sije (201-300)

mehki glas. Okno je zagrnjeno; tenek žarek	sije	skozi špranjo, preko mize, med nama, kakor zlata	A
pogleda človek ob nedeljah, kadar gredo k maši in	sije	sonce ... Porajajo se, živé umirajo; ne srda po	A
in grem daleč, tja v polje ... ko je svetlo in	sije	mesec ... in mislim nate ...Veš, kaj sem mislil	A
uri nečedne zgodbice. Zvedrilo se je in sonce	sije	... Ob tistih časih je zahajal k meni koncipient	A
bilo, da bi se človek cmeril, dokler še sonce	sije.	Lahko noč, gospa!“	A
čarovnikova je omiljena, je skoraj prijazna, ker	sije	nanjo majhen žarek tistega sonca, ki obseva	A
bi bili ostali sončni žarki na njem. »Sonce	sije;	ne bo jih veliko.« »Kaj mislite, ali	A
se že sprehajala po lepo urejenih sobah, kjer	sije	skozi okna, izza temnordečih zastorov, mirno	A
njeno hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer	sije	čisto sonce in boža po licih z nedolžno roko	A
življenje in tudi nji se je mudilo tjà, kjer	sije	resnično sonce in je vsa pokrajina neizmeren	A
to milo jesensko sonce; zdelo se mi je, da ne	sije	meni, temveč le tem drugim ljudem, ki me ne	A
videl in občutil trpljenje že v tistem času, ko	sije	drugim še sama brezmadežna pomlad.Zgodaj sem	A
da je tam, samo tam večna pomlad. Nikjer ne	sije	sonce tako milo in toplo, nikjer ni zelenje	A
posebno kadar je zunaj pusto in deževno. In danes	sije	sonce ... Prižgal sem si cigareto in ležal	A
sonce, ki je očem tako daljno in žalostno, kadar	sije	iz svojih nebeških višav v sivi gnus predmestja	A
JAKOBOVO HUDODELSTVO Iz tistih krajev, kamor ne	sije	sonce, se je napotil Jakob, da bi se obesil	A
kraji, koder se ne vije črna procesija, kamor	sije	sonce, da odseva žarko iz oči. ”Pogledal	A
tiste kraje, predno umrjem, pogledal bom, če res	sije	sonce ... saj dado še hudodelcu viržinko, predno	A
ugiblje človek: ali je kraj na svetu, kamor	sije	sonce?Sama tema, sam neprijazen mrak ...	A
videl jako malo ... Toda ponoči, posebno kadar	sije	luna, se zablešče zidovja v čudovitem belem	A
sončnih dneh odgrnem zastor samó toliko, da	sije	v sobo en sam žarek, kakor nit tenák.V veliko	A
njene oči so pogledale v noč. Iz njenih oči	sije	dvoje zelenih žarkov; ovila sta me okrog in	A
toda čudovito je, nerazumljivo ...“ ”In zunaj	sije	sonce.“ Preko sobe in nad mizo je trepetal	A
so bile učarane njene oči. ”Ni še mrak, še	sije	sonce ... če bi me ljubil, bi prišel pred mrakom	A
čudovito lep dan; ne pomladi in ne poleti ne	sije	solnce takó prijetno kakor v jasnih jesenskih	A
pentlja. Stopila je iz veže in je mislila: ”Zdaj	sije	sonce nanjo in se sveti kakor mak.“ Šla je	A
ni več moj, moje pero ni več moje in resnica	sije	na dan, Bog vedi kako!-- Morda bi se kaj naučil	A
življenje. Po cesti hodijo živi ljudje, sonce	sije	nanje in riše na zidove dolge, smešno‐pošastne	A
/ . / stran 179 . / sence po zidovju, kadar	sije	sonce in hodijo po cesti resni rodoljubi.	A
Daleč je še čas; v njem ni bilo sonca več -- še	sije	v mojem srcu; niso se še ozrle v tla moje oči	A
spada k nji lepó pri miru ter se grejmo, kadar	sije	sonce; zapisal bi ta nauk, ali zdi se mi, da	A
tajnosladko šuštenje ne šušti zaradi njega, sonce ne	sije	zaradi njega, rože ne dehté zaradi njega.A v	A
obrazov otrok, žensk, mladeničev in starcev	sije	in poje tisto edino, kar je božjega na zemlji	A
pot; strma je in lepa, tjà gre do sonca, ki	sije	nad hribom ...“ ”Če ti je bilo težko pri srcu	A
Bog z njo ... drugače bo zdaj! Glej, kako lepo	sije	sonce, ves gozd je prepletlo, ves zrak ga je	A
moje uboge oči? Morda si že tam, v dolini, kjer	sije	sonce.Brž se napravi v hrib, ne poslavljaj se	A
- pa jadrno čez planino, v tuje kraje, kjer	sije	sonce ... Hanca se je čutila majhno in ubožno	A
bridkost devetkrat bridkejša, nobena zvezda ne	sije	več temu srcu koprnečemu.Ti si prinesel veselje	A
razbeljenim kladivom beseda za besedo: Vsem	sije	to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, senicam	A
svatbi je več poezije in radosti ... še v dežju	sije	tam sonce!“ ”Samo prijazno poglej, Lojze	A
jo drží za roko in obadva sta vesela in sonce	sije	tam ...Tako sem mislila, pa mi je bilo še bolj	A
kam bi pogledal? Tam je sonce vse višje, tam	sije	nebo vse jasnejše.V gostih, pisanih gručah hodijo	A
Zunaj prepeva pomlad, ne prepeva njemu; sonce ne	sije,	gozd ne šumi v njegovo samoto. Vračal se	A
oj duša, sva se vzdignila iz močvirja, nama	sije	vse drugo sonce, v tej podsmrtni jeseni nama	A
pride siva megla; megla se razprši in sonce	sije,	kakor je prej sijalo. In ker je vedel, da	A
nisem videl; hiše se svetijo kakor v nedeljo, če	sije	sonce in zvoni k večernicam!“ Zdravnik se	A
menja; človek pa ostane, kakor je bil. Ali	sije	zdajle sonce?“ ”Megleno je.“	A
trepeče v mnogoštevilnih gubah okoli ustnic in	sije	iz oči ... Zdaj leže v zemlji ...	A
malokdaj napojen in nasičen. Kaj tisto - eno sonce	sije	lačnim in sitim!Zdajle, recimo, zdajle sem hudo	A
imajo pravico do maja in do ljubezni. In sonce	sije	na puščavo žarneje nego na mlado njivo. Prišel	A
. Kakor večna luč	sije	moja sreča v kajbici; meni samemu.Ali razumeš	A
svetlobe. Počasi ta svetloba obledi, le v sredi še	sije	- in to je svetla luna. Vedno še strmim.	A
ko se še nekolikokrat ozrem na morje. Luna	sije	čarobno, morje se blišči še lepše, kot o solnčnem	A
”Poglejte, kam se je prijela! Tja, kamor	sije	to malo sonca!“ Žarek jutranjega sonca je	A
ljudi, pozabil ni na kreatur nobeno. Na nebu	sije	svetlo sonce, škrjanci žvrgolé po zraku, a pod	A
trave, po pesmih gozdne harfe, po soncu, ki	sije	na polju. S sabo sem bil vzel svojo najlepšo	A
surov; oči so polzaprte; naravnost v lice mu	sije	sonce. Sredi parka se igra v prahu par	A
tiste svetle ceste; popelji me v kočiji, ker	sije	sonce!“-- Prebledel je in nato jo je zaprl v	A
utešeno v smrti. Daleč sem zdaj, v deželi, kjer	sije	sonce na zelene poljane; in ti ne veš, kako	A
zmagoslavno v trg, kjer so bele hiše in kjer	sije	sonce praznično prazničnim ljudem ...Takrat šele	A
prijazna, toda zdaj jo je obsevalo sonce, kakršno	sije	samo v sanjah.V vasi pa je bila cerkev in v	A
plotu ... Ali glej, saj je sijalo sonce, kakršno	sije	samo v sanjah.Nasmehnila se je Metka v sanjah	A
pisano; tu ni polja in ni takega sonca, kakor	sije	tam zunaj, koder hodijo k maši kmečka dekleta	A
krasno popoldne ... Vi ste opazili, kako čudno	sije	sonce, kakor bi bili žarki iz samega srebra	A
svetla vešča nad njo. Na belo cesarsko cesto	sije	lepše, srcu slajše nego jasni dan, blagoslovljeno	A
ob potoku, na vrtu zaklete graščine. In luna	sije	in ob oknu sloni - kdo sloni tam, grešnik?Kdo	A
pojdi tja z menoj, kjer je najin dom in kamor	sije	sonce bolj veselo!“ Zmeraj temnejši je bil	A
vesel, da bi bilo čisto njegovo srce! Zakaj	sije	tako prijazno to jesensko nebo?Nič več ne sije	A
sije tako prijazno to jesensko nebo? Nič več ne	sije	tame!Zakaj diše tako prijetno jesenske rože	A
se mi je zdelo, da to spomladansko sonce ne	sije	nanje, temveč da gredó svetli žarki mimo njih	A
jim je odzdravljal prijazno. Videl je, da mu	sije	sonce tako lepo in toplo, kakor drugemu nikomur	A
človeka strah na pokopališču opolnoči in če	sije	mesec še tako svetlo.Kakor mrtveci so bili ljudje	A
tisoč let, kaj ne bi malo pogledal, kako sonce	sije?	Lepo je zunaj, tukaj pa je zadehlo in trohnobno	A
kakor bi bili takrat v Medvedji vasi. Nad vami	sije	solnce Oj solnce rúmeno, a okrog in	A
bolezni, melanholijo je treba pregnati - in sonce	sije	čisto, kakor je sijalo... Helena je zaprla	A
okrenila. Ni je na svetu večje lepote, nego če	sije	večerno sonce na kostanje Latermanovega drevoreda	A
jagnedi, proti jasnemu nebu trepetajoči; ali ne	sije	tam sonce, tam v daljavi, korak odklanca?Če	A
okrvavljena in oblatena; toplo spomladansko sonce	sije	nanja, ali ne ganejo se.Vselej, kadar se mi	A
duševnih sovražnikov. . / . / stran 313 . / Luna	sije	čarobno, zvezde migljajo svetlo in hodijo po	A
globočine. Tam na Krasu, v deželi prečudežni,	sije	sonce, žarko in silno kakor nikjer.Onadva gresta	A
vojvodi, ki se je zjokal od radosti, ko je čul, da	sije	sonce nad zlatimi strehami carigrajskimi.Govorila	A
”Zdaj ne pojdeš. Sonce	sije	in ljudjé so na cesti.Spoznali bi te in bi te	A
bi mi dežnik in suknja? Naj lije; saj vem, da	sije	sonce nad temi oblaki!“ Zgrabilo me je za	A
in zadovoljni, v prazničnih oblekah, in sonce	sije	in zvonovi zvone ... Nežika vzdihne, takó globoko	A
bi šla z menoj, Barica! Daleč ven, tja, kjer	sije	sonce!To si mislila, glej, in še zdaj te je	A
strmele bogvedi kam - tja daleč morda, kjer	sije	sonce. Za mizo je sedel Gorjanec, zavit	A
Povej, prijatelj, ali je danes jasno nebo, ali	sije	sonce?Če je oblačno, ne reci nič, že tako je	A
tihem objemu njegovem in vijolice duhté in luna	sije	izza črnih topolov ... Luna je sijala izza	A
ne ljubim ženske, da ljubim tisto zvezdo, ki	sije	visoko nad vsemi, ali da ljubim sonce samo.	A
smehljajoči otroški obrazi. In nad pokrajino	sije	večno sonce, sije skozi košato vejevje, tako	A
otroški obrazi. In nad pokrajino sije večno sonce,	sije	skozi košato vejevje, tako da se stresa listje	A
ljubeznivega, sanjavega . / . / stran 118 . / sonca, ki	sije	tam doli ...Ali zdaj se je domislil pesnikovega	A
je bila vprašala, če je videl tisto sonce, ki	sije	na jugu, nad morjem, je vztrepetalo morda poslednjikrat	A
holmov, šumečih gozdov; zdelo se mu je zdaj, da	sije	tam neprestano veselo pomladansko sonce, - travniki	A
ognja čudodelnega, ki gori s plamenom v duši,	sije	iz oči, greje in pali iz besed.Še je rekel,	A
njegov vonj je trohnoba in smrt. Iz daljave	sije	sladka luč mladosti; stopi ji bliže, pa ugledaš	A
legijonov, beže pred to povodnijo, sonce blago, ki	sije	v njih, se skriva za oblake trepalnic orošenih	A
Z mano pojdi, da te presadim v kraje, kjer	sije	vse drugačno sonce; tam bodo hodili mimo in	A
”Kaj je gozd oživel? Mesec ne	sije	v ta mrak in vendar se plazijo sence, švigajo	A
opletale; sonce je sijalo, toda zdelo se mu je, da	sije	mesec. Šel je, šel, prišel na jaso, stopil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani