hudič (2.350)

Mogočniki tega sveta imajo svoje skrivnosti in kamor	hudič	sam ne more, tje babo pošlje.Zdaj veste vse	A
dokazov, za in proti, ampak za vsak naš »za« je ta	hudič	zapiskal dvakrat proti.Ona pa ‒ sodniki so potili	A
MATIČEK Gašper! BUDALO G-Gašper! BARON Al vas	hudič	moti?Hoče v utico iti.	A
MONKOF Še tega mi je manjkalo! (Tiho): To je	hudič	od ene žene!Tukaj!	A
prisilni odkup, kmetje skrivajo, črna borza, cel	hudič	... ne morete vi jesti bolje kot delavci v fabrikah	A
HONZA: Nič Jezus.	Hudič	je bil, ne pa Jezus. JULA: Ti si bil še zmeraj	A
in začenja. . / . / stran 118 . / Zakaj ta	hudič	dobro ve, da nobena vera ne služba božja njegovega	A
.. svojemu služabniku ... odpusti ... ki ga	hudič	preizkuša ... z besno jezo ... ker svari pred	A
treba. . / . / stran 143 . / TRUBARJEV GLAS:	Hudič	te v peto ugrizne, tolči ga moraš po glavi.	A
malodušni, obupani in če se hočete hliniti, tedaj je	hudič	že napravil luknjo v našo cerkev ter zmagal	A
se moram. Človek se mora pohecat, drugače je	hudič,	vsak se mora, žalosten človek pa sploh.Sicer	A
da pride ven . . . VOLODJA: Zdaj je zunaj,	hudič.	.. DOKTOR: Potem mu ga pokažeš in skupaj ga	A
Jaz sem vam samo pomagal. Tudi vaš	hudič	je zunaj, lahko si oddahnete. DOKTOR: Volodja	A
ena ljubezen drugi, močnejši. LEŠNIK Kakor	hudič	belcebubu, mislite.‒ Ah, sta že tukaj.	A
FERJAN dolgo pomolči. Skozi zobe:	Hudič!	LENČKA Ne kolni ga. FERJAN Saj ga ne!Ima	A
stran 24 . / Bog ga je ustvaril, denar si je pa	hudič	izmislil.Če držiš z denarjem, držiš s hudičem	A
vaš ljubi zet Martin jo pa je. URH besen:	Hudič	je v tvojem gobcu.Le počakaj.	A
imenitnost. . / . / stran 43 . / Tedaj pa je	hudič	pri hiši.Ampak, ko si se napregla, vleci za	A
Martin molčita in zreta na vrata: Zavdal ji je,	hudič.	MARTIN vstane in gleda očeta.	A
PETER: Kdo, šleva, pa je tebe klical?	Hudič	je poštenemu človeku samo še v nadlego, kaj	A
GOST: Nečistnik sili k oltarju! DRUGI GOST:	Hudič	bi se prvi pokrižal! EKSPEDITORICA: Tisti	A
najemal. ANDREJ (udari ob mizo): Kaj je sam	hudič	prisluškoval? MENTEJ Ni dosti več prida, kakor	A
spoznanje v srcu - konec karnevala! NAJ	HUDIČ	VSE PIJANCE VZAME Naj hudič vse pijance	A
NAJ HUDIČ VSE PIJANCE VZAME Naj	hudič	vse pijance vzame, prvo naj se spomni name	A
napiši testament, nató zagrizi viržinko in	hudič	se bo pojavil -- zakaj če daleč ni, je morda	A
moreči tlaki, ta šele uvidel bo, kaj ta pravi je	hudič	‒ Na žalost le izžet mrlič, gospod moj fičfirič	A
pesem 71 Vlahi 72 Kavtrna balada 73 Mlinar in	hudič	75 Vedomec 77 Želje 80 Prišel čas je krog božiča	A
belega dne. . / . / stran 75 . / Mlinar in	hudič	Ah, ta mlinar, ‒ še danes vanj vera je preč	A
muk zadel infarkt in zdaj trohni nekje, ubog	hudič,	ki vse življenje ni zaslužil nič, le čudne votle	A
plačal sem kosmato, a moral sem ga imeti, ubog	hudič.	Potem pa muzka.	A
nič. Iz babam ob vinu dneve sm zabiju, butast	hudič.	Sm jenkrat v jenem pajzlu jz osvaju ob flaši	A
dobrota, ne smeš. Haha. . / . / stran 114 . /	Hudič,	bi rekel Hudič, bi rekel človek in naročil še	A
Haha. . / . / stran 114 . / Hudič, bi rekel	Hudič,	bi rekel človek in naročil še četrt vina. Ali	A
Mica Kovačeva pila, nič plačala, pil bi ga vsak	hudič,	plačal pa nič. Mi se imamo radi Mi se imamo	A
- prekleta kvartopirska strast, da si jo je	hudič	izmislil!Marsikak stotaček bi si bil prihranil	A
ptička nisem, da bi jo bil ukrotil... Baba je	hudič,	Rebec.Baba je hudič in pol!	A
Baba je hudič, Rebec. Baba je	hudič	in pol!Pa saj si sam izkusil, vdovec si!?«	A
nič ti ne čestitam, da boš moj svak. Baba je	hudič.	« »Hahaha...« se smeje Drozeg, »kaj sem	A
Katra je ženska, Janez. Kako si rekel: baba je	hudič?	« »Zato nas pa zapelje, oče.	A
No, saj se pokaže. Ni	hudič,	da se jih ne ubrani, teh trških lačenbergerjev	A
Samo srdit pogled mu je odgovor: Da bi jih	hudič	in njihovo vodenico!Kdo jim je natvezil to neumnost	A
»Stražnik!« je zakričal. »	Hudič,	« je rekel Bruno spodaj in vrgel na hrbet skoraj	A
materam nekaj kurjave. . /\ .. stran 16 . \/	Hudič	ga vzemi, premog!A sramota, da ti takó uidejo	A
soseda Lojzkove mame. . /\ .. stran 24 . \/ »	Hudič	naj vzame njegovo dolžnost!« je jezno vzkliknil	A
sklonjeno glavo in se je jezil, a ne več na mamo. »	Hudič	jim mater guli,« je rekel. A onadva nista vedela	A
Kaj utonil!	Hudič	naj jih vzame, na stara leta se ne bom italijanske	A
Zdaj pa na mah Srečko! »	Hudič!	« je siknil in vstal od mize.Deus ex machina	A
svojo zgodbo o Vencu Poviškaju ali ne. To je	hudič:	Venca poznam že do zadnjega vlakenca in me prav	A
temna senca mu je spet švignila čez obraz. »Ta	hudič	me bo res zagnjavil!On seveda misli samo na	A
na sveti večer!« je pribil Peter Majcen. »In	hudič	babji, ali moraš res vsako besedo posebej prežvečiti	A
obesil čutaro za pas, a se je takoj premislil. -	Hudič	mi bo lahko nagajal! - je rekel in jo posadil	A
Zmerom je klel. ‘V svojem lazu bom crknil,	hudič.	Ne s krampom na rami, ne pod vozom in ne pod	A
spomladi name sesul. S puško, uprto v prsa me bo	hudič	vzel.’"Čisto zraven Martina je slonel in klel	A
razmesaril rebra in odtrgal roko, je zaklel. „	Hudič!	" je zagolčalo iz njega. Potem se je stresel	A
Botrček, botrček, petnajst petelinov!« Če bi	hudič	znal vsaj pošteno zakleti.Žef je molče pograbil	A
Po glavi naj si vrtam in napenjam možgane:	hudič	vedi, ali Lojz kadi ali ne kadi? ...To je pa res	A
e‐e‐e‐zušček!‘ bo lahko zastokal in že ga bo	hudič	odnesel, da še smradu ne bo več za njim!«	A
in nato spet izpraznil kozarec. »Pa naj bo,	hudič,	še tako črn, Lojz, ti se ga nikar ne boj!Če	A
Ne bo ostalo! Vse bo	hudič	vzel!Da me razumeš!« je grozeče zarenčal in	A
vidiš, da je razpokana!" „Pa naj se sesuje,	hudič!	" „Mama!	A
gospodom, pa četudi zdajle, kar pri priči vse	hudič	vzame."Vse tisto, kar se je čez dan grenkega	A
nima denarja, na pomlad pa vsekakor, kajti ni	hudič,	da si pozimi ne bi prislužil za novo obleko	A
vrtel po svoji črni in sajasti kovačnici, kakor	hudič	po peklu, tudi sam ves sajast in črn.V nedeljo	A
»Kovač, boš že še videl!	Hudič	pride!« »Kako naj pride, če ga ni!«	A
glavo in nato povedala s pridušenim glasom: »	Hudič	ga je zajahal!« »Baba trapasta!« je zaropo	A
hudiču! Z župnikom je tako, kakor sem rekla:	hudič	ga je zajahal!To mi je povedala dekanova kuharica	A
imel svoje Julke, bi se takrat, kadar me zajaha	hudič,	pognal celo za tabo, čeprav bi bilo bolj pametno	A
presojal njegovo telo in si v mislih prikimaval: »	Hudič	je močan! ...Je močan! ...	A
Močan je kot bik!« »Ali naj takrat, kadar ga	hudič	zajaše, nosi kamenje v hrib?« Vsi so	A
»Ali sem jaz kriv, da ga ni?« »	Hudič	je!« je zdaj zapiskal trmasti bajtar.	A
bolestno nestrpnostjo čakali, kdaj ga bo zajahal	hudič.	Toda nič podobnega se ni zgodilo.	A
»Beseda dana, mož velja! Nocoj te bo	hudič	ustavil!« »Kaj?« je zahropel kovač.	A
okamenel. Kar nenadoma je s stene skočil predenj	hudič.	Črna pelerina je zaprhutala kakor dvoje kril	A
je nehote zahropel kovač. »Ha!« je prhnil	hudič	in udaril s peto ob tla, da mu je izpod noge	A
Verjamem,« je zamrmral kovač. »Dobro,« je rekel	hudič.	»A ker ti pravijo Tomaž in ker si tudi neverni	A
»Stopi bliže in se me dotakni!« je zagrmel	hudič.	Kovač je stopil naprej in se ga dotaknil	A
dotaknil s prstom. »Ali me čutiš?« je vprašal	hudič.	»Čutim.«	A
»Čutim.« »Dobro!« je rekel	hudič	in vzdignil roko izpod plašča.»In da me boš	A
prebudil se je stari kovač in ta je zarjovel: »	Hudič	gor ali dol, kar tako se pa ne dam!Če si prišel	A
najprej zmazal moje telo!« »Prav!« je rekel	hudič	in odvrgel pelerino, da bi bil pripravljen na	A
tolči z njegovo glavo ob trdo cestišče. Tedaj je	hudič	zahropel in nato zakričal: »Kovač, nehaj	A
cesto. »Strela nebeška!« je zdaj zrogovilil	hudič.	»Ali ne vidiš, da sem župnik?«	A
»Kovač, nehaj!« »O seveda, vsak	hudič	bi bil rad župnik, kadar se znajde pod mojimi	A
Nehaj, strela salamenska!« je jezno zakričal	hudič.	»Tvoja Julka mi je figo mar!«	A
Julki! Take babe ti ne najdeš, pa če si še tak	hudič!	Rilec ti, črni!	A
»Kovač, ali si res obseden!« je vzkliknil	hudič.	»Ali res ne vidiš, da sem župnik.	A
ali si popolnoma znorel!« je spet zrogovilil	hudič.	»Če bi bil jaz hudič, bi že izginil!	A
znorel!« je spet zrogovilil hudič. »Če bi bil jaz	hudič,	bi že izginil!Mar bi se pustil, da bi me ti	A
ga ne izpustim!« »Poslušaj kovač!« je začel	hudič	z mirnim glasom.»Daj, oglej se me dobro, pa	A
Kaj pa zdaj misliš?« ga je zaskrbljeno vprašal	hudič.	»Odgnal te bom v gostilno,« je mirno	A
ukazal kovač in pograbil svoj železni drog.	Hudič	je zdaj sprevidel, da je kovač popolnoma ponorel	A
takoj zabliskalo: »Zato, ker ga je zajahal	hudič	... Toda zakaj se je zaletel vame?	A
Saj nisem baba? ... Ne, tukaj ima res	hudič	svoje prste vmes ...A kaj je?	A
Če je župnik, je župnik. Če pa je	hudič,	je pa tudi prav, da si ga ljudje enkrat ogledajo	A
povedal hudiču, toda tega ni utegnil storiti.	Hudič	se je namreč obrnil, bliskovito treščil kovača	A
kovača po glavi in se pognal nazaj po cesti. »	Hudič	ali župnik, za njim!« je besno zaškripal kovač	A
zaškripal kovač in se pognal za ubežnikom.	Hudič	bi mu bil verjetno srečno ušel, če bi se bil	A
cvetoče ajde. Ko mu je bil tik za petami, se je	hudič	bliskovito ustavil, se obrnil in mu podstavil	A
bil v hudem zaletu, se je pogrnil po tleh, in	hudič	je skočil nanj, ga hitro zgrabil za lase in	A
»Tako, zdaj bom pa jaz tebe!« Toda	hudič	se je prezgodaj pohvalil.Kovač mu je odmeril	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani