
našlo več Emerencijev z istim priimkom; moja	sramota	in nesreča bi bila v tem slučaju podvojena,	A
... E,	sramota	sem ali tja, hvala Bogu, da se je vse tako hitro	A
Kako bi jo mogli vsprejeti veselo? O, taka	sramota,	in pa vaški jeziki: ”Bila je med svetom - in	A
ko se je do dobrega napil, joka in tarna: O	sramota,	o greh!Nikoli več, nikoli več!	A
njimi o stvari, ki je pomenka vredna. - Kaj ni	sramota,	da ta narod, ki se uči brati po državni zapovedi	A
Pavel Negoda je vztrepetal. ”Kaj je beda in	sramota,	kaj je ta procesija vsega hudega in grdega	A
doletela ga je na tak način, da je bila njemu	sramota,	dolini šentflorjanski pa čast in odrešenje.	A
Tako sem mislil. Lačen sem bil in žejen,	sramota	in nečast je bila spačila moj obraz, grenkoba	A
Skozi večnost pojde za tabo, zvezda repatica,	sramota	in nečast, klavrnost tvoje smrti.Brez usmiljenja	A
čemu bi lagal, naposled pride itak na dan in	sramota	bi bila dvojna!‘... Tako sem se namenil, da ji	A
cigani, popival in kartal, da je bila žalost in	sramota.	Najprvo je zapravil ves denar, nato je prodal	A
kakor prasci in prepevali, da je bila žalost in	sramota.	Celo župan sam je ležal nekoč v jarku dva dni	A
vozniki so se opotekali okoli grada, da je bila	sramota.	Kmetje, ki so se potili na polju, so klonili	A
Jaz sem jih sam videl in doživel.	Sramota	mojim očem, da sem jih videl, sramota moji starosti	A
doživel. Sramota mojim očem, da sem jih videl,	sramota	moji starosti, da sem jih doživel.Ampak, o Gregor	A
je konec, zaželjeni cilj? Vprašanje, ki je	sramota	za živega človeka. »O kje si, mogočni	A
izprehajati po hrbtu gor in dol. ”Fi, to bi bila	sramota;	pa že rajši ne kandidiram ne!Pa ti, Šilo, ti	A
bilo zelo prijetno. Tako sem spoznal, da je	sramota	veliko lepša in slajša, če jo človek zasluži	A
strašnega predmestja, kjer je uboštvo in smrad in	sramota?	-	A
bos in golorok, iz njenega okna? Žalost in	sramota	je, da se gode take reči na svetu. Toda sami	A
je delo, moja je skrb, moja bridkost in moja	sramota!	Kar sem sklenil, sem sklenil za obadva, kar sem	A
rekli zlató, pa bodi zlató! ... O bridkost, o	sramota!	Kaj je večje, ljuba duša: sramota ali bridkost	A
bridkost, o sramota! Kaj je večje, ljuba duša:	sramota	ali bridkost?Zdaj, ko imamo časa in ko je prilika	A
zasmeh dušmana v lice krotkih čet. To je	sramota!	Herbart misli in misli, sam, osamljen.	A
»mož ji umira, ona pa leta po sodnijah!« »	Sramota	je huja od smrti!« je skoro zaihtela Anica.	A
Anica ni opazila ničesar. Temna	sramota,	kakor da je tako postopanje od Jurija zaslužila	A
sta šli moč in krepost, pojdeta še obzira in	sramota.	Anica!	A
belih oblačil, da se oblečeš, da se ne bo videla	sramota	tvoje nagote; in z očesnim mazilom pomazili	A
Ljubljani v kasino, kar bi bila zame velika	sramota.	Kljub vsemu pa smo lahko načelniku Vossu	A
posebnega; če mu pa tičiš ravno v vznožju, bi bila	sramota,	ko bi staremu prijatelju ne zlezel na plešasto	A
sme ženska, če je slabe volje, tudi udariti;	sramota	pa je, če moški žensko tepe. Veliko pretepov	A
takih ljudi!« Vse so bile edine, da je to res	sramota.	»To,« se odreže Kandučeva, »ni najnovejše, drage	A
Marija!« . / . / stran 289 . / »Jesti res ni	sramota!	Pa še vi dajte!«	A
pogledati v oči. Občutila je, da pezi nad njo velika	sramota,	kateri ni mogla uteči. Končno se je iztaknila	A
sme dobiti in da je za faro pravzaprav velika	sramota,	da faranka na tak način hoče cerkvi mašnika	A
zdravo odnesla svoje telo. Ostala pa ji je velika	sramota,	a tudi ta je ni izpokorila: njena ljubezen do	A
kot bi se bilo najhujšega strupa nasrkalo.	Sramota	za deželo, da ima take sinove!Vidva pa sta mi	A
je bil blizu rablju, katerega dotikati se je	sramota,	s katerim pajdašiti se pa nesreča! Prevzel je	A
ponarejene listke. . / . / stran 32 . / Kaka	sramota!	In vse to je slišal tudi cerkovnik, ki bo gotovo	A
ošabnega, imovitega nemškega kmeta, pekoča	sramota.	Še prej kot je mogel odgovoriti, sta sinova	A
mogel odgovoriti, sta sinova vzkipela: »Taka	sramota!	Ne bomo je požrli!«	A
ni mogel drugače pokopati, če ni hotela pasti	sramota	na njegovo hišo. Ko so bili pogrebci odšli in	A
so povpraševali: »Jezus ‒ kaj je naredila?«	Sramota	je hodila z nami in le malo smo govorili na	A
154 . / vsakim bitjem, ker je prišla nad hišo	sramota,	da sem moral gledati v zemljo in nikamor drugam	A
je storil in še premalo ga je!l mIn zapor in	sramota?	l zavpije oče, mali boš ti namesto mene hodil	A
sebe, kar svojo tišči, kakor trmast konj; še	sramota,	ki se je lani razodela, ga ne obrne.	A
mi ne poveš?« »No, tista ... saj veš ... tista	sramota	tvojega očeta naj se prej nekoliko pozabi ...	A
godete in plešete pa. Za vso sosesko bi bila	sramota,	če bi še dlje vreli s pitjem in vpitjem.«	A
posmehovali ‒ po devetih farah bo šla njegova	sramota:	Trlepov edini sin se je obabil tam v Ameriki	A
bi več morali pokoriti. In vrhu tega še taka	sramota:	kmet je z mečem premagal graščaka, tlačani so	A
zvedó, kadar to začno govoriti, o bog, kakova	sramota!	In res čudno je, da ima misel, kaj poreko drugi	A
se za ves drug svet imeli najmanj brigati.	Sramota!	A vendar se je oglasil precej poleg tega čuta	A
izguba edinega sina, bolela jo je mnogo bolj	sramota	Poloničina. Vsi ljudje, ves okraj je vedel in	A
Ona, ta deklica, je taka, kakor so vse druge,	sramota	zanj, da je kdaj verjel vanjo sam pri sebi,	A
na pomoč in, to se vé, jaz moram iti ž njimi.	Sramota	bi bila zame, da ne bi šel.« »Ti greš?« čudé	A
pa bilo, ko bi se vendar izvedelo vse? Kaka	sramota	bi mene zadela pri vseh ljudeh?Kam naj se skrijem	A
povzdignila je glavo in jela brže stopati. Ne lastna	sramota	in zavest slabega dejanja, niti nezvestoba zapeljivega	A
pri peči ter bridko zajokal kakor otrok: »Ta	sramota,	ta sramota!« je vzdihoval.Vsem se je jel smiliti	A
bridko zajokal kakor otrok: »Ta sramota, ta	sramota!	« je vzdihoval.Vsem se je jel smiliti, odvezali	A
prilezli iz vseh kotov, »sedaj mi je dovolj! Škoda,	sramota,	jeza in žalost ‒ vse je prišlo name in sedaj	A
»No - kaj?« izpregovori Pavel počasi. »	Sramota	- če že hočeš vedeti!« »Sam pometaj	A
jaz tudi tako pravim,« trdil je Molek, »pa ta	sramota?	« »A, kaj to!	A
mnogo zaslužil ‒ kar je drugo; in naposled: ‒	sramota	in pa ‒ Mana bo umrla, ako ji ne pomagamo.	A
napadlo veliko Rusijo, oponašajoč ji, da je	sramota	za devetnajsto stoletje, da dopušča v svojih	A
mojega moža. Tako je pristopila k nesreči še	sramota!	Sedaj sem vdova, ako sem bila žena, in prišla	A
sem se prevarala, in stopala mi je pred oči	sramota,	ki me bo vse dni preganjala ob sumnji, vedno	A
nikoli čuli, češ da je s tem prizadeta velika	sramota	pošteni, trdni hiši: sramota do zdaj nezaslišana	A
prizadeta velika sramota pošteni, trdni hiši:	sramota	do zdaj nezaslišana v Bohinju!In ko so to začule	A
To zahteva maščevanje!	Sramota	se vračaj s sramoto! Trinos je bil dokaj trden	A
ker se ne moti z vsakdanjim delom, ga taka	sramota	hudo peče v srcu, vse huje kakor nas.« Počitnice	A
že nakopala hudo kazen in sramoto. Neznosna	sramota	in kesanje za nepreudarjena dejanja sta me končno	A
domov!’ mi je klicalo razburjeno srce. ‚Moja	sramota	še ni pozabljena; ampak podvojila se bo, kadar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani