bukve (648)

Vzemi slovó od vseh; plašč na ramo obesi, svoje	bukve,	gvante, perilo in kar imaš, vkup spravi, da	A
zastavil. Dekle, vse to so samo lepó pisane	bukve.	Življenje pa niso bukve.	A
so samo lepó pisane bukve. Življenje pa niso	bukve.	Zato konec besedovanja.	A
zravna, kajne, Urh? URH Ko bi se še te moje	bukve	zravnale. SIRK gleda Urha in knjigo.	A
URH se praska po laseh: Ali se ti meša? Na	bukve!	Urh mu pomoli knjigo dolžnikov.	A
svojo roko ti, ko jaz zapisan v zlé usode črne	bukve!	Pokopljem te, mladenič moj ubiti, v grob zmagonosen	A
De zdéj ‒ ko že na Kranjskem vsak pisari, že	bukve	vsak šušmar dajé med ljúdi, ta v prozi, úni	A
priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali	bukve	čiste, ak nas ne hval′jo, naj me vzame zlódi	A
Kadar Ana po gozdu gre, vsi studenci in breze in	bukve	manj glasno šume. Kadar Ana po logu gre, v pas	A
ubrano milo pesem žvrgolela. Že v visoki kroni	bukve	zdaj kramljata. Bog ve, kaj povedati si vse	A
zrl s hrepenenjem šumeče gozdove, kjer rastejo	bukve	in hoje sanjave, kjer stikajo bori in breze	A
globoke prostore, razvejane kakor bujna krošnja	bukve	in udomačene v koreninah, kakor zemlja v ustih	A
naš študent!« pravi. Potem še pravi: »Tiste	bukve,	bereš?Prav, prav, postal boš učen kakor tvoja	A
vidi kajpak mene, stoka in piše v moje črne	bukve:	‘Te‐te‐te, petnajst petelinov, Žef preklinja	A
najdražje in ponosno govoril o njem. Obrekarjeve	bukve	so bile najvišje in najdebelejše.Ob poletnih	A
pankrtoma sprijaznil, kakor pa izgubil svoje	bukve.	Zdaj pa se je Žef spomnil nanje.	A
ležalo tudi pet knjig, in sicer: »Velike sanjske	bukve«	, »Korejska brata«, »Hedvika, banditovanevesta	A
Kar vprašaj Temnikarjevo Katro, ki ima sanjske	bukve.	Ker si sanjal, da bom umrla, se pravi, da bom	A
smodnik, in tristopetnajst let, odkar delajo	bukve;	dvestooseminštirideset let je od takrat, ko	A
visoko znamenje, saj je tudi priletelo z visoke	bukve.	Tako očitnemu znamenju se ni bilo več mogoče	A
zacelila rana od veje, ki je priletela z visoke	bukve.	Vsi ljudje s pristave, dekle, ki ropotajo z lonci	A
nad obzorjem se stikajo z oblo pokrajino, z	bukve	pred hišo odpada listje, polje je temno, pokošeno	A
vrti v glavi, pomisli: to je še zmeraj od tiste	bukve.	Mihael Kumerdej se vrne z debelo zlato verigo	A
je dvignil na komolce in pokukal izza debele	bukve,	je imel celotno vojskovališče kot na dlani.	A
bodo ga dobili! Butnil je v trdo deblo prastare	bukve,	da ga je kar odbilo nazaj v zrak in je z vso	A
trinogat stolček in v rdečo ruto zavite debele	bukve	s črnimi platnicami. »To so črne bukve?« vpraša	A
debele bukve s črnimi platnicami. »To so črne	bukve?	« vpraša Juri. »To so svete bukve,« odgovori	A
To so črne bukve?« vpraša Juri. »To so svete	bukve,	« odgovori oni in pove, kako sta jih skrivala	A
godrnjal in molil, in da je prebiral velike	bukve.	Bog ve, če zna brati, je mislil Juri, a ni si	A
zavezal v rdečo ruto in šel od doma. »Tele	bukve	vam nesem,« je dejal župniku, ki ga je srečal	A
tresočo roko razveže starec ruto in izroči stare	bukve	Sv. pisma, ki jih je bil spisal Juri Dalmatin	A
najbolj divjem kraju, kjer so rasle najdebelejše	bukve	in najstarejše smreke, je bil okrogel kotel	A
prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v	bukve	zapisati.Pa naj stori, kakor če; meni se ne	A
ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake	bukve,	če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti	A
razen Reberníkove imovine, celo v zemljiške	bukve	vpisati; a vse njegovo delo je bilo, da je pričal	A
gozdni živali. Kaj pa ve, mladostne, gladkokožne	bukve	‒ zakaj ste tako povesile svetle veje in se	A
Gregorka ni bila nikdar omožena in nobene krstne	bukve	ji ne morejo pritrditi tega naziva.	A
ni maral dosti za svojega konja, imel je pa	bukve	in v tiste bukve je vedno gledal.Čudil sem se	A
za svojega konja, imel je pa bukve in v tiste	bukve	je vedno gledal.Čudil sem se včasih, kako se	A
Dobra je ženska, dobra.« »Ti gledaš rajši v	bukve.	«Matiček je povedal prav: jaz sem gledal rajši	A
od debla do debla je odskakovala, ob deblu	bukve	se je razletela na drobne kosce. Poleg bukve	A
bukve se je razletela na drobne kosce. Poleg	bukve	je rastel grm, iz grma je prestrašen skočil	A
pa je prepozno. Čuvaj, nič ne odlašaj, odpri	bukve,	ki se jim pravi ‚Kolomon’, in prični litanije	A
bukev, medved za njim in sta se lovila okoli	bukve.	Slednjič se je Peru posrečilo, da je zgrabil	A
Bogme, junak si! Pa pleši zdaj ti z njim okoli	bukve,	da grem jaz v kavarno!«‒	A
v šumi do parafinirane vžigalice, od grčave	bukve	do zamota škatlic, opremljenega z državnim poreznim	A
pravi, da moji romani niso romani, ampak sanjske	bukve	in da mi sanj ne bo več honoriral ‒ ta guncvet	A
Konci prstov da so mu bili rumeni! ‒ Mašne	bukve,	ki jih je držal v roki, pa da so imele na hrbtu	A
Moja žena je Menartova Mica, pravijo poročne	bukve.	To se bo pa šele izkazalo, ali si Menartova Mica	A
je neplodno tako delo, nego priznam, da take	bukve	neizmerno lajšajo mestnim magistratom težko	A
pripovedujejo iste, učeči se mladini namenjene	bukve,	da je potoval po svetu preoblečen v Venero.	A
da si zajema snovi iz sanjskih bukev, sanjske	bukve	da so neizčrpen zaklad dramskih snovi. »Kača	A
gospodične Kalinškove spisal in izdal kuharske	bukve	tudi še starešina skavtov gospod »Sivi volk	A
jaz sem si kupil kazenski zakon, neprijetne	bukve:	celo o vešalih je v njih branje ...«	A
potegnil kosmat rep - in vse je izginilo v krošnji	bukve.	Poslušajte!	A
pognal kar po tleh in nato izginil v vrhu košate	bukve.	»No, no, no,« je godrnjala ona.	A
Po ves teden je bil v gozdu. Posekaval je	bukve	in smreke in lepo zaslužil.Nekoč pa ga je podžagano	A
streho. Vsa druga čreda se je potaknila pod stare	bukve	in po gošči.Tresk na tresk se je vrstil.	A
kosilce, je sedel ob poti na korenino stare	bukve.	Tam so ga našli mrtvega.	A
zbudil zajec, ki je dve uri spal pod krivino	bukve,	kjer je prej sedel ta mestni lovec ‒ tako rekoč	A
izpregovori kraljevsko besedo s trona mogočne	bukve.	In on, ki je molčal ob bogato pogrnjeni mizi	A
Zagledala sva ga. Na iztegnjeni roki stare	bukve	je stal ‒ v tem hipu miren kot naslikana črna	A
smo do stare, v dve debeli rogovili razrasle	bukve.	V rogovilasti debli se je zagozdila velika skala	A
čez poldne. Odločil se je, da se loti debele	bukve	in jo pred nočjo že podere.Začel jo je ogledovati	A
nenadni veter je svojo moč pridodajal in vil veje	bukve.	Tudi smer je spreminjal.	A
strani. Burja je naraščala, vila vejevje in vrh	bukve,	da je bil Jošt kar preplašen in nehal s sekanjem	A
gramozu med skalami. Ko je bil že blizu podrte	bukve,	se je oglasilo vnovič.Jožek je pogumno priropotal	A
vnovič. Jožek je pogumno priropotal do podrte	bukve.	Še je obstal.	A
zadrli v zemljo tik ob njem in obdržali hlod	bukve	nad njim, da ga deblo ni pritisnilo in strlo	A
Počasi in previdno. Višja polovica	bukve	je bila naglo odžagana.Kar kosmato so drvarji	A
zaklopiti oči, preden je izpregledal. Tihe	bukve	so stale naokrog; tisti nad njim je bil odlomljen	A
klobuk, izdrl sekiro iz štora in se lotil prve	bukve,	prav tiste, ki je imela odlomljen vrh.Naglo	A
pred Gospodom. To mi razodenejo Mojzesove	bukve	in mene je sram, da sem bil tako malodušen.	A
tekla skupaj, ker ju je ločilo deblo visoke	bukve.	Na lepem je Veronika obstala in se prijela za	A
ko je pričvrščeval vrv okrog debla orjaške	bukve.	Neodviti klopčič je porinil prijatelju v roke	A
dolgi, belo pogrnjeni mizi v senci velikanske	bukve,	ki se je bila zbrala na Lovrekov 18. god zgoraj	A
temni vodi ogledovale resne smreke in košate	bukve,	kolikor jim je pač to dovoljevala zavist obvodnih	A
ljubljansko dekle. ”Še dobro je, da mu nosi	bukve	ministrant; sam bi jih ne privzdignil!“ je zagodrnjal	A
ministrant, . / . / stran 218 . / kadar je prenašal	bukve.	To se je zdelo Alešu nekoliko zamalo, toda iz	A
kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in	bukve	ima na kolenih; tudi izkušnjavec je poleg.“	A
vrgel nanjo še življenje svetnikov, te debele	bukve.	Toda glej, bukve so se zamajale, podoba se je	A
življenje svetnikov, te debele bukve. Toda glej,	bukve	so se zamajale, podoba se je izvila izpod njih	A
nemoralno. Zakaj moralni so bili, kakor učé	bukve,	da je ves narod moralen ... Ah, živali!...	A
Slišala sem, kako so šumèč vztrepetavale visoke	bukve	nad gradom. Neprijazen večer je bil in kakor	A
zjutraj je bilo zakrito že skoro vse nebo,	bukve	so šumele v močnem vetru in so se priklanjale	A
in prepevajo duše rajnih; posekane smreke in	bukve,	poteptane bilke, potrgani cvetovi.Mednje je	A
se je razlegala daleč po gozdovih, da so vile	bukve	v grozi svoje plahe veje in so trepetali silni	A
je z bičem ravnal. Kar nas uče velike mašne	bukve	zgodovine, ne zametajmo v vsakdanjem brevirju	A
tisti košček kruha povrhu še zapisan v nebeške	bukve	ter nekoč obilno povrnjen; ter nazadnje, da	A
ni verjel, da pišejo v nebesih take zahvalne	bukve.	Dobro je vedel, da se tej nejeveri pravi nehvaležnost	A
naslanjaču, na kolenih so mu ležale odprte debele	bukve,	sveto pismo.Lenart je stal troje korakov pred	A
zdaj pojdi! Tako je rekel - vi pa odprite	bukve,	sodnik, in razsodite po pravici!« Pisar	A
je postavil lepo hišo in topel hram? Odprite	bukve:	ne znam brati, pa bi rad videl od daleč tiste	A
kolodvoru so zapisali vsedocéla v moje črne	bukve.	Mozoljčarja, sleparja nekrščanskega, še imenovati	A
“ Tudi to besede so mi koj zapisali v črne	bukve.	Obsodili so me, kakor sem vedel, da me bodo obsodili	A
pokrite z mehko, duhtečo travo, so stale visoke	bukve	z gladkimi, belimi debli in rogovilastim, košatim	A
meglilo pred očmi; zdelo se mu je, da se visoke	bukve	zibljejo in objemljejo. ”Daj mi roko, Tinica	A
kakor se je rodil ... Zavel je veter, in visoke	bukve	so šumele in se nagibale ... Gospod adjunkt	A
zgreši; prej nego tista bi se motile šembiljske	bukve.	”Tudi za godca ne boš!“ je rekel oče; in Kurent	A
kdaj povrnem, ti prinesem kruha in vina, mašne	bukve	in pisano ruto.Vse sem ti dal in vse bi ti dal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani