sivo (2.352)

celjsko čast razžalil, predvsem pa to čestito	sivo	glavo. HERMAN Ni spora več o tem.	A
svet tko stare konzerve, use je iste farbe,	sivo	al zelen, sam ne vem!Tuvaršija, kukr se uzame	A
precej velika, suha postava; polna temna brada,	sivo	melirana; visoko čelo je nerodno pokrito s temnimi	A
saj je čas. Ogrnite, milostiva, to spokorniško	sivo	haljo, tudi trak Marijin si prevežite, ter povesite	A
čas je prišel. Kmalu, o kmalu boste ogrnili to	sivo	spokorniško haljo ter ovili ta Marijin trak	A
kratke zimske suknje in v hlače irhovke ali pa v	sivo	domačo volneno prejo. Umazani so, obleka je	A
pravo, vse ti dam, kar hočeš le!« Haran nagne	sivo	glavo, tiho misli, glasno de: »Daj življenja	A
sive skale mal potoček žubori, a nad temno,	sivo	skalo bela rožica cveti. Z neusmiljenim očesom	A
vbira strunice srebrne, poje pesmice žalobne v	sivo	brado, v velo lice grenka solza se mu vtrne	A
snegu, po snegu v svečani, nevestica ima že	sivo	glavó, a ženin kožuh s tulipani. In v cerkvi	A
potoček in vetrc s farani, ko ima nevesta že	sivo	glavó, a ženin kožuh s tulipani! Pred cerkvijo	A
. \/ Čevljarček Čevljarček je živel za	sivo	goró, vse šival po enem kopiti, odkar je bil	A
mojster ga preč zapoditi. Tedaj se je vrnil za	sivo	goró, h kopitu se zopet povrnil, čevljarsko	A
Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo	sivo.	še dan današnji vidiš razvalino, ki Ajdovski	A
ob sonci slana, de dal krstit′ je óča glavo	sivo,	soseska je Marije službi vdana v dnu jezera	A
paša me na cesti sreča óni dan, zgrábi	sivo	brado mojo pa me pahne v stran ... V sveti	A
. / . / stran 33 . / Čuvaj, Bog, mi majko	sivo,	zlate sanje ji podari, mene, ribiča v čolniču	A
črno žalost prežene. . /\ .. stran 55 . \/	Sivo	in rjavo Jesen raztovarja ob hribih sive	A
v sivem suknjiču na sivem deblu in gledaš v	sivo	obzorje. Topoli se klanjajo in žebrajo pridušeno	A
Misel je kakor blisk. Pod	sivo	Triglavsko steno počivamo. Naše misli: onstran	A
napori v žrtvi in delu. . / . / stran 38 . /	Sivo	Sivo od ulic, sivo od kamna je moje srce. MRTVI	A
v žrtvi in delu. . / . / stran 38 . / Sivo	Sivo	od ulic, sivo od kamna je moje srce. MRTVI	A
delu. . / . / stran 38 . / Sivo Sivo od ulic,	sivo	od kamna je moje srce. MRTVI KORAKI JETNIKOV	A
vrelec blesti kakor rdeči obelisk iz rubina.	Sivo	nebo mojega srca. Tišina.	A
na sive ljubljanske hiše, da se zagrinjajo v	sivo	zaveso pred soncem. V Trstu nam požigajo Edinost	A
zrcalom Sivi človek strmi v zrcalo in se gleda.	Sivo	zrcalo, sivi človek, sivo je vse. Ti.Jaz.	A
zrcalo in se gleda. Sivo zrcalo, sivi človek,	sivo	je vse. Ti.Jaz.	A
zrcalom Sivi človek strmi v zrcalo in se gleda.	Sivo	zrcalo, sivi človek, sivo je vse. Ti.Jaz.	A
zrcalo in se gleda. Sivo zrcalo, sivi človek,	sivo	je vse. Ti.Jaz.	A
Slepci.	Sivo	jezero onemoglosti. Mrtvi srd.	A
stran 127 . / Jetniki I Tiho se zbudimo v	sivo	jutro. Visoko nad bregovi hiš, globoko v strugi	A
V moje pekoče možgane rosi jesenski dež.	Sivo	nebo joče. 10 ton žalosti. Vse je zastonj.	A
stran 159 . / Smrtni opoj Tiho je, mrtvo je,	sivo.	Ljudje frfotajo kakor netopirji od kamna do	A
Padi, padi, padi!	Sivo	kamenje.Skrij se, mesečina!	A
Jesen Droben dež rosi, bele so kraške poti,	sivo	je zgodnje jutro. Bor, bor ne šumi, kam ta pot	A
Bor, bor ne šumi, kam ta pot hiti?	Sivo	je zgodnje jutro. Brinovka se prebudi, vztrepeta	A
Brinovka se prebudi, vztrepeta, vzleti.	Sivo	je zgodnje jutro. Jesen Enakomerno deževanje	A
glas njegov iz kraške vasi prihaja, jutro je	sivo	in mrzlo in moja mati vstaja. Romar pomisli	A
nove dojeti vase, izpeti tiho moč noči, grozo	sivo	v brezbrežju globin ‒ da nehal bi krvaveti,	A
svojim temnim bleskom in milino, poljubljajo to	sivo	bolečino, ki mojo dušo vsak dan bolj duši.	A
razkošju cilja. Potem pa se spet spremeniš v	sivo	in črno in nedoločeno. Oh, zadovoljna bi bila	A
nasprotni smeri pa sapa mršči v Kanalu mehko	sivo	vodo med vrstama čolnov ob bregu. In od tedaj	A
prej je bil Prestreljenik. Je bil nato Mangrt s	sivo	prevezo okoli glave.Je bil pod Mangrtom curek	A
kamnite pomole. Oči, pred katerimi lakota razpreda	sivo	mreno, pa ne gledajo takó daleč, da bi videle	A
prinesla Iva, vidim črne železne palice in debelo	sivo	platno nosilnice.Iva sva potem vzdignila in	A
mali Poljaček in z dlanjo leve roke pestoval	sivo	desnico, medtem ko mu jo je Janoš pregledoval	A
vonj po toplem seču. Ker kriki so že premaknili	sivo	četo, da je topotala skozi Niedersachswerfen	A
Kolone so se pomikale kot s črtalom narisana reka	sivo	modrikastega blata, ob pokopaliških vratih pa	A
vznožju. Pogrinjalo, ki je preslegasto, platno pa	sivo	in mehko. Zapirala je vrata.	A
je prislonjen k točilnici, ki je bila obita s	sivo	cinkovo pločevino, in držal pletenko pod pazduho	A
nezaupljivi ste.« In stegnila je roko, vzela zaspano	sivo	muco z mize ter si jo položila v naročje. »Mislim	A
beneškimi hišami. Jezero je postajalo zmeraj bolj	sivo;	oblaki, ki so se valili po pobočju Monte Balda	A
plašča. Potem se je ustavila pred majhno in	sivo	kamnito ploščo. »Tale je!«	A
travnik s tremi hišicami in drevjem, potem je bilo	sivo	jezero. Ustavil se je; nizki oblaki so krčili	A
tudi v ozračju tako nesmiselno in pusto; tisto	sivo	curenje oblakov na pot, ki gre skozi temen predor	A
zanimanjem pogledal na jezero, ki je čemerno in	sivo	ležalo pod obokom gostih oblakov.Nato je nalašč	A
zelenje še bolj sočno in mlinsko kolo še bolj	sivo.	Nenavadno kolo.	A
čemu je podobna njihova barva. Nekaj, kar je	sivo	in resno, a vendar svetlo.« »Pepel.	A
ramena so vzdrgetala, njene pesti so stiskale	sivo	krilo nad spodvitimi koleni. Tedaj je krepkeje	A
Skozi lino gleda. Samo težko	sivo	nebo vidi, kakor da bi snežilo.Tako čudne občutke	A
večer brni bron. Jetnik se zamakne skozi lino v	sivo	nebo in govori: - Sivo nebo je, kakor	A
zamakne skozi lino v sivo nebo in govori: -	Sivo	nebo je, kakor da bi snežilo.Morda pa res sneži	A
med temnimi stožci smrek. Dekle je pobožalo	sivo	deblo, nato pa ga je objela in se z vsem telesom	A
svetla, da je razločno videl debla dreves in	sivo	prazno cesto...Ne, cesta ni bila prazna; po njej	A
Obrisal si je oči in pred sabo je zagledal	sivo	cesto.Z vdanim korakom je stopil po njej.	A
jeklenih križih, kakor je bilo tam zunaj razsekano	sivo	nebo. Tako je Martinu minila pomlad	A
Povejte jim: »Dovolj dolgo so te zaprli v to	sivo	zidovje; dovolj dolgo so pili tvojega telesa	A
izbuljila temna okna od začudenja in se ozrla v	sivo	nebo.Ni ji prišlo na misel, da bi se upirala	A
higijenskega zavoda; grobar bo zavil telo v	sivo	rjuho in ga vrgel na voz, sluga bo pa z apnom	A
krajec. Vse je bilo tiho, vse se je pogreznilo v	sivo	novembrsko tišino.Pri srcu mi je bilo tesno	A
pogrnil po travi vrečo, legel nanjo, naslonil	sivo	glavo na raskavo tepkino deblo, potisnil predme	A
vrtinec, se pognal od tal in švignil naravnost v	sivo	nebo.Tam je spet zajel sapo in napel svoja bronasta	A
se spet napel kot struna. Zagledal je veliko	sivo	ptico. Samotna čaplja je zdaj plavala	A
pogledom je spremljal veliko ptico, samotno	sivo	čapljo, ki je jadrala nad poljem.Letela je proti	A
vsakdanjih dni, zakaj vse to je naposled samo	sivo	morje, ki mora biti, da po njem lahko plovejo	A
se je nedolžno gugala na dolgi stranski veji	sivo	zelene vrbe.V svojem rdečem krilcu je bila kakor	A
za vselej izginila med visokimi, kopastimi,	sivo	zelenimi vrbami. - Konec! ... -	A
pleme je močno. Ugrabi upornike in jih zapre za	sivo	zidovje.Zapre tudi Najdùja.	A
morja. Najdù ne sme na planine, ne sme na	sivo	skalovje, ne sme v temne gozdove, ne sme do	A
skala. Pob se je ozrl v Dominov rob, v visoko	sivo	steno, ki se je navpično dvigala nad globoko	A
po visoki travi ter drug za drugim izginili v	sivo	zelenem vrbju. Takoj se je zaslišalo čofotanje	A
cesto je švignilo velikansko letalo, prav tisto	sivo	letalo z dvojnimi krili, ki je zjutraj švignilo	A
jo premaga. Počasi zapre oči in nasloni svojo	sivo	glavo na široko sinovo ramo. Stane jo	A
Jezus, Jezus!« je stokal in se obupno grabil za	sivo	glavo. »Kaj boš,« je zamahnil Mešele	A
zopet ...« je vzdihnil Kobilčer in objel svojo	sivo	glavo. »Tine, Cene, Franc, naprej, kar	A
razgaljenih prsih, ki so poraščene z nekakšno	sivo	žimo, in po strani motri Barbarona, ki sedi	A
vedel, kam me peljejo. Morje je bilo valovito,	sivo	in umazano.Kmalu se je v okroglem okviru okna	A
je v okroglem okviru okna prikazalo prav tako	sivo	in umazano mestece, ki se je vzdigovalo naravnost	A
Užival nekako podzavestno. Vse je bilo	sivo,	morje sivkasto.Gore in dalje brezbrežne in Trst	A
nagiba, zrak se razblinja, dim se suklja pod	sivo	nebo.Noge se premikajo počasi in vztrajno, vsak	A
nagiba, zrak se razblinja, dim se suklja pod	sivo	nebo.Za steklom pa dvoje oči, mirnih in skladnih	A
z verige, zemlja se boči, dim se suklja pod	sivo	nebo.Koliko grehov se je storilo v tej vročini	A
na pročelje kaznilniškega poslopja. Mirno in	sivo	s tisoč drobnimi, zvitimi in črnimi očmi zre	A
pred dežjem in ujmami, mirna imena sevajo svojo	sivo	preteklost, Pavlu Vatovicu pred očmi, zmedenim	A
Oster vodni pršec je neslo čez krov. Bilo je	sivo	in mračno.Zdaj je imelo morje svoj starikav	A
zlesti čez gorski prelaz na drugo stran, čez	sivo	skalovje, kjer ležijo lehe snega, a kaj ko so	A
cene kruha. Spomnim se, je rekel in si pogladil	sivo	brado, da se je že pred sto leti situacija v	A
brbrajočimi ženskami sem in tja, sem in tja s svojo	sivo	brado in opletajočo haljo.Nek hudič mu ni dal	A
ta ima 150 let ali več, prav ta stari mož s	sivo	brado in palico, prav ta, ki sedi tukaj in pridno	A
ni modro kakor pri nas doma, zmeraj nekoliko	sivo,	a bilo je vseeno lepo, naenkrat je bilo mirno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani