hudič (501-600)

Garvaj durdaj! Lep človek kakor	hudič!	Moj košek, kje je moj košek?«	A
zarohni in reče potem: »Boga sem klical, pa je	hudič	prišel in njegova po pol sestra.« »Da bi te	A
pa ne,« odpoveduje on, a že je bil zamišljen.	Hudič	je imel že mali prst njegov. »Kakor hočeš.	A
jaz ne verujem, ker jih sam še nisem videl.	Hudič	mora pa vendar biti, saj je v štiridesetdanskem	A
comp! comp! comp! Jaz gledam ‒ kar vidim, da	hudič	gre!... «	A
... « »Kako si pa vedel, da je	hudič?	« vpraša eden nevernih poslušalcev. »Kaj bi ne	A
man« ali tisto pisanje, ki se uči, kako se	hudič	‒ Bog ga nas varuj! ‒ kliče v ris. O eni lastnosti	A
Krjavelj pije! Povedal nam bode, ali je res	hudič	na svetu,« pravi starešina Matevžek. »O, res	A
Udari, če hočeš desetega brata poznati!« »Ná,	hudič!	«Rekši, mahne Marijan srdito vdrugič.	A
In oljkovo vejico od cvetne nedelje!	Hudič,	hudič, sam hudič je po tebe prišel!Pred vrati	A
In oljkovo vejico od cvetne nedelje! Hudič,	hudič,	sam hudič je po tebe prišel!Pred vrati stoji	A
vejico od cvetne nedelje! Hudič, hudič, sam	hudič	je po tebe prišel!Pred vrati stoji, ves črn	A
je gledal učenik debelo četrt ure na list. »	Hudič	je to pisal, hudič bode to bral!« zarenči naposled	A
debelo četrt ure na list. »Hudič je to pisal,	hudič	bode to bral!« zarenči naposled. »Vrag ti vedi	A
Meta osebenjica in pa Sova dobro poznala.« »Ni	hudič,	da bi se ne bila poznala,« reče prej omenjeni	A
še enega biriča na tla pobije, tri pa podi ko	hudič	coprnice s Kleka.’« »To ti je sam zlomek,« odkima	A
in žile na obrazu mu še huje nabreknejo. »Ni	hudič,	da bi me bil pozabil, saj si bil pred nekaj	A
skrivnostno pravi: »Vsi mislijo, da mu je sam	hudič	tisto noč v kočijo po dušo prišel, po krivoversko	A
je umrl. Ni mogoče, da bi bil kdo drug kot	hudič	v zaprto kočijo zlezel, za boga svetega ne!	A
bilo v naši vasi videti Zobrovega doktorja. Sam	hudič	bi bil, ki bi ga sedaj prinesel.« »I, jaz si	A
To je torej tisti Zober! »	Hudič!	« kolne starec Solarja.»Kdo ti je rekel kvartirat	A
babe obirajo in črnega malajo, kakršen je baje	hudič	sam, e, potem bi bili i vi mene morali na miru	A
vam prišel. Če se vam hoče sanjati, da je bil	hudič	pri vas, i to vam je svobodno.Sedaj mi pa po	A
to je bilo v vsakem jeziku razumno. »Čakaj,	hudič!	« In v tistem hipu zadene debel kamen enega častnikov	A
jih je bil naučil, bile so: ‘ Micka moja’ in ‘	hudič’	.Kadar je ono izgovarjal, bil je sladek kakor	A
Šimen na vrhu lestve se je zvil od bolečine: »	Hudič!	Kdo je?«	A
nareži in vtakni mu jih v zibel. Iz vrbe se	hudič	reži, pa varuje pred sovražnikom.« »Gladeža	A
»Kaj pa hočeš?	Hudič	ti!« zavpil je s hripavim glasom. »Dekleta pusti	A
tisto punco lutrsko, pa je požreti ne more!	Hudič	ga pa bo, pravim vam, hudič ga pa bo požrl.	A
požreti ne more! Hudič ga pa bo, pravim vam,	hudič	ga pa bo požrl.Bršlinovega zelenja mu dajte	A
mrmra srdit to nepoetično kletev: »Da bi ga	hudič!	‒ Ta nerodni štorkljež, kaj hoče tu?	A
Dekleta ima rad čez vse ‒ bab pa ne mara. »Baba je	hudič,	« pravi, kadar sedi v krčmi pri vinu ter se domisli	A
hraščenega obraza in nohtenih prstov ‒ da, baba je	hudič!	‒ In ona se je tudi malokrat v poezijo izgubila	A
da je! To ti je ptiček ‒ a kaj, to ti je ‒	hudič,	pravim!« »Kaj ti je storil hudega!	A
nikomur! Pa molči, molči, Miklavž ‒ to ti je ‒	hudič,	pravim!« Drgnil je pri teh besedah svoje široko	A
svata pijanega Klandra po tleh. »Se je li vsak	hudič	zarotil danes!« zaklel je na glas in hitel dol	A
sedanjost, videl nekdanjost in bodočnost. Da ima	hudič	neizmerno denarja in da čuva vse zaklade, to	A
V kostanjih je skovikala sova. »	Hudič	te vzemi!« je zaklel Lovrač.Zdrknil je in padel	A
so se kmalu vrnili. »Izginil je brez sledu,	hudič,	« je siknil Tone in zapičil pogled v Marijanico	A
več slabega nego vsi drugi ljudje in Bog in	hudič	skupaj.Zemeljska mati do zdaj še ni rodila sinu	A
bila tako razcapana in nakazna, da se je sam	hudič	ustraši.Iz širokih, do ušes razklepajočih se	A
ostalo še dosti duškov in oken - ali kaj za to!	Hudič	in coprnica sta po moji misli toliko lepša,	A
»Beži, škric, drugače bo pok!« »	Hudič	vzemi gospodo! Gospoda so vsa hudičeva!«	A
da sem se kar tresel, pa sem dejal: Čakaj,	hudič!	Ti nas ne boš hodil več vohat, pa sem pobral	A
jo opisale tako grdo, kakor da ji je mlatil	hudič	grah po obrazu.Žaloval za to nisem nič, sem	A
vračal čez Melnik domov, da se mu je prikazal	hudič	in ga hotel vzeti.Velik da je bil kakor drevo	A
Po tem ognju da ga je najbolj spoznal, da je	hudič,	ki je prišel ponj.Takrat je obljubil Bogu poboljšanj	A
ima rad vsako žensko, to se pravi, če je ni	hudič	obsedel, da ga mori včasi z vrvjo, včasi s šivankami	A
Tiral me je pred sodnika, ki me je pestil kakor	hudič	pogubljeno dušo.Rekel je, da me izpusti samo	A
zato, ker sem Kranjec, ruski brat. Naj vzame	hudič	take brate!Pobrali so mi polovico blaga, da	A
sicer te bom tožil.’ Štrucelj zareži name kakor	hudič	in pravi: ‚Vidim, da poslušaš tuje marne.Dobro	A
plati, kako bi jih vrgel s sebe vsaj nekoliko.	Hudič	res ne miruje nikoli.Obhajale so me hude skušnjave	A
odkupljene duše. Vedeti vam je treba, da svet in	hudič	nimata nevarnejših zapeljivcev, nego so staroverci	A
jaz opomniti. Ti capin ti, ti zamazanec ti, ti	hudič	ti, le glej me!Drugega imena nisi vreden, tapica	A
bile razcvetele v nedeljo. Nedelje se boji	hudič,	pa tudi njegova bližnja žlahtnica in prijateljica	A
ker vohajo blagoslove, katerih se boje kakor	hudič	križa.Jaz že mislim, da so kače vse strupene	A
Dostikrat mislimo, da vidimo kačo, pa ni kača, ampak	hudič,	ki se prikazuje najbolj pogostoma v podobi kačji	A
nevarne in strašne. Kadar tiči v njihovi koži	hudič,	se človek zastonj upira, cel regiment vojakov	A
obogati le še tisti, ki naredi zavezo s hudičem.	Hudič	ve za vse dragocenosti pod zemljo, če jih ni	A
videla. Jaz sem se koj domislil, da je morda to	hudič,	in sem se prekrižal in kača je o tej priči smuknila	A
natanko. Najprej nikar ne misli, da je zmaj	hudič	ali hudičev sluga.To nikakor, on je v božji	A
zmanjka. Sin pa ga tolaži: ‚Oče, ne bojte se,	hudič	je zvit, ali ni kos človeški pameti. Pojte po	A
hudiču. Naredila sta pogodbo, da bo moral nositi	hudič	puščavniku toliko denarja, kolikor ga bo zahteval	A
puščavnik le en krajcar po nepotrebnem, da ga bo	hudič	raztrgal, njegovo dušo pa odpeljal v peklo.	A
je postavljal z njimi nove cerkve in oltarje.	Hudič	se je srdil in mu nastavljal skušnjave, ali	A
pil kakor prej, molil in živel kakor prej ‒	hudič	se ga ni mogel na noben način lotiti in polastiti	A
Puščavnik veli: »To je preveč.	Hudič	bi rekel, da puščavniku ni treba toliko trošiti	A
skopnel in drugi dan je bilo že vse zeleno.	Hudič	se ga zanaprej ni drznil več skušati, imel je	A
puščavnik hudiču, da naj mu da za slovo roko.	Hudič	mu pomoli roko, on pa jo zgrabi in pribije z	A
z blagoslovljenim žebljem k svoji postelji.	Hudič	se ni mogel ganiti in je moral zdaj s svojimi	A
pribitega hudiča. Od straha je hotel pobegniti,	hudič	pa ga je nazaj poklical in lepo prosil, da naj	A
stanoval Tonetov oče pod Žabjekom, mu je obljubil	hudič	za odrešitev vse zaklade, ki se nahajajo še	A
To bolečino je lahko trpel, ker mu je znesel	hudič	še tisto noč vse cekine in tolarje, ki so bili	A
poskakovati in plesati. Kozla pa si je izvolil tudi	hudič	za svojega poglavitnega zastopnika in ljubljenca	A
zadovoljno: »Tukaj bomo odslej Boga častili.«	Hudič	postavi poleg cerkve krčmo in veli: »Tukaj pa	A
pa mene.« 15. Potikaje se po svetu, je prišel	hudič	h kmetu, ki ga ni poznal in ga pogostil prav	A
in ga pogostil prav dobro z jedjo in vinom.	Hudič	ga vpraša, koliko mu je dolžan.Kmet pravi:	A
sem storil kaj dobrega, mi bo že Bog povrnil.«	Hudič	se namrdne in veli: »Takih besed ne morem slišati	A
stiski je poklical hudiča, da bi mu pomogel.	Hudič	pride in veli: »Priskrbel ti bom sod žlahtnega	A
pit, ker bi se mi prehudo tožilo brez tebe.«	Hudič	mu to radovoljno obljubi. Opomnivši ga še enkrat	A
da ni mogel vsem postreči. Kadar je prišel	hudič,	mu je natočil čistega vina, v katerem ni bilo	A
čistega vina, v katerem ni bilo ne kaplje vode.	Hudič	ga je srkal v slast, ne sluteč krčmarjeve zvijače	A
poda svojo mogočno roko. Takrat se oglasi	hudič	in zahteva poleg dogovora krčmarjevo dušo. Sv	A
Krčmar je hudičev valpet. ◆ Ko je moral	hudič	zapustiti svet, si je postavil za namestnika	A
strehi pa hudiči. ◆ Vrabec se veseli v prosu,	hudič	pa v krčmi.(Take psovke so se rodile gotovo	A
malinu ne v krčmi. ◆ Na smrekovi vejici se	hudič	ujčka. ◆ Smrekova vejica je že marsikoga osmukala	A
vodenica, ker pobira pijance, ki se boje vode kakor	hudič	križa. ◆ Pijanci umirajo za vodenico, ker popijo	A
silno obogatel. ◆ Ko umira krčmar, ne pride ga	hudič	skušat, ker ve, da je brez tega njegov. ◆ Krčma	A
zmešan. Župnik se pa drži ob strani in živ	hudič	ne ve, kaj tuhta.« Ko sva še s Karlom sedela	A
Ponudil sem mu žganja. »Oh, ti	hudič,	ti!Dragi Tonček, sedaj boš pa nosil bergle.	A
enemu od ujetih oficirjev. »Boš pustil ali ne,	hudič!	Italijane pojdi lovit, ne pa ure pobirat!« sem	A
je odprl sobo in zakričal: »Kaj pa je za en	hudič?	«Dvignila sva Tilna, ki je ležal v mlaki krvi	A
« je rekel Trtnik in pljunil v stran. »Ja,	hudič	je to,« je govoril Viktor. »Pred letom dni smo	A
ki je postajal vedno bolj zaskrbljen. »Ej	hudič,	kdo me je ovadil.Zmerjal sem vas, da ste lenuhi	A
Pa živi, če hočeš! Naj vse vzame	hudič,	to sem že enkrat rekel.«Zamahnil je z roko in	A
»A, a, za konspiracijo?	Hudič	vzemi še tistega, ki je iznašel to prekleto	A
Ženske cvilijo.	Hudič	jih vzemi: ženske zmerom cvilijo, ali od veselja	A
Nas se pa nihče ne usmili.	Hudič	vzemi te vojaške predpise.«Umolknil je in pogledal	A
Včeraj sem odgnal osem žensk. Tudi meni doma vse	hudič	jemlje, pa žena nič ne reče.Tam je okrožje,	A
sovražnik se nas bo še bolj bal. Boš videl, da bo	hudič.	Da bi le kmalu prišli.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani