Vzel je z mize list, parkrat pihnil iz napetih lic in po tem povedal in razložil: »Vidiš, moj ljubi Menart, vedno sem pravil in še povem: Greh je čudna zel in sramota njen cvet. Grešnik si prizadeva, da bi jo iztrebil, ruje jo in podkopava in sežiga in misli, da jo je zatrl in da sta greh in sramota pozab ljena in izbrisana. Pa čez deset, dvajset let spet požene zel iz starih korenin in se razrašča in cvete in priča: Tukaj je bil vsejan greh! ‒ in vnovič oznanja sramoto.