sije (1.049)

.. vse je živo, mislim ptiči, listje, sonce	sije	skozi veje platan, veste, tam je, najprej, čisto	A
je naredil ponedeljek. To ve Savel Pavel, on	sije	z onim zgoraj precej blizu. SIMON: Ste vi	A
MUREN Oh, milostljiva, zdravje in radost vam	sije	iz oči in lic kakor gospodični Karlini.Da, to	A
Rano jutro. Sonce	sije	skozi okna. Prvi prizor MARTIN struži pri	A
življenje... tjá, kjer živé ljudjé záse... kjer solnce	sije...	NINA sanjaje: Tja!	A
Pogleda skozi okno z mehkim nasmehom. Sonce	sije	po mojem kraljestvu... kako bo šele potem sijalo	A
ozadju so zastrta, le malo žarkov večernega sonca	sije	v sobo.Na mizah rože DOLINAR sedi na zofi	A
Svatovsko je moje veselje. POLJANEC: Tudi meni	sije	nebeško sonce skozi vse te črne zidove.Samo	A
spomladanska pokrajina, vsa v cvetju VIDA: Sonce	sije,	svate pozdravlja! DIONIZ: Ni okamenelo!	A
JACINTA: Zakaj, o dragi, si prižgal to svečo, ko	sije	skozi okno beli mesec in v srcih najinih velika	A
Pijača sem, ki se opaja sama, in sonce sem, ki	sije	samo sebi,in ogenj sem, ki sebi sam gorí, nikomur	A
GRUDNOVKA: O mraku seveda ne ... Kadar	sije	svetloba naravnost v obraz - HIŠNA: Se ne	A
DEJANJE Pozorišče: Jasa v gozdu. Jutranje sonce	sije	skozi drevje. Vsenaokrog prepevajo ptiči.	A
drug? In kadar s teboj govori, pogledaš, kako	sije	njegovo oko, in vidiš mu v srce, ki je tvoje	A
* * * »Na boj, oj továriši,	sije	že dan! In súlice óstre in meče ob dlán!«	A
o smrti in življenji večnem. Svétel dan mu	sije	skozi ôkno, Krasno jutro v izbo se smehljá mu	A
Tiho vse okoli tebe. Ko solnce ti	sije,	molčíš; A ko noč na tebe pade črna, Ti ves oživíš	A
nikjer, nikdar ljubezen taka se ne zrca, kot	sije	v njej ta čisti žar. Zato srce je plemenito	A
Trojni sen Vse tiho na širni planjavi, večernica	sije	zlata; mrliče po bitvi krvavi gavranov obkroža	A
in ga objema kot ljubica zvesta. Zadnja luč	sije	še tam izmed vej, Krka se vije počasi naprej	A
Čas je sonce, ki nam večno na visokem nebu	sije,	a spomin z megló nesrečno našim ga pogledom	A
nebu plava mesec tih in bled, na črno zemljo	sije	neprijazno. Zato sem torej celo vrsto let gojil	A
splul, tako je sreča. Pač od daleč kakor sonce	sije,	a greste bliže, pa se ona za meglami skrije	A
jokala! . / . / stran 7 . / Pod oknam Luna	sije,	kladvo bije trudne, pozne ure že; préd neznane	A
vržena pušíca. . / . / stran 111 . / Vrh sonca	sije	soncov cela čréda Vrh sonca sije soncov cela	A
Vrh sonca sije soncov cela čréda Vrh sonca	sije	soncov cela čréda po néba svítlih potih razkropljena	A
čast zložene iz krajov niso, ki v njih sonce	sije.	Iz krajov niso, ki v njih sonce sije Iz krajov	A
stran 120 . / Iz krajov niso, ki v njih sonce	sije	Iz krajov niso, ki v njih sonce sije, kjer	A
sonce sije Iz krajov niso, ki v njih sonce	sije,	kjer tvoje milo se oko ozira, kjer vsa v poglédu	A
poezije. Iz krajov niso, ki v njih sonce	sije;	Cel čas so blagih sápic pogrešvále, Obdajale	A
ustvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glor′ja njega	sije	brez oblaka, oko ni vid′lo, slišale ušesa veselja	A
/ roka je segla v prezrelo rž, kjer	sije	mak, na jasi košuta prisluhne stopinjam	A
JEDEN PASTIR Vže solnce od zahoda	sije;	roj pevcev môti gozdni mir; nad žrtvijo	A
posteljo, nad obrazom smrtno bledim sveča	sije.	Oh, in pogled prebolesten ozre se mu	A
neštetih dežél gospodár; modróst na obrázu mu	sije,	ponósen v očéh mu je žár. Pristopi vsível	A
neizmerni blodil ... Ali trem le krasna sreča	sije,	izmed vseh so dragi mi le trije - Mahomed	A
čase večne. Sam odloči, naj li solnce nama	sije	ali njemu.“ ”Nama ali njemu!	A
družbo píje, vsem na licih strast in víno	sije	... Kot polnočni duh pred njimi vstane,	A
zvestobo ti sebój drviš - bojim se te. TAM	SIJE	LUNA V HLADNO NOČ Tam sije luna v hladno	A
TAM SIJE LUNA V HLADNO NOČ Tam	sije	luna v hladno noč tako bledó; pri srcu	A
žalost, premehák je dih pomladni. Pa naj	sije	solnc nešteto na širokem, sinjem nebu,	A
ni že moten pogled moj? Poglej na vzhod, že	sije	luna, umreti moram jaz nocoj. Samó nocoj	A
na eni strani noč, na drugi dan: in tebi	sije	zdaj svetlejša stran. Visoka stena je med	A
nazaj: že so popki spet pognali, zunaj	sije	gorki maj. Kakor Diana od mrzlega mramorja	A
bojazni, z rokó zatiskam si oči. Nad mano	sije	svetlo sonce, veselo, jasno je nebó; takó	A
polnem. Dà, ob lepih spomladanskih dneh, ko	sije	sonce z ljubeznivo, mehko toploto, se suší in	A
ni že moten pógled moj? Poglej na vzhod, že	sije	luna, umreti moram jaz nocoj. Samó nocoj	A
na eni strani noč, na drugi dan; in tebi	sije	zdaj svetlejša stran ... Visoka stena je med	A
nazaj: v srcu dviga se ljubezen, zunaj	sije	gorki maj. 19	A
bojazni, z rokó zatiskam si očí. Nad mano	sije	svetlo sonce, veselo, jasno je nebó;	A
kakor bledi smrtni angel. Polugasel ogenj	sije	v teh očéh udrtih, trudnih; onemoglost	A
frančiškanski cerkvi bije sedmo uro; hladno	sije	trudno sonce nad Ljubljano; mrak prihaja	A
jim Gospod nebeški raj; v bolest poslednjo	sije	luč prežarka -- še en smehljaj, nič več na	A
sami. . / . / stran 59 . / ABAKUS Skozte	sije	kokotajoča bledina ‒ Kričavost namehurjene kože	A
Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj	sije	tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš?	A
Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj	sije	tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš?	A
dušni stopajo obraz. Nobena zvezda v noč ne	sije,	po temi tma se težka vije ‒ umrlih duše, bele	A
Vlakna in repovi ognjenih kometov. Sonce	sije.	Sonce gori.	A
deževnik mi prinaša okrasne kamenčke. Sonce	sije.	Sonce sije.	A
Sonce sije. Sonce	sije.	Prizidek Ob hiši je prizidek.	A
oblake pod nebom podi; Cveteča pomlad mi v serci	sije,	Vse klije mi v njem in zelení. Ni čudo! saj	A
Srepó v kozarec vpiraš oči? Saj tebi še	sije	zlata mladost; Pomakni se k nam ter bodi naš	A
sredi boja? So še kot včasih pota tvoja, še	sije	ti upor v očeh? Še veruješ, da bo v ljudeh prav	A
se vrnejo 62 . / . / stran 5 . / Pomladna	Sije,	sije sonce, žari raz nebo, s svojimi toplimi	A
vrnejo 62 . / . / stran 5 . / Pomladna Sije,	sije	sonce, žari raz nebo, s svojimi toplimi žarki	A
. / stran 7 . / Izletniki Tam zunaj, tam	sije	prebeli že dan in pomlad že diha na polje, in	A
‒ Travam bajke šepetam. A ko žgoče sonce	sije?	‒ Pod menoj je hladen vir.	A
pa pomladi vse se veseli. Toplo sonce zunaj	sije	naokrog, na poljano sije, na brsteči log. Po	A
Toplo sonce zunaj sije naokrog, na poljano	sije,	na brsteči log. Po gredicah v vrtu rožice dehte	A
Vzhod. - Ljudje, kaj sonce je, ki	sije	z neba? »Luč.	A
glave reže. Z žarom vročim kot nikoli, sonce	sije,	da umirajočim cvetkam sok izpije. Pritajeno	A
njemu sreča klije, Veselje ljudsko njemu v óku	sije,	In tuja solza mu meči srcé! KUPA ŽIVLJENJA	A
izbičal je, poslan nas poblažit. Resnice sonce	sije	zdaj, ljubezni greje žar, in svet je zopet cveten	A
svoj zlati žar z nebes, a bolj še sreče sonce	sije	otrokom z lic in iz očes skoz senco oljkovih	A
zlije, gibanje zbudi teles; bleda luna tiho	sije,	gleda mrtvih živi ples. In tako se meni včasi	A
na prsi bije. Skoz visoka okna jasno sonce	sije.	Zelen mah obrašča zrušene zidove, veter skoznje	A
prikazala, v črno morje. Na zlat mozaik grobišča	sije	bleščeče rdeča zarja. Samoten konj se sprehaja	A
V smehu je tvoja bodočnost. Sonce	sije	izza črnega stekla. Poljana je zlata od sonca	A
besnijo. . / . / stran 31 . / Pesem št. 1 Sonce	sije.	Zbudil sem se.	A
Zaplenjeno. Zunaj	sije	svetlo sonce. Detektiv ne razume moje pesmi	A
vzame, vse se dopolni. V črnih, golih vejah	sije	tiho, ko da umira kdo. Sonce Nihilomelanholije	A
Evropa blaznica. Nad belim zidom	sije	sonce, v senci drevja poje zlat ptiček: Človek	A
z listjem posuta se vije med nami? Nad nami	sije	izjokano sonce. Sami.	A
njive, polja samotna, tiha zapuščenost kraja	sije	v obraze: melanholija. Kdo naj prihaja?	A
smehljajoča se Madona pod zelenimi kostanji. Zakaj	sije	sonce v tvoj obraz, da ga vidim? Ne smel bi	A
slutiti bi ga moral jaz. Pod zelenimi kostanji	sije	sonce. Listje pada v moji duši, listje lepih	A
za novo religijo. Za novo religijo sonca, ki	sije	v srca ljudi, da so dobre njih oči, da so veseli	A
Svetlikanje prostora. Skozi pesem	sije	luč duše, svetloba besede, ki je kot mavrično	A
znoj. . / . / stran 163 . / Sveti mir Eno oko	sije	med nas, eno oko. Sivi dim polega nad strehami	A
Tam leži upepeljeno velemesto. Žareča zarja	sije	nanj. Lepo je ležati mrtev.	A
stopajo skozi megl�. V topli, bolni luči sveč	sije	odprto mrtvo oko. Skozi nevzdramni pajčolan	A
nevzdramni pajčolan silnih plasti ubitih viharjev	sije	neizgorljivi ogenj v molk se pogrezajočih oltarjev	A
Mistika človeka. Magični ogenj mu	sije	iz srca. Njegove oči svetijo kakor radij v noč	A
Sam grem po dolini kraški, kadar vanjo jutro	sije	in se morje zdrave sile v mlado dušo mi razlije	A
še umreti. Ne, jaz nočem še umreti, saj še	sije	zlato sonce, saj mladost me drzna spremlja,	A
Proti Karavankam. Tunel: v poltemi	sije	nje oko. Pratišina Na ulici vse se gnete, vrtinči	A
med kolesjem človek, človek. Samo en obraz	sije	vanj, obraz matere ob oknu, a za kolesjem črni	A
kolesjem človek vsak dan, vsak dan. Samo en obraz	sije	vanj. Psalm O Bog, usmili se moje praznote!	A
Tiho stopam preko póti kraških. Noč mi	sije	nanje. Vse, o vse Vse, o, vse je bilo zaman	A
.................................. 181 Luna	sije,	klad′vo bije ..............................	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani