hudič (401-500)

Kacafura, pijan si!« . / . / stran 147 . / »	Hudič	te nesi, prekleta Duša!« je zaklel s svojim	A
Ni!	Hudič	prekleti! Verjemi, da ni.«	A
nekaj časa molčal. Nato se je posili zasmejal: »	Hudič	si!Ali se res ničesar ne bojiš?«	A
pripravnega človeka dobil,« je govoril Bandel, »	hudič	naj me vzame, prepustil bi vse za sedem sto	A
»Ne bom!« »	Hudič	te vzemi.Daj šest sto!«	A
punt ne bo šala. . / . / stran 246 . / »Toda	hudič	naj te vzame, Mohor,« si je dejal, »če te kmetje	A
zasmejal hripavo in zavpil nerazločno besedo. »	Hudič!	« je vzkliknil tedaj za njim tolminski mesar	A
kje je sedela Mati božja, kje se je pogreznil	hudič	v skale in pustošil po bregu v dolino, prav	A
se jih je zopet otresel. »Saj ni človek, sam	hudič	je,« so vpili ljudje. Radetič se je ozrl na	A
prav, ker so se ljudje vzdignili za pravico. »	Hudič,	ali si gluh?« je zaklical Skoračnikar jezno	A
»Kdo ne da miru?« »Boš kmalu videl,	hudič,	« je zaklelo pred vrati in mimo glave je priletel	A
iz pijanosti in vzkliknil: »To nam je naredil	hudič!	« Andrej Laharnar se je trudno ozrl po družbi	A
naredili? Nad Gorico! Bog nam bo pomagal ali pa	hudič.	« Andrej Laharnar se je bridko nasmehnil in zamrmral	A
Tonina, ki mi je groš zapil, pa ga je potem	hudič	zadušil, če ga je.Očenaš.«	A
Niso hoteli slušati. Zdaj čutijo, kaj pa kdo je	hudič.	« * Kmetje, ki so jih graničarji pred Solkanom	A
zadušil,« je povedal Mohor. »Pa so gnali, da ga je	hudič.	Zdaj bo njega samega hudič.«	A
gnali, da ga je hudič. Zdaj bo njega samega	hudič.	« Nato je vzkliknil, zagledavši Podgornika na	A
pa nič, verjetno zato bo še enkrat	hudič...	« To je bilo že bliže ljudski zbadljivki	A
kosilo in večerjo hkrati. »Morda pa se tisti	hudič	še vedno klati po planinah in si ga ti z jajci	A
malhi podobnega. Ljudski pregovor pravi: v sili	hudič	še muhe žre.Pa bi bilo bolj prav, če bi se reklo	A
Pa bi bilo bolj prav, če bi se reklo: v sili	hudič	jajca žre. Tole o jajcih me je tako	A
naju je kar vrglo na tla. »Teciva, tu ima	hudič	mlade!« sem dejal in se pognal kot nor v beg	A
« se mi je smejal pastir ob ognju. »Kateri	hudič	pa vas podi naokrog ob tem neurju?«	A
jezen, pa kar tiho! To je zadnja beseda in sam	hudič	iz pekla bi me ne mogel pregovoriti, da bi odnehal	A
»Nič! To ni življenje, to je	hudič!	Po tistih jamah tiste pse vlačiti, to je dvakrat	A
tistih jamah tiste pse vlačiti, to je dvakrat	hudič!	« »Torej nisi zdržal?«	A
zid. Zapovedoval nam je gospod Peskara in neki	hudič,	neki Švicar, ga je sunil v rebra, da je potem	A
. / stran 31 . / »Ha, v teh časih, ko nam	hudič	jemlje sveto našo vero, utegneš laziti za ženskami	A
zagrohotala, in berač Luka je izpregovoril: »To ti je	hudič!	« Vitez Hohenburg pa ni sodil tako.	A
brigam, da zapravljam, da postanem berač, in	hudič	vedi, kaj še vse!« »Je mnogo resnice na tem	A
trhleni svoji škatli kar od veselja poskakujem.	Hudič	je, ti pravim!Sikstum!«	A
mizo. Pogledal je na dekleta ter zakričal: »	Hudič	naj vzame vse babnice!« »Na vse jutro že kolneš	A
Kadar je obstal pred njim, je samo zašepetal: »	Hudič	te je obsedel, Sasa!V peklu boš gorel, Sasa	A
vlačil ostalo svojo obleko, »Ivan Arkadjevič,	hudič	naj me vzame, če mi ni nekaj tesno pri srcu	A
vesel, da je tema!« Škilè je godrnjal: »Pojdi,	hudič,	kamor hočeš!Magari v krtovo luknjo, če hočeš	A
He, Miklavž!« »Pravi	hudič	bi bil,« se je odrezal Miklavž oblastno, »če	A
mizi: »Ti boš nama očital, da beračiva! Ti črni	hudič	ti!« Zupan je lahkodušno prenesel ta izbruh	A
je odbit? Fulmina coeli! Palec ti je že vzel	hudič,	a dušo, menim, ima že tudi v pesteh! Prišel	A
boš je popil sladke vode, če Kljukec noče! Ti	hudič	ti!« Tako je govoril sam sebi.	A
« oglasil se je Jurij Ljudevit s hodnika. »	Hudič	je posegel vmes in doma moram ostati!A jutri	A
ali mi držimo križem roke, a ne da bi želi.	Hudič	ve, kaj hoče ta Kljukec, in čemu smo se pripodili	A
vam bom spovedal, do zadnjega greha! Da bi jo	hudič	pobral, to gospodo!Poslušajte torej, sveti oče	A
Simonoviću, kako dobrega čuvaja imam! Oj ti prekleti	hudič	ti!« »Jezus Marija, Jurij Ljudevit je	A
je, »in ne besedice drugače! Naša gospoda je	hudič,	in mi moramo večno zveličanje zastavljati za	A
živel tu na turjaškem gradu Martin Luter, in	hudič	se mu je prikazoval, in bratovščino sta pila	A
da bi spal pri nji, za hrbtom njenega moža!	Hudič	je in Bog zna, če je krščen po krščanski veri	A
starega krokarja ‒ pa je bil v mladosti pravi	hudič,	pravi satan in kakor strela za ženskami, ha	A
zastokal ter skušal izviti roko iz očetove pesti. »	Hudič	ti pomagaj!« je zarjul ter mi pritisnil ročico	A
Gospod glavar je v Ljubljani. Če je tu, stari	hudič	tako ne pusti, da bi krpal na dvorišču!V Ljubljani	A
slabo postati. In vselej pozneje, ako me je	hudič	preganjal s skušnjavo, da bi se lotil tujega	A
Adolphus, ki je bil navzoč, ko so v nekem mestu ‒	hudič	naj vzame ime tega mesta, ker mi ni ostalo v	A
Lukež pa se je odrezal: »Le pridi, rjavi	hudič,	če hočeš, da ti kodrasto grivo gosto zasadimo	A
bi bil lahko vtaknil v njo svojo baklo. »Ta	hudič	nam ponuja rdečega petelina!« je sikal Lukež	A
mislili. Jedli smo in kocke smo metali, dokler ni	hudič	vzel vsega, kar smo bili naplenili v polju in	A
nemškem mestu, katerega ime mi je ušlo. Bil je	hudič	v človeški podobi, a vem, da ni veroval ne v	A
zamišljenemu obrazu, sem čutil takoj, da šepeta	hudič	Joštu na uho: ‚Čemu ti je treba deliti?Samokres	A
opazoval moje zamišljene oči, je tudi vedel, da	hudič	za mano ne molči in da polni tudi moja ušesa	A
bi posegla po orožju, kakor nama je šepetal	hudič	na uho. Tako sva se vlekla od dneva do dneva	A
pišeš, da pridem, kaj? Tako ne bova jezdarila,	hudič	stari!’ ‚Opeharil me ne boš!’ je hropel Jošt	A
bile puste. Za mano pač ni več sedel peklenski	hudič;	ta je bil izginil, a na njegovem mestu je sedaj	A
ženska, ki je od naših ljudi. Da bi vas vse	hudič	vzel!« S to željo, ki mu je gotovo prihajala	A
hoče biti vse v redu, ko vem, da spravlja ta	hudič	v svojo malho, kar le more!« Ko smo pojužinali	A
Taka žival ‒ pa coprnica!« je kričala Maruša. »	Hudič	naj vzame te moške, ki bodo sodili o nji!Čemu	A
imamo ‚mea’, to se pravi, že pri rojstvu je	hudič	nanjo mislil in že takrat je bila njegova.Zakon	A
Slučaj je res težak ‒ kakor vselej, če tiči	hudič	vmes.Naj se v božjem imenu preloži mučno izpraševanj	A
/ zaprta, nikjer se ne kadi izpod strehe in	hudič	ve, da sem lačen, kakor bi se bil štirideset	A
in če nam je že umreti, zgrabi naj tudi njega	hudič,	kateremu je že tako namenjen!l Ali mlajši sin	A
na robu mesta. »Sem že mislila, da se noben	hudič	ne bo prkazu, porka madona!« me je prijazno	A
sta verovala grad in tlačan, pravi peklenski	hudič,	ki se je z njim na Kumu spečala vešča Ljuta	A
hoče spotoma še Emo prositi pomoči. »Kamor se	hudič	sam več ne upa, tja pošlje babo!Če bi ona v	A
kakor ti in drago prodajal!« »Pa ga je res	hudič	otel iz grajske ječe?Mimo vseh straž?«	A
Pa dedca Plavca nikjer!	Hudič	ga je vzel!Kdo pa?«	A
Kdo je to?« »Kdo neki, če ne	hudič?	« »Res, tisti je.	A
soteški.« »Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi	hudič	na dno pekla pogreznil graščake - krivični in	A
videl, da so vsi. Če kmet zajaha konja, ga sam	hudič	več ne ustavi.« Kako prav je Slabè vedel	A
« »Če ne, pa se mi spravi s poti, da se bo	hudič	sam upal blizu!« »O mili Jezus,« se	A
Če bi bil izvedel, ne bi tu stal zdajle jaz;	hudič	je, nikogar se ne boji, zaprl bi me bil!«	A
postave,« mu je Vrbičev gospod pritegoval. »	Hudič	jo potiplji!Zakaj neki zavira tako rada, ko	A
petelinjega jajca izvali pravi kosmati in rogati	hudič,	ki te lahko precej pocitra.« »Joj, Nace, pazi	A
izfrfraj iz gnezda, da še sam ne zvališ hudiča. Pa	hudič	bo, če ne prej, pa tačas, ko se Tone vrne!«	A
ni kaj prida! Da bi jih pocitral sam rogati	hudič	vse krčmarske rokomavhe, ki dobri kapljici brezbožno	A
Starec, gnusni!« »O, čakaj,	hudič	babji, čakaj ‒!« ji je ves peneč se upognil	A
»Le meni verjemite, obesil se je kdo, sicer	hudič	ne bi plesal s tako vihro!« je rekel star hlapec	A
pobešenimi očmi odkimaval in molčal. »Kaj molčiš,	hudič?	« se je gospod Ambrož ugreval. »Če si res svobodnjak	A
v pesti, pa se je vendar še izmotal. Vidiš,	hudič	varuje svojega, saj Bog ga ni otel, psa malopridnega	A
oblasten in glasan. »Ne bodite cunje ‒ rogati	hudič	vas pobral!« je vpil. »Če boste premehki, vas	A
»Kdo ji je povedal?« »	Hudič	‒ kdo pa?Zmenjena je z njim.«	A
kar nas spet sili v upor.« »Pravijo, sam živi	hudič	ni grši.Kaj vendar počne z vami?«	A
kozé se hudo boje vešč; nemara zato, ker se	hudič	v kozji podobi druži z veščo in ker potlej vsaka	A
»Zakaj sem mu gorak, vem le jaz.« »Če je	hudič	na poti, je na poti ‒ ogni se ga ali pa ga hudo	A
starejši suličar Urh posmehnil. »Lov je strast,	hudič,	pravijo, ji kuri, saj noben opomin ne zaleže	A
opomin ne zaleže in nobena kazen.« »E, kaj bi	hudič!	Oblast ima samo do polhov; te pase res, druge	A
samemu hudiču palico posodil, s katero bi potlej	hudič	kakovega svetnika udaril, ko bi se samega boga	A
kar je bilo na njej, ter zavpije na vse grlo: »	Hudič	je, pravim, hudič, a ne zet, ne prijatelj!Rokovnjač	A
ter zavpije na vse grlo: »Hudič je, pravim,	hudič,	a ne zet, ne prijatelj!Rokovnjač je, sam živ	A
prijatelj! Rokovnjač je, sam živ rokovnjač; če ga	hudič	ne vzame, ni za nič več in drug se mora narediti	A
»Vidiš, ti nič ne veš!	Hudič	je naš sovražnik in mi moramo sovražnike ljubiti	A
držal Mozola za roke; »udari ga!« »Pusti me,	hudič!	« vpije Blaž, »satan rokovnjaški!‒ Za pet ran	A
in ga porine ubogemu kapitanu v prsi. »Ná,	hudič!	« sikne ropar.»Nisem te hotel jaz ‒ sam si hotel	A
Kaj nam pa more?	Hudič,	saj je to dovolj, da svoj vrat nese na suho	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani