Nato je šel in je vrgel nanjo še življenje svetnikov, te debele bukve. Toda glej, bukve so se zamajale, podoba se je izvila izpod njih! Aleš je planil in je teptal z obema nogama, podoba pa se je vila in izvijala, ni ji mogel do živega; časih je skočila celo do kolena in Alešu se je zdelo, da ga je ugriznila; poskakovala je zmerom više, na prsi, v obraz, in Aleš se je branil z obema rokama.