sivo (101-200)

tu je njegov dom. Provincial je zmajal s	sivo	glavo, tu ni ne tvoj ne naš dom, je rekel,naš	A
temna jesen, veje golega drevja so štrlele v	sivo	nebo - sprejeli z velikimi častmi in slovesnostmi	A
se mesa. Tudi takrat, ko bo star in bo nosil	sivo,	nekoliko razmršeno filozofsko brado, se bo spominjal	A
zgoraj na bregu. Debelo telo, poraščeno z ostro	sivo	dlako, počiva ob peneči se, blatni vodi, dolg	A
Kanalizacijska pena brizgne čez zajetno telo in njegovo	sivo	dlako, vendar se podgana ne zgane.Zdaj je otrok	A
oči, ki so skupaj s podolgovato glavo, štrlečo	sivo	dlako in lahno razprtim gobcem, v tistem hipu	A
vse leto; nepojmljivo je sovražno razmerje me	sivo	in črno podgano, plemenski uboji so kot med	A
gledala štropotanje dežja po rjavi površini, v	sivo	deževno meglo zavite lesene hiše ob pomolih	A
je bila sodnica. Rdečelasi tehnik mi je na	sivo	jakno pripel rdeč mikrofon. »Vprašala vas	A
Alojz Mrak je globoko vzdihnil. Popravil si je	sivo	zaporniško jakno in pobral odtrgani gumb.Se	A
»Poberi se,« sem rekel. Odgrnil je	sivo	bluzo.Človek je imel za pasom kuhinjski nož	A
obiskujejo na jesen in zimi. Dolinski župniki učakajo	sivo	starost, zakaj, zdrav je zrak, in dolinske duše	A
ni treba! Graščinskega bika pa še bolj; kar	sivo	je gledal in pihal je, če je pogledal beli gospodič	A
z zlatom in rumenino, Mesec pomeni srebro in	sivo,	Merkur živo srebro in višnjevo, Venera baker	A
vzkliknil in ga objel in solza se mu je utrnila v	sivo	brado.»Katera srečna misel te je napotila v	A
sem pogledal na Krim, ali si je že nategnil	sivo	megleno kapo nad oči ‒ pa vse zastonj, nobene	A
nebo je bilo pa prek in prek zastrto liki s	sivo	plahto, in jelo se je mračiti, dasi je ura kazala	A
sobo primezelo tudi jutro. Bilo je jesensko	sivo	in kot čas slovesa hladno. Klel sem ga in se	A
hodnikov pod, obračilo zlomljeno, oplaz prevlečen s	sivo	mreno, oplat, lemež in črtalo ugreznjeni v tla	A
bi se jih bil moral dotakniti. Modrikasto,	sivo	in rdeče se je pokajalo iz dimnikov, visoko	A
obroč neba nad seboj, so se prelile v dolgo	sivo	steno, ki se je široko razlezla in ji ni bilo	A
ter oprt na palico debele solze točil v dolgo,	sivo	brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne	A
pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko,	sivo	brado, potrebni klobuk širokih krajev z nizkim	A
s prekleto roko svetega doktorja za častito	sivo	brado, pogleda mu v oči in zavpije: »Kaj meniš	A
pritožiti črez naju,« sem zatrjeval Čajžu, ki je	sivo	zrl na rohnečega Damjana.»Svoje predpise poznava	A
Čajž je sedel že ves skrčen za mizo. Včasih je	sivo	pogledal name.Morda se je tudi njemu zdanilo	A
dviga beli Trsat. Tam stoji in gleda daleč čez	sivo	mesto in sinje morje slovita cerkev čudodelne	A
vino jo je prijetno grelo. In ni je motilo	sivo	nebo, ko je imela glavo polno sonca, sončno	A
sedeli Julka in Ančika; Julka je pestovala veliko	sivo	mačko, Ančika pa je živahno pravila, ne ve se	A
veš!« je rekel Milan in ji božal zgubančeno	sivo	roko. »Seveda,« je modro odgovorila Jera, »vozila	A
krčilo srce, ko so jo vsako drevo, vsak grmič,	sivo	groblje in zelena tratina opominjali rajnika	A
izpregovorila s težkim srcem. Izpovednik je nagnil	sivo	glavo k linici. »Fanta imam,« je vzdihnila Ančka	A
Komaj se je toliko svitalo, da je videla	sivo	pot med vrtovi in hišami.Ko je prišla iz vasi	A
previdno pritacal na travnik. Videl sem njegovo	sivo	senco, sprožil in zadel. Nič več ne bo delal	A
hipu miren kot naslikana črna ptičja senca na	sivo	platno gostega mraka.Kakor bi nekaj sumil.	A
Salomonu je klonila glava, solze so mu kapale v	sivo	brado.Pa je naglo spet dvignil glavo in slovesno	A
se je zasvitalo, se je popel Iztok počasi na	sivo	skalo in zrl krog sebe.Vse tiho, kakor bi ne	A
vdahni mi modro ukano! Samo eno še pošlji v mojo	sivo	glavo, saj potem ležem počivat.Samo eno še	A
Kakor luči so švigali med umazano rjavo in	sivo	tolpo šlemi Iztoka in Slovenov iz Bizanca.Krog	A
palec in kazalec v dolgo ped in segel z njo v	sivo	brado, tako je bil navajen, kadar je dognal	A
Zamižal sem od groze. Bela cesta, ki se je	sivo	vlekla skozi noč, se je pogrezala pred menoj	A
zaplapolal zadnji zubelj, skoz okna je gledalo	sivo,	pusto jutro. Smrekar se ni prebudil	A
kopičijo in dvigajo kakor gorovja. Z dolgočasno,	sivo	kopreno, ki se ni ganila in je tiho visela do	A
gledala v gozd, ki je molíl gole, mrtve veje pod	sivo	zimsko nebo. »Punčka moja,« je pričela	A
tudi mi kaj besede!« Pogumno si je pogladil	sivo,	na kozlovsko pristriženo brado. Ura	A
pogledal skoznje. Silvestru je kanila solza na	sivo	brado; obraz mu je za hip zasenčila bolečina	A
takele« ‒ Silvester je pokazal s prstom na svojo	sivo	glavo ‒ »menda ni več pohujšanja na svetu.Zakaj	A
cesto, solze so se posušile, oči so topo zrle na	sivo	ravan, noge so se trudno gibale, roka se je	A
njim je bila v vsej dolžini na steni pritrjena	sivo	zbrisana tabla. Oče je tak razred menda	A
pripeke, polnosti, ki ne utruja, trajne jasnine.	Sivo	rjavi kozolec, že prebujen, a še ves uklenjen	A
samo pogledala sem tja in sem vedela, da njeno	sivo,	grozeče vodovje ni odplavilo deklice.Zaslišala	A
močno nagubanim obrazom, ki se je končaval v	sivo,	kratko pristriženo brado.Kljub vedno hujši pripeki	A
skozi okno v deževni jesenski dan, katerega	sivo	puščobo je poleg enolično na šipo udarjajočih	A
visoko drevje s preperelimi, dolgimi vejami, - to	sivo,	mirno, težko nebo, - to so le še same mrzle	A
gube in prozorna bledota je prešlà v umazano	sivo	barvo. Oblačil se je počasi in postajal vsak	A
svetlobi; brezzvezdnato nebó se je zavilo v	sivo	meglo. Anastazij je hitel z urnimi koraki	A
naročju je držala mladoletnega otroka, zavitega v	sivo	ruto.Pogledali sta si v oči in nista mogli dalje	A
”Pa obrit?“ ”Ves obrit ... še tisto	sivo	se mu ni poznalo pod nosom, kakor se vam pozna	A
da nisem mogel strpeti med temi dolgočasnimi,	sivo	poslikanimi stenami nikdar dalj, kakor kvečjemu	A
poslušali. Gospod Brajdič si je gladil ščetinasto,	sivo	brado in na vso moč pazno sledil odskakujočim	A
niste vojak, silni kakor ste? Zdaj, ko sem nosil	sivo	suknjo še jaz, sirota!“ ”Saj sem bil, saj	A
daleč niso razločile oči drugega nego samo gosto	sivo	meglo; kakor da se je bilo nebo združilo z zemljo	A
-- To je --? Videl nisem drugega, kakor	sivo,	nagubano kožo na ostrih, izbočenih kosteh.Lica	A
pajčevine, segajo do tal, prepregajo stene kakor s	sivo	mrežo in vise v dolgih nitih od stropa.V zlatih	A
suknjič. Ulice so bile žalostne, sive; vse	sivo,	hiše, ljudje, misli, ves svet; tlak je bil spolzek	A
popoludne, sredi decembra. Nebo je postajalo umazano	sivo	in nagibalo se je vedno nižje na zemljo - in	A
Nebo in polje in cesta, vse se je spojilo v	sivo	mrzlo meglo; samo časih se je dvignilo iz nje	A
Jeseni je bilo. Ogrnjen je bil v dolgo	sivo	suknjo, glavo je imel upognjeno, ustnice napete	A
se je omeglilo, vsenaokoli je bilo pusto in	sivo	in začelo je pršeti v drobnih, mrzlih kapljah	A
močnem vetru in so se priklanjale ... V	Sivo	in nizko je nebo, da bi ga človek skoro z roko	A
z zmršenimi lasmí, tenko telo zavito v dolgo	sivo	ruto; plah otrok z velikimi, vodenimi očmi.	A
gorami in z ljudmi in poslopji pred menoj v	sivo,	migljajočo meglo; na obrazu mi leži težka, mrzla	A
v pravljici sedela za pečjo in predla svojo	sivo	prejo.Vsi so vedeli, da je v izbi, videli so	A
mizo je zaropotalo, vzdignilo se je veliko in	sivo	iz tal. ”To je pač Torklja!“ je rekel otrok	A
je izpil tako hitro, da mu je kaplja kanila v	sivo	bradico ter tam obvisela. ”No, ko je prišel	A
genljivo ropotijo!“ Ko sem stal pred starinsko,	sivo	hišo z omreženimi okni ter pomislil na gospoda	A
meni in moji nevesti. Ogrnjena je bila v dolgo	sivo	ruto; zelo bel in droben je bil pod ruto njen	A
zdaj še gledati, kar mi je bilo prepreglo s	sivo	in težko mreno vso mladost, tako da se je mukoma	A
tudi te bo prepregel ogromni pajek s težko,	sivo	pajčevino.Megla bo zastrla to prijazno sonce	A
stal za mizo; kakor je bil upognjen, se je s	sivo	glavo skoraj dotikal začrnelega trama na stropu	A
zunaj pred oknom in tudi hiše so se gubile v	sivo	noč. »Katera bo zdaj prva izmed nas	A
livade, s peskom posute steze, pisane grede.	Sivo	zidovje se je odmikalo, odmaknilo se je v daljno	A
so bile privezane njune misli na tisto veliko	sivo	poslopje, hišo ubitih duš, skrito za železno	A
ne, še malo postoj!“ Stala sva pred nizko,	sivo	hišo, čisto v temi, obadva premočena in trudna	A
ravani je stala ob cesti stara krčma, visoko,	sivo	poslopje z majhnimi okni...Spominjal sem se te	A
srečala sta vrh stopnic Julijo, oblečeno v svetlo	sivo,	enostavno obleko, roke gole do nad komolcev	A
že vesela zarja pogledala v izbo, slikala na	sivo	steno zlate podobe. ”Zdaj vstani!“	A
Kaj sem ga v sanjah videl?“ Vse drugo za	sivo	meglo, še svetilka je gorela zaspano, kakor	A
so pokopavali župnika. Nebo samo je žalovalo;	sivo	in nizko je viselo nad dolino, a ko je bil grob	A
miren, do nebés. Na holmu ob morju je stalo	sivo	zidovje, trdnjavica, skrita za skalovjem in	A
zadušni senci ... in tako pojde. Kdo bi slikal to	sivo	puščobo? Ni treba, da bi dramil romantika	A
--	Sivo,	težko življenje, polno truda, bridkosti, boja	A
stal dolg in ozek oder, skoraj meter visok, s	sivo	platneno streho pokrit in brez zastora.Na tleh	A
ljubeznijo in hrepenenjem -- tam visoko, za to	sivo	meglo, se boči prelestna iz neskončnosti v neskončnost	A
s praznimi, topo začudenimi očmi. Te oči, v	sivo	meglo strmeče, ne vidijo sonca; lica, vsa obžarjena	A
da mi je bil v dolini, še globoko spodaj pod	sivo	meglo, zapihal v lica blagodišeč veter -- odkod	A
mojo bolest ... Hitel sem v dolino, v mesto, pod	sivo	meglo, kjer je dom tujcev in popotnikov.Lažja	A
med bolniki ... Okno moje izbe gleda na visoko,	sivo	hišo; komaj da vidim nad streho ozko progo neba	A
Črno oblečen človek z dobrodušnim obrazom in	sivo	brado je klečal na tleh in je odpenjal Mařenki	A
ulici temno gručo ljudí. Stali so pred visoko	sivo	hišo, pred eno izmed tistih neprijaznih hiš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani