‒ Nekoč ‒ bilo je poletni dan zgodaj ‒ sem nesel mimo Hudega brezna culo tobaka in, ko sem zavil okoli skale, je stal tvoj oče pred menoj. Sramota, da me je dobil pri tem poslu, in staro sovraštvo mi je zavrelo srce. Beseda dá besedo, naposled se sprimeva kraj brezna in se dolgo rujeva.