hudič (301-400)

Atila je bil vladar, ti si pa babjak, oven,	hudič.	Nahrulim narode, resnica, pa ne tebi v korist	A
»V Slovenih ni takih stricev. Obsédel ga je	hudič,	krščenika gnilega!« »Despojna jo je zahtevala	A
oficirja s štrlečim adamovim jabolkom. »Pazi,	hudič,	kako briješ gospoda,« je s tihim, uglajeno prijateljskim	A
Kako naj jo spravim ven? Kaj bo naredil,	hudič	nepreračunljivi? Zakaj mu prejle nisem prerezal	A
stopila zaklenit za njima. »To podjetje je	hudič,	« je Tine s praga še zamrmral kakor sam zase	A
sem se mu previdno približal od strani, me je	hudič	takoj zaduhal.Besno je sunil proti meni, jaz	A
se je po sovje razleglo preko polja. ”Vozi,	hudič,	udari!“ je kričal dacar. Voznik je švrknil	A
ter butil s pestjó, še vdrugič in vtretjič. ”	Hudič,	vlačuga, hudič!“ Zunaj se je oglasil smeh	A
pestjó, še vdrugič in vtretjič. ”Hudič, vlačuga,	hudič!	“ Zunaj se je oglasil smeh, ki se je zvonko	A
”Franc! Franc!“ ”	Hudič	te vzemi!“ je zaklical, oklenil se me pod pazduho	A
kaj vam nič ni dolgčas po domovini?“ ”Ej,	hudič,	saj je vse en -- -- !Glavna stvar je, da ima	A
gledala za njim. ”Še uróčil bi človeka, sam	hudič	je v njem!“ Komaj je stopil na cesto, pod	A
ki je rezal, kakor skrhan nož po steklu. ”Ti	hudič,	izvržek satanov!Ni se še izlegel, pa hodijo	A
na stol, na mizo, na polico, na oknico. ”	Hudič,	še na strop se zaleti!“ je kričal župnik.Begal	A
bi bila vzela! Ona: kurrrú -- kurrrú; on pa:	hudič,	napravi večerjo!-- Take so babnice!“	A
roke in divji obraz. Ti: kurrrú -- kurrrú; on:	hudič,	napravi večerjo! Ali si ga že poiskala?“	A
kvargljih in po slabem tobaku, in prikazal se je	hudič.	Lep je bil in ves prijazen, gladko obrit in gosposko	A
usmilimo, da jo rešimo prekletstva...“ Blagi	hudič!	- Dal mi je dom, čudovito belo izbico, in ni	A
/ Nikoli več, nikoli več, - o blagi, blagi	hudič!	In vse drugačne so bile zdaj moje oči.	A
po vijolicah in ciklamnih in prikazal se je	hudič.	”Zdelo se mi je čudno,“ je dejal, ”da si	A
v krvi; to je kakor sušica: ozdravi jo komaj	hudič...	Ali nimaš očí, da bi videl, kakó uživajo in tratijo	A
”Jaz sem volja in sila in oblast,“ je dejal	hudič.	”Le kdor je z mano, doseže svoj cilj; kdor se	A
zatorej nezaužito; zavrženo življenje. *	Hudič	je dajal neprestano in vesel je bil, da je dajal	A
petó.“ Take in enake rečí mi je pripovedoval	hudič,	a kadar mi jih je pripovedoval, se je odprlo	A
zaklenil vrata! Kaj jaz vem, če ni bil sam	hudič	ukrenil te stvari!“ Pokrižal se je in se	A
človeško besedo. Eden je izpregovoril in je rekel: ‚	Hudič!	‘Tovariš mu je odvrnil takisto.	A
štacuno, je pomolil frakelj tja in je ukazal: ‚	Hudič	sakramenski!‘- Moji čevlji so bili v lužah in	A
lačni zlomek, vse, prav vse! Preklet naj bo	hudič!	«. »Miha,« ga prekine žena, »tak zgani se, klobuštra	A
Mohamed še tebe in telico! No, vaju pač ne bo	hudič	prežvečil!« »Oče, vse že beži, pojdimo!« ga	A
briga Dunaj za vse prej kot za našo granico.	Hudič	naj vzame Dunaj in Špansko in Italsko!« Molce	A
»Nič se ne boj tega, kar boš trpel. Glej,	hudič	bo ene izmed vas v ječo poslal, da boste skušani	A
»Nič se ne boj tega, kar boš trpel! Glej,	hudič	bo ene izmed vas v ječo vrgel, da boste skušani	A
golo žensko telo, ki sije, se kreče, vabi ... »	Hudič	jo vzemi, in ti, Bog, meni pomagaj in me naredi	A
Consultissimus Georgius?« je vzkliknil vikar, »	hudič	ga nesi iz Tolmina.Vsak drugi dan pride v gosti	A
Prsti so se mu stisnili v pest. »	Hudič,	nečista žival!« je vzkliknil in mislil: »Še	A
večji od tebe! Kvantam, je rekel, pa se mora še	hudič	smejati, ko pride, da bi zapeljeval; se smeje	A
Ti meni pomagaj!	Hudič	ga vzemi!Komaj je stopil v hišo, pa jo že ima	A
ima Boga, in je žalostna, če je iz hudiča. »	Hudič,	« je čustvoval, »dajem mu ime, ki ni grdo in	A
Ti pa si ravnal narobe.	Hudič	te nosi kolonce v greh.Potno srajco boš vrgel	A
da ga sovražim, pa sovraži sam! Duh žalosti,	hudič	je šel vanj, da ne vidi.Zavisten mi je, ker	A
»Koga? Menezeisa?« je vprašal Martin. »	Hudič	ga vzemi, nevoščljivca!Moje trgovske poti ovaja	A
Smrt pijem, da si ga!« »Potem je	hudič	maličil iz moje besede,« je rekel resno vikar	A
rekel resno vikar. Jurij Štampa se je smejal: »	Hudič	ali Bog.Nisem bogoslovec.	A
Hrupno je navalil pred vikarja: »Janez!	Hudič	naj vzame lancknehta!Res je nejevoljen nate	A
Tolminskem.« »Bog mu daj srečo. Našega naj pa	hudič	vzame.« Tako so vzljubili mladeniča, ki je sedel	A
kaznovali po cerkveni in posvetni sodbi? Ali ni le	hudič	v njem, kakor zadnjič v meni, ko sem nehote	A
Beži, smrdeči, žalostni duh z vrvjo svojo,	hudič	Juda, 1 V imenu Vsegamogočnega beži in se veži	A
Devica 6 ni dovoljeno 7 sveta, blažena kri 8	hudič	zeleni »Pa sem prišel!Vsak ne bi bil, amorosa	A
ribadeklica na valeh: »Pa mahni, riba faronika!	Hudič	naj vzame mene in vse skupaj!« * Nebo je šlo	A
ki se dimi. Kristusa sem risal, pa mi ga je	hudič	maličil pod roko v spako.« Spet je videl, da	A
krčevito stresel z glavo in zamrmral: »Še mi je	hudič	v krvi!Nisem okusil, zato trpim!«	A
duhovnim brez poklica, nad posvečenim, ki mu	hudič	blodi kri?O moj Bog!	A
po mladih ljudeh. Pravijo, da jo je zasejal	hudič.	« »Kako?« je zaječal vikar.	A
in dejal nejevoljno: »To so čenče. Če je bil	hudič,	bi jaz vedel, saj sem duhovni.« Ovčar je prikimal	A
babe!« . / . / stran 182 . / »V nas samih je	hudič,	« je odvrnil resno vikar in že ni več vedel od	A
ki mu je legla na oči, kaj govori. »Bog in	hudič,	reci, če si res duhovni človek,« je rezko dejal	A
dvajset let je živel po tistem. Samo da ne bi bil	hudič	potem prstov vmes vtaknil.Ali spiš?«	A
»Ne spim.« »	Hudič,	sem rekel,« je govoril ovčar in glas mu je sahnil	A
okrešem uha, žival ostudna, prasé nemarno,	hudič	obsedeni!« Tepel je krčevito, hitro, kakor iz	A
Bog ti daj mir, ki ga nisi imel, ker je bil	hudič	tvoj svetovavec in si hodil v žalosti ... «	A
da bi pil in hlastne preveč; vstane in ga sam	hudič	vrže v mojo vežo moji neprijazni besedi naproti	A
svojemu sinu grofu Ivanu Ignaciju: »Ta far bo	hudič!	« Po dveh letih je potrdil: »Saj sem vedel, da	A
dveh letih je potrdil: »Saj sem vedel, da bo	hudič.	Boji se me ne!«	A
Štefana Golje. Anže je zastokal: »To je pa sam	hudič	risal.« Tagliat se je okrenil in zasmejal:	A
zresnil in vzkliknil kratko in srdito: »To je	hudič!	«‒	A
Izražajte se dostojno!« Stari grof je zaklical: »	Hudič	pa kmet, kako bosta dostojna!« Hladni glas grofa	A
Od same krivice bolna kri! Ali jo je	hudič	vsejal na svet, da je ni zatreti moči in je	A
besede, ki ga je vzdramila in umirila: »Štefan!	Hudič	te je obsedel.Strašne misli govoriš.«	A
Hudo pa ne mislim.	Hudič	rečem, pa mislim polža.Lucija, Tolminka mala	A
premišljate, kako da ni Bog dal letine in ni še	hudič	vzel kapomažev, da bodo prišli jutri, pojutrnjem	A
povedal: »Zamera je na levo, zamera na desno.	Hudič	vzemi gosposko!Pojdite, kamor hočete.	A
»Kakor so mi naročili, ljubček!« »	Hudič	jih vzemi!« je zaklel klatež. Foramiti je bil	A
koliko ste prejeli mitnine v zadnjem letu.« »	Hudič!	« je vzkipel mitničar. »Jutri vas pojde tožit	A
« »	Hudič,	« se je zasmejal Zucco.»Pametna si!	A
Boga so križali, pa je odpustil. Meni pa je	hudič	držal roko, da sem slučajno pogodil na sliki	A
držal roko, da sem slučajno pogodil na sliki.	Hudič	je roko vodil in Tagliat me je zapeljal.« »Prijatelj	A
volje. Zato je klel naglas in brez strahu: »	Hudič	podkuri grofu za ta mraz in to zgodnjo uro!	A
le ne bo in tudi to pot in te nedolžne dušice	hudič	speljal, zmaličil in ubil, kakor mu je že nekoč	A
se jočem za mlado krvjó. Mesenost jo blodi,	hudič	jo kuha, da polje in vpije po odpočitku v ženski	A
povedati še huje, še bolj drzko: »Prvo leže	hudič	kot succubus k moškemu; potem vstane kot incubus	A
To uro zdaj pa vidim. Če je	hudič,	zoprnik Tvoj in moj, v svoji zlosti tako vztrajen	A
vekov in ves svet si prišel odrešit. Distinguo.	Hudič	te je vzel vrh svetišča in ti ponujal carstvo	A
Je zapeljivec! Nego. Norčavost je	hudič	iz sanj.Le tistega poznam in sovražim, ki je	A
vzkliknil vikar, a sproščeno. »Umazan si že,	hudič	pa ne, zalaški oglar.« Prišlec je medló	A
Iz nje same ni upora. Tu ima zopet	hudič,	zoprnik stari, svoje prste vmes.Sveti, Močni	A
ženskem telesu. Sliši: pridušeno se krohota	hudič	nekje, ni božjega angela, da bi mu strojil kožo	A
Kdo bo verjel?	Hudič	ali angel! Anathema;«Usmiljeno zaihti žena in	A
dozorel, je slà stegnila svoje lovke po njem.	Hudič	ga je v zanko ujel.V tridesetem letu njegove	A
izdatneje in izvirneje. Tlačani so rekli, naj vzame	hudič	grofe in galjote.Mohor je menil, da se to lahko	A
da se to lahko zgodi, da pa mora prav tisti	hudič	prej vzeti Tolmince z žloto in golaznijo; da	A
Deš, da je? Amen pa	hudič!	Mohor, pa te vprašam, ali ne bi mogel biti?	A
Duša pa se zasmeje: »Ne vem, galjot, če ne bo	hudič	vzel prej koga drugega.« Pa mu je v smeh in	A
se jim še otroci ne,« doda Živec živahno. »	Hudič!	« zavre iz Anžeta, ki se je spomnil svojega devetega	A
govoril je sam s seboj: »Sem ga že nabrusil,	hudič!	Boš videl, galjot, kdo je Lužnik, kadar bo z	A
povedal Duša. »Njej ga pa, bogvedi, ni pokazal	hudič,	saj je svetnica in je vice pretrpela.« Togo	A
v predal pod okensko polico in segel vanj. »	Hudič!	« je zakrakal.»Kam sem pa potisnil?«	A
Da so začeli moliti, praviš?	Hudič	jih vzemi!« Mohor se je razburil in začutil	A
krempljev. Tedaj je Mohor odškočil in kriknil: »	Hudič	ga je!« Troje ženic je podvizalo mimo v cerkev	A
izmed ženic in povedala svojstveno nepočakano: »	Hudič	je zadušil biriča.« »Aaaa?« je zahropel moški	A
Stric?	Hudič,	pač!Volk! Strigon!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani