sivo (201-300)

kavarno je z mokrimi, spolzkimi rokami seglo	sivo,	megleno jutro.V pustem dnevu brez plamena so	A
puste in žalostne; kamor se je oko ozrlo - samo	sivo,	od neprijaznega sonca opaljeno kamenje; gomila	A
barka. Oči so ugasnile, pesem je utihnila; v	sivo	meglo je utonila barka - tako utone upanje v	A
podvitih, razbolelih nog je bila zavita v grobo	sivo	ruto; podobna je bila neveliki culi, na zofi	A
mladost je bila tam, tako mirna in pusta, kakor to	sivo	septembrsko jutro.Mladost dekleta prvorojenca	A
ruto tesno okoli glave in okoli ram; veliko	sivo	ruto, ki ji je segala do kolen. ”Še bolj bodo	A
od glave do nog, do blata, zavita v razmočeno	sivo	ruto.Fant, desetleten morda, slabo oblečen,	A
sta konja planila, voz je drdral jadrno skozi	sivo	samoto in blato je škropilo od koles in od kopit	A
ključavnici, tako se je dotikalo duri debelo	sivo	lice. ”Zdaj lahko noč, zakaj rano vstanem	A
in hladno je bilo, nebo je viselo nad mestom	sivo	in vlažno.Ni bilo še pozno, dan pa je bil pust	A
vrnila, je bila oblečena v temnoprogasto bluzo in	sivo	krilo, tudi rože ni bilo več v laseh. ”Kaj	A
kolena; samo teló, v klopčič zvito in ogrnjeno v	sivo	ruto, je vztrepetalo kakor od mraza. V tistem	A
usten. Kupil si je novo, nekričečo, spodobno	sivo,	skoraj preskromno obleko in tako ovratnico,	A
pusta in prazna je bila izba. Jakob je slekel	sivo	haljo in jo je zalučil v kot. ”Ni še tista	A
oknih ves dolgi teden ... nazadnje pa si ogrnil	sivo	haljo, da bi utelesil svoje sanje.Vse to je	A
ki so hitele mimo nje, vse se je spajalo v	sivo,	prašno meglo; pred njenimi očmí je plaval polprozoren	A
ni konca. Poznal sem človeka, ki je imel že	sivo	brado in sključen hrbet, a še v svojem življenju	A
okno, silna železna vrata. Mimi je oblečena v	sivo	haljo grešnice - ali pod to haljo, pod solzami	A
razširile in zasolzile oči ... Nebo je bilo tukaj	sivo	in nizko, zamazano in zakajeno od dima iz tovarn	A
cerkve, nasproti kaplanije, je stala šola, staro,	sivo	poslopje; omet se je luščil od zidu, okna so	A
Kačur iz Zapolja v Bistro. Nebo je bilo nizko in	sivo,	megle so ležale na ravni, plazile so se leno	A
košatimi, sivimi obrvmi, na neobritih licih	sivo	strnišče; oblečen je bil v platneno, umazano	A
razpraskal obraz, odpraskal in odluščil mu to	sivo	kožo, zato da bi videl pravi obraz, ki je bil	A
nasprotni strani ulice se je dvigalo visoko,	sivo	zidovje, podobno ječi iz davnih stoletij; okna	A
naravnost nanj: kakor da se bliža tisto visoko,	sivo	poslopje, bliža, nagiba, pada počasi na njegova	A
zatohle, mračne izbe, na prašne ulice, na pusto;	sivo	zidovje.Čist maj je bil v srcih, nedolžen, brezskrbe	A
Nihče ga ni čul. Visok človek z dolgo	sivo	brado si je nataknil naočnike ter se ozrl po	A
podobo. Kar je bilo nekdaj meglà v meglì, vse	sivo	in pusto, sama težka bridkost brez oblike in	A
zavita je . / . / stran 177 . / bila v dolgo	sivo	ruto, sključena je bila, gledala je v tla in	A
smehljajoč; toda počasi je izginil smehljaj pod	sivo	senco, pogled je bil plah, roke so omahnile	A
stala pred mano v prazniškem oblačilu; v dolgo	sivo	ruto si bila zavita, tvojilasjé so bili razpleteni	A
zunaj je tiho naletaval sneg, nebo je bilo	sivo,	strehe pa so se žarko svetile.Stopil je nekdo	A
dišečega kadila. Izza drevja se je vzdigalo visoko	sivo	zidovje.V stolpu je zvonilo k deveti maši, ali	A
pred cerkvijo. Cerkev je bila stara in velika,	sivo	zidovje je kipelo skoro do neba, tako da so	A
vstajali so na vzhodu, razpadali kakor preperelo	sivo	platno ter se spajali sredi neba v velike bežeče	A
žalostni deževni dnevi; nebo je bilo pusto,	sivo,	rjave luže so prepregale vso cesto.Prišla je	A
so se gnusili mrtvi udje, pokriti z ohlapno,	sivo	kožo.Tudi pitati ga je bilo treba, ker so se	A
na posteljo izsesane ude, pokrite z ohlapno	sivo	kožo. Kadar je šivala pozno ponoči in je	A
podobna, oči so sanjale enako in so gledale skozi	sivo	steno daleč v svet, ki se je razprostiral tam	A
kolikor daleč je segel pogled; blatna cesta,	sivo	nebo - samota in žalost vsenaokoli. ”Zdaj	A
več bril in poraščen je bil po vsem obrazu s	sivo,	ščetinasto brado.Mihovka se ga je bala, ker	A
privzdignila ga je malo, tako da so se videli drobni	sivo	rumeni čeveljčki in je šla proti kočiji.Za njo	A
Nebo se ni zjasnilo niti za trenotek; ležalo je	sivo	in mokro nizko nad mestnimi strehami.Noč je	A
nisem razločil, ali je bilo nad nami nizko	sivo	nebo, ali je bila streha od rosnega jekla; vzduh	A
upognjeno, drobno telesce, ogrnjeno v dolgo,	sivo	ruto in zaprla je oprezno duri za sabo. Tako	A
tak človek in v taki hiši nosil n. pr. svetlo	sivo	ali čisto črno suknjo. Majnik govori vedno	A
straneh se je bilo spustilo od neba dol veliko	sivo	zagrinjalo, motilo nas je in tako je bilo mogoče	A
Zjutraj sem se pogledal v ogledalo in sem videl	sivo,	zgrbljeno kožo, gube vsevprek po splahnelih	A
oteklina se je prikazala na vratu. Ko je zazorilo	sivo,	deževno jutro, se je naslonila na vzglavje tudi	A
verna prispodoba njegovega življenja ... Pusto,	sivo	jutro je bilo.Mrzlo nebo je viselo nizko na	A
in obupa. Tudi duša sama je bila vsa kakor to	sivo	morje meglé in bridkosti; in misel, ki se je	A
času je stala na pekovem pragu ženska, v dolgo	sivo	ruto zavita. ”Samo še en hlebec; v imenu	A
strme strehe in izza golih vej se je prikazalo	sivo	zidovje komaj ob jasnih zimskih dneh, ko so	A
gonil voz ter je izginil pred osuplimi očmi v	sivo	jutranjo meglo.Nato pa je bil zakleti grad tako	A
plaho stara, sključena ženica, zavita v dopetno	sivo	ruto.Čudno bel in ves zgrbljen je bil njen obraz	A
ceste in poslopij ter zagrinjale mesto v vlažno	sivo	haljo. Nikolaj si je zavihal ovratnik, da	A
vrat je sedela sključena ženska, zavita v dolgo	sivo	ruto, táko da se je videl izza nje samo koščeni	A
prišla je odpirat stara, suha ženska, zavita v	sivo	ruto. ”Ej, Bog vas sprejmi, gospod Nikolaj	A
zmerom bolj pusta, nebo se je nižalo, vse je bilo	sivo,	brezbarvno; jutro samomorilcev in slovenskih	A
dalje po svoji strmi poti. Nebo je bilo vse	sivo,	znočilo se je nenadoma, brez večerne zarje in	A
volje sem bil tiste dni. Vreme je bilo vlažno,	sivo;	droben dež je tiho potrkaval na okna.Nisem mislil	A
krvave roke in premika pohlepno svoje debele,	sivo	blede ustnice ...Ne upam se dotakniti tega pisma	A
bleščeča pomlad; le daleč, globoko pod nama,	sivo	mesto - kakor preteklost. ”Vrniva se!“ je	A
Potreba je, da udari nebeška svetloba v to	sivo	meglo, da se prikažejo, da veselo zaplešejo	A
izza peči se je dvignil rdeč obraz z razmršeno	sivo	brado; pogledal je zaspano po sobi, potem pa	A
raz sebe, in prikazale so se kosti, odete s	sivo	kožo.Srajca je bila na prsih odpeta in videlo	A
da gori v Mali Ligojni, in dasi je bilo nebo	sivo	in ni bilo žaru nikjer, je klical še med durmi	A
črne roke, v nebo proseče; nebo samo pa je bilo	sivo,	hladno, brezčutno; začel je pršeti droben dež	A
na ulico. ”Saj ni še čas; tako pusto je in	sivo	kakor navsezgodaj ... ni človeka na cesti, še	A
koščeni; od dolgega vrata je visela koža, kakor	sivo,	nagubano platno. Sprva so govorili glasno	A
... In kakšna! - Zavita v veliko	sivo	ruto in bleda, kakor duh iz mrtvašnice ...Plačam	A
udrte v globokih jamah, čelo je bilo potno,	sivo	in nagubano, roke mrzle in koščene.Postelja	A
mrak. Visoko do neba se je vzpenjalo navpično,	sivo	skalovje, izglodano in razrito, na vrhu in v	A
si je ovila črn pajčolan, ogrnila si je dolgo	sivo	ruto in je skrila pódnjo drobni živi sveženj	A
Niso padale več redke težke kaplje; nebó, vse	sivo,	se je bilo nagnilo globoko k zemlji in pršilo	A
doma. Stala je nad stopnicami, zavita v dolgo	sivo	ruto; iz mraka so sijale njene velike oči.	A
v poltemi, je stala ženska, zavita v dolgo	sivo	ruto, iz mraka so se svetile njene velike oči	A
pri oknu je sedel Koprivnik, debel gospod s	sivo	brado, in širokim, belim obrazom; zlat ščipec	A
bilo vreme dolgočasno in je bilo nebo nizko,	sivo	in mokro.Viselo je tam nad strehami kot beraška	A
in padal. Sama ravnina brez konca in kraja,	sivo	nebo nad njo, mir naokoli.In popotnik hodi brez	A
neizmerni ravnini, kjer ni ne gora, ne brezen, ki je	sivo	sonce nad njo in mir naokoli.Na tisti ravnini	A
se je, kakor da je vse zavito v nekako motno,	sivo	meglo.Pohištvo je pričalo o izredni starosti	A
Zavita je bila v siv plašč, na glavi je imela	sivo	čepico, izpod katere se je vilo par premočenih	A
opaljeni od sonca. Kamenje ... kamenje, samo	sivo,	golo kamenje ... Tu pa tam ob parobku nizko, prašno	A
postajo sv. Vincencija. . / . / stran 291 . /	Sivo,	kamenito poslopje je ležalo ob tiru mrtvo in	A
”Zdaj sem kakor na drugem svetu. Meni	sivo	jutro, vam zlat večer; meni jesenski dež, vam	A
Ljubljano in kako sva se poslovila? Gazila sva	sivo	blato; dež je lil, da sva se stiskala pod dežnik	A
vzel dežnik, jaz pa sem se vsa ogrnila v tisto	sivo	ruto, ki je bila težka od dežja.Ko sva bila	A
prenesti ni mogoče te strašne samote; oko strmi v	sivo	brezdanjost, roka se iztega, sega v praznoto	A
Od daleč se je prikazalo mesto, vse pusto in	sivo	v dežju; kakor razmočena, umazana plahta je	A
in na pragu se je prikažala sirotna ženska. V	sivo,	razdrapano ruto je bila zavita in njen obraz	A
srajce so se trgale in nesramni okostniki v	sivo	ohlapno kožo zaviti, so planili proti meni,	A
bi se pred njegovimi očmi nastežaj odprlo to	sivo,	brezkončno zidovje.Nikjer drugod ne more biti	A
je naposled . / . / stran 196 . / potopilo v	sivo	obzorje.Vzdignila se je časih ob cesti vrsta	A
zibala se ter pokimavala z debelima glavama. In	sivo	nebo se je nižalo, od vseh strani se je bližalo	A
kolesa so se vrtela, ali voz se ni premeknil;	sivo	nebo pa se je nižalo, legalo je na prsi, na	A
beli cerkvici podružnici, ko je viselo nizko	sivo	nebo in se je pomikal voz po blatni cesti ...	A
po stranskih ulicah iz mesta. Nebo pa je bilo	sivo,	nizko in otožno, kakor ga je bil že videl nekoč	A
mesta, stopil na hrib, se je že zavilo mesto v	sivo	meglo in iz megle so gledali visoki črni stolpi	A
strani; kamor je pogledal, povsod isto dolgo	sivo	zagrinjalo.Hodil je pač že dolgo, pač ni bilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani